12
1 Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju,
2 ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola.
3 Pomislite vendar nanj, ki je prestal od grešnikov toliko nasprotovanja proti sebi, da ne omagate, pešajoč v dušah svojih.
4 Niste se še do krvi ustavljali v boju z grehom,
5 in pozabili ste tolažbe, ki govori z vami kakor s sinovi:
»Sin moj, ne preziraj strahovanja Gospodovega
in ne omaguj, ko te kara.
6 Kogar namreč ljubi Gospod, tega strahuje
in tepe vsakega sina, katerega sprejema.«
7 Ako trpite, je vam v odgojo. Bog se vam kaže kakor otrokom; kajti kje je sin, ki ga ne bi strahoval oče?
8 Ako ste pa brez strahovanja, ki so ga deležni postali vsi, torej ste nezakonski otroci in ne sinovi.
9 Dalje, ako smo imeli telesne roditelje, ki so nas strahovali, in smo se jih bali, ali se ne bomo mnogo bolj pokorili Očetu duhov, da bomo živeli?
10 Oni so nas namreč strahovali za malo dni, kakor se jim je prav zdelo, ta pa nam v korist, da bodemo deležni svetosti njegove.
11 Vsako strahovanje seveda se nam za sedaj ne zdi veselje, ampak žalost, pozneje pa daje njim, ki jih je vadilo, miru poln sad pravičnosti.
12 Zato »dvignite omagujoče roke in šibeča se kolena«,
13 in »ravne tire delajte svojim nogam«, da se hromo še bolj ne pohabi, temveč ozdravi.
14 Iščite miru z vsemi in posvečenja, brez katerega ne bo nihče videl Gospoda;
15 pazite, da se kdo ne odvrne od milosti Božje in da ne požene kaka korenina bridkosti in ne dela napotja in jih mnogo ne oskruni;
16 da ne bode kdo nečistnik ali skrunilec svetega kakor Ezav, ki je za eno jed prodal prvorojenstvo svoje.
17 Kajti veste, da je bil tudi, ko je hotel pozneje zadobiti blagoslov, zavržen (ni dosegel namreč izpremene misli), dasi ga je želel s solzami.
18 Kajti niste pristopili k dotakljivi gori in h gorečemu ognju in k oblačju in temi in nevihti
19 in k trombe donenju in glasu besed, katerega poslušalci so prosili, da se jim nobena beseda več ne govori
20 (niso namreč mogli prenesti ukaza: »Tudi če se žival dotakne gore, bodi s kamenjem pobita,«
21 in tako strašna je bila prikazen, da je Mojzes rekel: V strahu sem in trepetu):
22 temveč pristopili ste h gori Sionu in k mestu Boga živega, Jeruzalemu nebeškemu, k nebrojni množici angelov,
23 k velikemu zborovanju in cerkvi prvorojencev, zapisanih v nebesih, in k Bogu, sodniku vseh, in k duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost,
24 in k sredniku nove zaveze, Jezusu, in h krvi pokropljenja, ki govori boljše kakor Abelova.
25 Glejte, da se ne branite govorečega; kajti če niso ubežali kazni oni, ki so se branili njega, ki je oznanjal Božje ukaze na zemlji, veliko manj ubežimo mi, ako se obračamo od njega, ki govori z nebes.
26 Glas njegov je potresel zemljo tedaj, sedaj pa je obljubil, govoreč: »Še enkrat potresem ne samo zemlje, ampak tudi nebo.«
27 To: »še enkrat« pomeni premembo tistega, kar je bilo potreseno kakor kaj narejenega, da ostane, kar je nepotreseno.
28 Zato, ker prejemamo kraljestvo nepotresljivo, imejmo milost, po kateri služimo po volji Bogu, s svetim strahom in grozo;
29 kajti tudi »naš Bog je ogenj, ki uničuje«.
|