9
1 Načelniku godbe; na ›Smrt sinu‹. Psalm Davidov.
2 Hvalil te bom, Gospod, iz vsega srca svojega,
pripovedoval vsa čudovita dela tvoja.
3 Veselil se bom in radoval v tebi,
psalme bom prepeval tvojemu imenu, Najvišji.
4 Ker sovražniki moji se umikajo,
padajo in ginejo pred obličjem tvojim.
5 Zakaj ti si vodil sodbo mojo in pravdo mojo,
sedel si na prestolu kot pravičen sodnik;
6 pokaral si narode, pogubil krivičnika,
njih ime si izbrisal na večne čase.
7 Sovražnikov je konec, razdejani so na veke,
njih mesta si uničil,
da, njih spomin je izginil.
8 A Gospod stoluje na veke,
pripravil je za sodbo prestol svoj.
9 On bo sodil vesoljni svet v pravičnosti,
pravde razsojal narodom po pravici.
10 Gospod bode tudi grad na višini siromaku,
grad na višini ob časih stiske.
11 In bodo upali v te, kateri poznajo ime tvoje,
ker ne zapustiš njih, ki te iščejo, Gospod.
12 Hvalnice pojte Gospodu, ki prebiva na Sionu,
oznanjujte ljudstvom dela njegova.
13 Kajti on, ki maščuje kri v moritvi prelito, se jih je spomnil,
ni pozabil vpitja trpinov.
14 Usmili se me, Gospod,
ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih,
da me vzdigneš izpred smrtnih vrat:
15 da oznanjam vso slavo tvojo,
med vrati hčere sionske
se radujem v zveličanju tvojem.
16 Pogreznili so se narodi v jamo, ki so jo sami napravili;
v mrežo, ki so jo skrito nastavili, se je ujela njih noga.
17 Pokazal se je Gospod po sodbi, katero je storil:
v rok njegovih delo je zapletel brezbožnika. (Pomisleka vredno! Sela.)
18 Brezbožniki se morajo obrniti v pekel,
vsi narodi, ki so pozabili Boga.
19 Kajti siromak ne bode na veke pozabljen,
ubožcev upanje ne pogine za večno.
20 Vstani, o Gospod, da se ne šopiri človek umrljivi,
sojeni naj bodo narodi pred obličjem tvojim.
21 V strah jih primi, Gospod,
spoznajo naj narodi, da so umrjoči. (Sela.)
|