»Kdor ljubi svobodo, ljubi Boga; le njemu, ki se v Boga zatopi in vse od sebe odrine, svobodo Bog podari.« Tako je Angelus Silesius v svojem Kerubinskem popotniku (2,27) ubesedil krščansko umevanje svobode, ki je kot popolna prostost za Boga eno najčudovitejših sporočil in naročil Nove zaveze: ker so kristjani Božji sinovi, so svobodni (prim. Mt 27,16); resničnim Jezusovim učencem je obljubljeno, da bodo spoznali resnico in da jih bo resnica osvobodila (Jn 8,32); temeljno izkustvo nove zaveze se glasi: Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17).

Pismo Galačanom je najpomembnejša svetopisemska utemeljitev te svobode, utemeljitev, ki noče biti v prvi vrsti stvar teorije, ampak je predvsem »teološko premišljeno navodilo za delovanje« (W. Egger), tj. za celostno, bivanjsko in osebnostno uresničenje resnične svobode, podarjene po veri. Zato je bilo to pismo vplivno v vseh obdobjih, ko so kristjani začutili, da postajajo sužnji postave in s tem le na videz kristjani. Ob vsem svojem velikanskem teološkem pomenu pa je Gal tudi eden od najpomembnejših virov za zgodovino zgodnje Cerkve.

V 19. st. je mnogo učenjakov domnevalo, da je Pavel napisal Gal za Cerkev v južni Galatiji. Ob svojem prvem misijonskem potovanju je namreč Pavel oznanjeval evangelij južnim pokrajinam rimske province Galatije: Pizidiji, Likaoniji, Frigiji (prim. Apd 13,14–14,25). V tem primeru bi bilo Gal prvo Pavlovo pismo; iz Antiohije bi ga poslal okrog leta 49 ali pa v času po potovanju, ki ga omenjajo Apd 16,6.

Toda večina sodobnikov danes enodušno podpira prepričanje starih, da je Pavel pisal Gal severnim Galačanom. Med drugim in tretjim misijonskim potovanjem se je apostol namreč dvakrat oglasil (prim. Apd 16,6; 18,23) v severni Galatiji, tj. v predelu med Kapadokijo in Črnim morjem, ki je bil naseljen s prebivalci keltskega porekla. Če je apostol pisal njim, je pismo nastalo na tretjem misijonskem potovanju, po njegovem drugem obisku severne Galatije (prim. Gal 4,13 in tudi Apd 18,23). V tem primeru je bilo Gal najverjetneje napisano pred Pismom Rimljanom in po 1 Tes, in sicer v Efezu ali zatem v Makedoniji, torej okrog leta 57, vendar si glede tega učenjaki niso edini.

Ker je Gal samo izsek iz (nam sicer nepoznane) komunikacije med apostolom in njegovim občestvom in ker je poleg tega tudi izrazito polemične narave, je marsikatero mesto v njem težko razumljivo. Ne vemo niti, če je s svojim pismom Pavel sploh kaj dosegel. Razlago nam še otežuje dejstvo, da je Pavlova teološka misel v Gal dosegla visoko stopnjo abstrakcije, tako da Pavel na več mestih uporablja skorajda strokovni teološki jezik.

Osnovna težava interpretacije pa je v tem, da še vedno ni jasno, kdo pravzaprav so bili povzročitelji nereda v Galatiji. Očitno so hoteli kristjane iz poganstva prisiliti, da bi se ti držali Mojzesove postave (prim. 3,2; 4,21; 5,4), koledarskih predpisov (prim. 4,10) in še posebno obreze (prim. 2,3–4; 5,2; 6,12). Raziskovalci so postavili že najrazličnejše hipoteze o identiteti Pavlovih nasprotnikov. Po mnenju nekaterih so bili to kristjani iz judovstva, bodisi odposlanci Petra in Jakoba ali pa farizejsko usmerjeni judovci, po mnenju drugih kristjani iz poganstva, ki so se navdušili za judovstvo, po mnenju tretjih pa preprosto krščanstvu sovražni Judje. Toda pismo obenem svari pred takšnim pojmovanjem svobode, ki vodi v moralno razbrzdanost (prim. 5,13). Ali je imel morda Pavel dva nasprotnika? To domnevo podpirajo vsi tisti, ki mislijo, da zagovornikov razpuščene morale ni mogoče enačiti z judovci, ki so očitno zahtevali izpolnjevanje postave. Po mnenju spet drugih raziskovalcev so bili zato apostolovi nasprotniki predhodniki gnosticizma, se pravi kristjani iz judovstva ali poganstva, ki so zagovarjali postavo samo pod obrednim vidikom in se imeli za opravičene glede njenih nravnih zahtev. Po drzni podmeni nekaterih sodobnih učenjakov pa v Galatiji sploh ni bilo krivovercev, ampak se je apostol po svoji navadi le burno odzval na vprašanja, ki so mu jih zastavili Galačani: iz teh vprašanj je morda razbral, da bi med njimi kaj kmalu lahko prišlo do krivoverstva.

Pismu Galačanom je težko določiti književno zvrst: še najbolj sodi k »pojasnjujoči in spodbudni pripovedi«, zvrsti, ki je sorodna književnim vrstam zagovora pred sodiščem in apologetskega filozofskega pisma. Pavel v Gal pripoveduje o svetopisemskih dogodkih in likih ter o svojih izkušnjah, in sicer z namenom, da bi s svojim pripovedovanjem motiviral Galačane k drugačnemu verovanju in delovanju, v poglavjih 5–6 pa jim tudi veleva in jim daje navodila ter spodbude. Besedilo lahko – tako kot druga Pavlova pisma – razdelimo na mnogo načinov; videti je, da Pavlu samemu pismo po pozdravu prehaja v avtobiografsko pripoved, ki je poskus pridobitve bralcev za evangelij svobode (1,6–2,21), tej pa sledi obnova svetopisemskih dogodkov, ki razodevajo različne bivanjske možnosti, s katerimi so Galačani – in vsi poznejši bralci – soočeni tukaj in zdaj (3,1–4,31); nato Pavel preide k opominom kot neposrednim navodilom za delovanje (5,1–6,10) in pismo kot običajno sklene s pozdravom in blagoslovom (6,11–18).

Glede na vsebino lahko besedilo razdelimo na dva dela: v prvem delu pisma (poglavja 1–3) Pavel Galačane spominja, da njegovo poslanstvo izvira od Jezusa Kristusa, ki je sam osnovna Resnica njegovega oznanila, v drugem delu (poglavja 3–6) pa jim kliče v spomin, da daje prav Jezus Kristus s svojim odrešenjskim delom smisel zgodovini; po njem in v njem prerojeni ljudje najdemo svojo edinost in prenovljeno stvarstvo v njem dosega svojo polnost.

1. Prvi del pisma (1,1–2,21) obsega:

a) Uvod (1,1–10), ki ima najprej v 1,1–5 nagovor. Ta kaže obe temi prvega dela: Pavlovo poslanstvo (v. 1–2) in njegov evangelij (v. 3–4), nato pa v 1,6–10 oriše njegov položaj.

b) Pavlovo poslanstvo (1,11–2,10):

1,11–24: Pavel je sprejel poslanstvo vstalega Kristusa, da oznanja evangelij poganom; za to je bil izbran in poklican po milosti.

2,1–10: Odrešenje je vsem dano zastonj; poganom se ni treba podvreči obrezi. Takšna je evangeljska resnica, ki sta jo javno potrdila Peter in jeruzalemski cerkveni zbor.

c) Pavlov evangelij (2,11–21): Pod pritiskom judovcev Peter ni ostal zvest resnici in odločitvi, ki jo zahteva resnica. Pavel pa se neomajno drži te resnice in opredeli temeljno odločitev s pomočjo dvojice »vera in postava«. Do nujnosti izbire med vero in postavo pride zaradi križanega Kristusa, ki je dal življenje za vsakega izmed nas. Kdor se hoče opravičiti z izpolnjevanjem postave, s tem trdi, da je Kristus umrl zaman. Kdor pa sprejme opravičenje po Kristusu in se odpove domišljavemu prepričanju, da se bo sam rešil, s tem dokazuje, da je bila Kristusova smrt zanj rodovitna: tak človek živi iz ljubezni Božjega Sina.

2. Drugi del pisma (3,1–6,18) obsega:

a) Uvod (3,1–5).

b) Življenje iz vere in življenje po postavi v zgodovini odrešenja (3,6–4,7).

c) Svarilo, naj se Galačani ne vračajo v suženjstvo (4,8–5,12).

č) Resnična svoboda je sad Duha, ki človeka osvobaja mesa (5,13–6,10).

d) Sklep (6,11–18).

Ne glede na to, kaj se je dejansko dogajalo v Galatiji, je za nas važno predvsem dejstvo, da je bila po Pavlovem prepričanju v tem mladem krščanskem občestvu ogrožena temeljna krščanska svoboda. Apostolu v polemiki ni šlo za osebne interese, ampak za resnico edinega evangelija, za svobodo, ki jo ta evangelij oznanja, in s tem za Kristusov križ, ki je edini vir svobode. Gal je sicer na neki način gotovo tudi pismo o Pavlovem pojmovanju avtoritete – izhodišče njegovega dokazovanja je prav njegova avtoriteta –, vendar pa ta avtoriteta po apostolovem pojmovanju prihaja le od Boga in je neovrgljiva le zato, ker je vselej podrejena Jezusu Kristusu in merilu križa.

Krščansko svobodo ogroža predvsem napačno razumevanje postave. Evangelij je namreč popačen, če legalistično omejujemo vesoljnost in zastonjskost odrešenja, ki ga oznanja. Ne smemo si domišljati, da se bomo rešili z izpolnjevanjem predpisov postave (»z deli«), ampak moramo »v veri« sprejeti odrešenje, ki ga Bog zastonj poklanja po Kristusu. Prava svoboda je predanost milosti in odprtost za Duha. Če si človek domišlja, da si odrešenje lahko zasluži s tem, da izvršuje dela postave, je postal »mesen«. Pavel namreč pogosto poimenuje »meso« prav človekovo samozadostnost in samozadovoljnost. Delovanje Duha, ki se mu odpremo po veri v Jezusa, nas osvobaja mesa in nas dela za Božje »sinove«, ki svoje sinovstvo razodevajo z nravnim življenjem; če pa je človek mesen, ostaja suženj greha, ki se ga ne more sam rešiti.

Pismo Galačanom nagovarja kristjane vseh časov, saj vsak kristjan vselej stoji pred bivanjsko odločitvijo, pred katero so stali Galačani. Seveda se danes ne bojimo več druženja s pogani. Toda cerkvene ustanove vendarle vse prepogosto vklepajo kristjane v meje, v katerih jim je zagotovljeno odrešenje, in kristjani si pogosto domišljajo, da živijo po Kristusovi postavi, ki pa jim je v resnici postala le sredstvo sebične želje po srečni večnosti in ne izraz darovanjske predanosti Bogu samemu. Cerkev, ki jo je razglasil Duh na Binkošti, si ne sme domišljati, da bo dosegla popolnost s pomočjo postave, s pomočjo človeških, »mesenih« opravil in ustanov, sicer usužnjuje ljudi, namesto da bi jih vzgajala v svobodi Božjih otrok. Gal, v katerem so v osnovi navzoče vse te misli, ostaja tudi danes »najvišja utemeljitev duhovne religije« (A. de Witt Burton).