1 Obrnite se molče do mene, otoki, in narodi naj si oskrbe nove moči; pridejo naj bliže in tedaj govoré; snidimo se na skupno pravdo! 2 Kdo je obudil od vzhoda tistega, ki ga pravičnost srečava pri vsakem koraku? On daje narode pred njega in spravlja kralje pod njegovo oblast; nareja jih prahu podobne z mečem njegovim in razvejani plevi enake z lokom njegovim. 3 On jih podi in gre mimo v miru po poti, ki po njej nikdar ni šel z nogami svojimi. 4 Kdo je osnoval to in storil? On, ki kliče rodove od začetka. Jaz, Gospod, ki sem prvi in pri poslednjih večno isti. 5 Otoki so to videli in so se bali, kraji zemlje so trepetali; bližali so se in se shajali. 6 Drug drugemu je pomagal in bratu svojemu govoril: Bodi srčen! 7 In podobar je osrčeval zlatarja in on, ki gladi s kladivom, njega, ki bije na nakovalo, govoreč o spajanju: Dobro je! in je malika pritrjal z žeblji, da se ne gane.

8 Ti pa, Izrael, hlapec moj, Jakob, ki sem te izvolil, seme Abrahama, prijatelja mojega; 9 ti, ki sem te zgrabil od koncev zemlje in te poklical od skrajnih kotov njenih in ti rekel: Hlapec si moj, izvolil sem te in te nisem zavrgel: 10 Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem Bog tvoj; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico pravičnosti svoje. 11 Glej, osramočeni bodo in z nečastjo obliti vsi, ki se hudujejo nad teboj; kakor nič bodo in poginejo nasprotniki tvoji. 12 Ko jih boš iskal, jih ne najdeš, tistih, ki so se prepirali s tabo; kakor nič in ničevost bodo možje, ki se bore zoper tebe. 13 Zakaj jaz, Gospod, Bog tvoj, primem desnico tvojo, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam! 14 Ne boj se, črviček Jakobov, krdelce Izraelovo; jaz ti pomagam, govori Gospod, in odkupitelj tvoj je Svetnik Izraelov. 15 Glej, naredim te za novo mlatilnico z ostrimi dvoreznimi zobmi: mlatil boš in drobil gore in hribe boš storil v pleve. 16 Vejal jih boš, in veter jih odnese in vrtinec jih razkropi; ti pa se boš radoval v Gospodu, v Svetniku Izraelovem se boš ponašal. 17 Ubožce in siromake, ki iščejo vode, pa je ni, ki se jim jezik suši od žeje, jaz, Gospod, jih uslišim, jaz, Bog Izraelov, jih ne zapustim. 18 Na golih višavah odprem reke in sredi dolin studence, v jezero vodá izpremenim puščavo in žejno zemljo v vrelce vode. 19 Cedro zasadim v puščavi, akacijo, mirto in oljkovo drevje, v pustinji hkratu postavim ciprese, platane in zelenike; 20 da bi videli in spoznali in v srce si vtisnili in razumeli vsi vkup, da je to storila roka Gospodova in da je Svetnik Izraelov to ustvaril.

21 Pridite sem s pravdo svojo, pravi Gospod; prinesite trdne dokaze svoje, veli Kralj Jakobov. 22 Predlože naj nam in naznanijo, kar se bo zgodilo; kaj so prejšnje stvari, razložite, da to razmislimo v srcu in spoznamo njih konec; ali kaj je prihodnjega, povejte nam! 23 Naznanite, kar pride pozneje; spoznamo naj, da ste bogovi! Storite vsaj kaj dobrega ali slabega kaj, da se ozremo drug na drugega in si skupaj ogledamo tisto. 24 Glejte, vi ste manj nego nič in delo vaše je ničevost; gnusoben je, kdor vas voli.

25 Obudil sem ga od severa in je prišel – od sončnega vzhoda njega, ki kliče ime moje. In pride in pogazi vladarje kakor blato in kakor lončar gnete ilovico. 26 Kdo je to naznanil od početka, da bi vedeli? in od starodavnosti, da rečemo: Prav pravi! A ni ga bilo, da bi bil naznanil, ni ga bilo, ki bi bil napovedal, ni ga bilo, ki bi bil slišal besede vaše. 27 Prvi jaz sem rekel Sionu: Glej, glej, tu je! In Jeruzalemu dam blagovestnika! 28 In ozrl sem se, in ni bilo nikogar, in med temi ni bilo svetovalca, da bi bil odgovoril besedo, ko sem jih vprašal. 29 Glej, vsi ti skup so ničemurnost, nič niso njih dela; veter in pusta blodnja so njih ulite podobe.