1 Zatorej ni sedaj nobene obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu. 2 Zakaj postava Duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti. 3 Kar je namreč bilo postavi nemogoče, v čemer je bila nezmožna zaradi mesa, to je storil Bog, ko je poslal svojega Sina v podobnosti grešnega mesa in kot daritev za greh, in je greh obsodil v mesu, 4 da se izpolni pravična zahteva postave v nas, ki živimo ne po mesu, ampak po duhu. 5 Kajti kateri so po mesu, mislijo na to, kar je mesenega, a kateri so po duhu, na to, kar je duhovnega. 6 Kajti meseno mišljenje je smrt, a duhovno mišljenje je življenje in mir; 7 zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava, saj se tudi ne more. 8 Kateri so pa v mesu, Bogu ne morejo biti prijetni. 9 A vi niste v mesu, ampak v duhu, ako Božji Duh prebiva v vas. Če pa kdo Duha Kristusovega nima, ta ni njegov. 10 Če je pa Kristus v vas, je sicer telo mrtvo zavoljo greha, duh pa je življenje zavoljo pravičnosti. 11 Če pa Duh tistega, ki je obudil Jezusa iz mrtvih, prebiva v vas, on, ki je obudil Kristusa Jezusa iz mrtvih, oživi tudi smrtna telesa vaša zaradi Duha svojega, ki prebiva v vas.

12 Tako torej, bratje, nismo dolžniki mesu, da živimo po mesu; 13 zakaj če po mesu živite, umrjete, če pa z Duhom morite dejanja mesa, boste živeli. 14 Kajti katerekoli vodi Duh Božji, ti so sinovi Božji. 15 Niste namreč prejeli duha sužnosti zopet v bojazen, ampak prejeli ste Duha sinovstva, ki v njem kličemo: Aba, Oče! 16 Ta Duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo otroci Božji. 17 Če smo pa otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, ako z njim trpimo, da se tudi z njim oslavimo.

18 Mislim namreč, da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja prihodnji slavi, ki se ima razodeti na nas. 19 Kajti koprnenje vseh stvari pričakuje razodetja sinov Božjih. 20 Zakaj stvari so podvržene ničemurnosti, ne iz lastne volje, ampak zavoljo tistega, ki jih je podvrgel, z upanjem, 21 da bo tudi stvarstvo samo rešeno iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih. 22 Vemo namreč, da vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj. 23 Pa ne samo ono, temveč i mi sami, ki imamo prvine Duha, tudi mi sami v sebi zdihujemo, čakajoč sinovstva, odrešitve svojega telesa. 24 V upanju namreč smo zveličani; upanje pa, ki se vidi, ni upanje; saj če kdo kaj vidi, čemu bi se tega še nadejal? 25 Če pa upamo, česar ne vidimo, čakamo tega s potrpežljivostjo.

26 Enako pa pomaga tudi Duh našim slabostim. Kajti česa naj prosimo, kakor je treba, ne vemo; temveč Duh sam prosi za nas z neizrečnimi vzdihi. 27 Ta pa, ki preiskuje srca, ve, kaj je misel Duha, ker po volji Božji prosi za svetnike. 28 Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem. 29 Kajti katere je naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati. 30 In katere je naprej odločil, te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil.

31 Kaj torej porečemo na to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam? 32 On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi z njim nam vsega podaril? 33 Kdo bo tožil proti izvoljencem Božjim? Bog je, ki jih opravičuje. 34 Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas. 35 Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? stiska ali nadloga, ali preganjanje, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč? 36 Kakor je pisano: