10
1 Resnično, resnično vam pravim: Kdor ne vhaja skozi vrata v ovčji hlev, ampak lazi drugod vanj, ta je tat in razbojnik.
2 Kdor pa vhaja skozi vrata, ta je pastir ovac.
3 Temu vratar odpira, in ovce poslušajo glas njegov, in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi na pašo.
4 Ko vse ovce svoje izpusti, gre pred njimi, in ovce gredo za njim, ker poznajo glas njegov;
5 a za tujcem ne gredo, temveč beže od njega, ker ne poznajo glasu tujcev.
6 To priliko jim je povedal Jezus, ali oni niso razumeli, kaj bi bilo to, kar jim je pravil.
7 Jezus jim torej zopet reče: Resnično, resnično vam pravim, da sem jaz vrata k ovcam.
8 Vsi, kolikor jih je prišlo pred menoj, so tatje in razbojniki; ali ovce jih niso poslušale.
9 Jaz sem vrata: skozi mene če kdo gre noter, bo zveličan, in bo hodil noter in ven in najde pašo.
10 Tat ne pride, razen da krade in kolje in pokonča; jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo.
11 Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.
12 Najemnik pa, ki ni pastir, ki mu ovce niso lastne, vidi volka, da gre in zapusti ovce in zbeži, in volk trga in razganja ovce,
13 on pa beži, ker je najemnik, in ne mara za ovce.
14 Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje in moje poznajo mene:
15 kakor Oče mene pozna in jaz Očeta poznam; in življenje svoje dam za ovce.
16 In imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati, in bodo poslušale moj glas, in bode ena čreda, eden pastir.
17 Zato me Oče ljubi, ker jaz dam življenje svoje, da ga zopet vzamem.
18 Nihče ga ne jemlje od mene, marveč jaz ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To zapoved sem prejel od Očeta svojega.
19 Med Judi nastane zopet razpor zavoljo teh besed.
20 Mnogi izmed njih pa govore: Zlega duha ima in ob pamet je, kaj ga poslušate?
21 Drugi pravijo: Te besede ne morejo prihajati od obsedenca; ali more zli duh slepcem odpirati oči?
22 Bil pa je praznik posvečenja templja v Jeruzalemu, in bila je zima.
23 In Jezus se je izprehajal v templju po lopi Salomonovi.
24 Obstopijo ga torej Judje in mu reko: Doklej nas pustiš v negotovosti? Če si ti Kristus, povej nam naravnost!
25 Odgovori jim Jezus: Povedal sem vam, pa ne verujete. Dela, ki jih jaz delam v imenu Očeta svojega, ta pričajo zame.
26 Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac.
27 Moje ovce poslušajo glas moj, in jaz jih poznam, in za menoj hodijo;
28 in jaz jim dajem večno življenje, in nikdar se ne pogube, in nihče jih ne iztrga iz moje roke.
29 Oče moj, ki mi jih je dal, je večji od vsega, in nihče jih ne more iztrgati iz roke Očeta mojega.
30 Jaz in Oče sva eno.
31 Judje zopet pograbijo za kamenje, da bi ga kamenali.
32 Odgovori jim Jezus: Veliko dobrih del sem vam pokazal od Očeta svojega; za katero teh del me kamenate?
33 Judje mu odgovore: Za dobro delo te ne kamenamo, ampak za kletvino, in ker se ti, ki si človek, delaš Boga.
34 Jezus jim odgovori: Ni li pisano v zakonu vašem: »Jaz sem rekel: bogovi ste«?
35 Če je imenoval bogove tiste, ki je prišla beseda Božja k njim, in pismo se ne more ovreči,
36 zakaj pa meni, ki me je Oče posvetil in na svet poslal, pravite vi: Preklinjaš, ker sem rekel: Sin Božji sem?
37 Ako ne delam del Očeta svojega, mi ne verujte;
38 ako pa delam, čeprav meni ne verujete, vsaj delom verujte: da spoznate in verujete, da je Oče v meni in jaz v Očetu.
39 In zopet poskušajo, da bi ga prijeli, ali umakne se jim izpod rok.
40 In odide zopet na oni kraj Jordana, na mesto, kjer je prej Janez krščeval; in ostane tu.
41 In mnogo jih pride k njemu; in pravijo: Janez res ni storil nobenega čudeža, ali karkoli je Janez povedal za tega, je bilo vse resnično.
42 In mnogo jih je tu sprejelo vero vanj.
|