1 Ko je kraljica iz Sabe slišala o Salomonovem slovesu zaradi Gospodovega imena, ga je prišla preizkušat z ugankami. 2 Prišla je v Jeruzalem z zelo velikim spremstvom; kamele so nosile dišave, zelo veliko zlata in dragih kamnov. Ko je prišla k Salomonu, se je z njim pogovarjala o vsem, kar ji je ležalo na srcu. 3 Salomon ji je pojasnil vse, kar ga je vprašala. Ni je bilo reči, ki bi bila kralju zakrita in katere bi ji ne bil pojasnil. 4 Ko je kraljica iz Sabe videla vso Salomonovo modrost in hišo, ki jo je sezidal, 5 pa jedi na njegovi mizi, kako sedijo njegovi dostojanstveniki in strežejo njegovi služabniki, pa njihova oblačila, točaje in žgalno daritev, ki jo je daroval v Gospodovi hiši, je strmela.

6 Rekla je kralju: »Kako res je, kar sem slišala o tvojih dosežkih in tvoji modrosti v svoji deželi! 7 Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. A glej, še pol mi niso povedali! Tvoja modrost in blaginja presegata sloves, o katerem sem slišala. 8 Blagor tvojim možem, blagor tem tvojim služabnikom, ki venomer stojijo pred teboj in poslušajo tvojo modrost. 9 Slavljen Gospod, tvoj Bog, ki je imel veselje nad teboj in te je posadil na Izraelov prestol! Ker Gospod vekomaj ljubi Izraela, te je postavil za kralja, da bi uveljavljal pravico in pravičnost.« 10 Potem je dala kralju sto dvajset talentov zlata ter silno veliko dišav in dragih kamnov. Nikdar več ni prišlo toliko dišav, kakor jih je kraljica iz Sabe podarila kralju Salomonu.

11 Tudi Hirámove ladje, ki so dovažale zlato iz Ofírja, so od tam pripeljale silno veliko sándalovega lesa in dragih kamnov. 12 Kralj je dal iz sandalovíne napraviti ograje za Gospodovo hišo in za kraljevo hišo ter citre in harfe za pevce. Toliko sandalovíne ni več prišlo in je ni bilo videti do tega dne.

13 Kralj Salomon pa je kraljici iz Sabe dal vse, česar si je zaželela in za kar je prosila, poleg tistega, kar ji je podaril v svoji kraljevski darežljivosti. Potem se je odpravila in se s služabniki vrnila v svojo deželo.

14 Zlato, ki se je letno stekalo k Salomonu, je tehtalo šeststo šestinšestdeset zlatih talentov, 15 poleg dajatev trgovcev, prometa prekupčevalcev in prispevkov vseh arabskih kraljev in deželnih upraviteljev.

16 Kralj Salomon je napravil dvesto ščitov iz kovanega zlata: šeststo šeklov zlata je šlo za vsakega; 17 in tristo ščitkov iz kovanega zlata: za vsak ščitek je šlo tri mine zlata. Kralj jih je spravil v hišo libanonskega gozda. 18 Nadalje je kralj napravil velik slonokoščen prestol in ga prevlekel s pristnim zlatom. 19 Prestol je imel šest stopnic, na hrbtišču pa glavo teleta. Na obeh straneh sedeža sta bili naslonjali za roke; ob naslonjalih sta stala dva leva, 20 dvanajst levov pa je stalo na šesterih stopnicah na obeh straneh. Kaj takega niso naredili še v nobenem kraljestvu. 21 Tudi vse posode za pitje je imel kralj Salomon iz zlata in vsa oprema v hiši libanonskega gozda je bila iz čistega zlata. Nič ni bilo iz srebra, ki v Salomonovih dneh ni bilo cenjeno. 22 Kralj je imel namreč taršíške ladje na morju skupaj s Hirámovim ladjevjem. Po enkrat na tri leta so prihajale taršíške ladje in dovažale zlato, srebro, slonovino, opice in pavijane.

23 Tako je kralj Salomon po bogastvu in modrosti prekašal vse kralje na zemlji. 24 Ves svet je želel videti Salomona, da bi poslušal modrost, ki mu jo je Bog položil v srce. 25 Vsak je prinesel svoje darilo: srebrne in zlate predmete, oblačila, orožje, dišave, konje in mezge, in to iz leta v leto.

26 Kralj Salomon si je nabral bojnih voz in konjenikov: imel je tisoč štiristo voz in dvanajst tisoč konjenikov. Nastanil jih je v mestih za bojne vozove in pri sebi v Jeruzalemu. 27 Kralj je dosegel, da je bilo v Jeruzalemu srebra kakor kamenja; dosegel je tudi, da je bilo ceder toliko kakor divjih smokev v Šéfeli. 28 Konje za Salomona so dobivali iz Egipta in iz Koéja. Kraljevi kupci so jih dobavljali iz Koéja za določeno ceno. 29 Voz, ki je prišel iz Egipta, je stal šeststo šeklov srebra, konj pa sto petdeset. Tako so jih posredovali tudi vsem hetejskim in arámskim kraljem.

1 Kralj Salomon je – poleg faraonove hčere – ljubil veliko tujk: Moábke, Amónke, Edómke, Sidónke in Hetejke, 2 iz narodov, o katerih je Gospod rekel Izraelovim sinovom: »Ne družite se z njimi in oni naj se ne družijo z vami: gotovo bodo vaša srca zapeljali k svojim bogovom.« Teh se je Salomon oklenil v ljubezni. 3 Imel je sedemsto knežjih in tristo stranskih žená; njegove žene so zapeljale njegovo srce. 4 Ko se je Salomon postaral, so mu žene nagnile srce k drugim bogovom. Njegovo srce ni bilo več célo za Gospoda, njegovega Boga, kakor srce njegovega očeta Davida. 5 Salomon je šel za Astarto, boginjo Sidóncev, in za Milkómom, gnusobo Amóncev. 6 Tako je Salomon delal, kar je hudo v Gospodovih očeh, in ni hodil popolnoma za Gospodom kakor njegov oče David. 7 Tedaj je na hribu vzhodno od Jeruzalema sezidal višino za Kemoša, gnusobo Moábcev, in za Milkóma, gnusobo Amóncev. 8 Enako je ustregel vsem svojim tujim ženam, da so zažigale kadilo in opravljale daritve svojim bogovom.

9 Gospod se je razsrdil nad Salomonom, ker je svoje srce odvrnil od Gospoda, Izraelovega Boga, ki se mu je dvakrat prikazal 10 in mu zapovedal prav to, naj ne hodi za drugimi bogovi; pa se ni držal tega, kar mu je zapovedal Gospod. 11 Zato je Gospod rekel Salomonu: »Ker si bil tak in se nisi držal moje zaveze in zakonov, ki sem ti jih zapovedal, ti bom iztrgal kraljestvo iz rok in ga dal tvojemu služabniku. 12 A zaradi tvojega očeta Davida tega ne bom storil že v tvojih dneh; iz rok tvojega sina ga bom iztrgal. 13 Vsega kraljestva pa le ne bom iztrgal: en rod bom dal tvojemu sinu zaradi svojega služabnika Davida in zaradi Jeruzalema, ki sem ga izvolil.«

14 Gospod je Salomonu zbudil nasprotnika, Edómca Hadáda, ki je bil iz edómske kraljéve rodbine. 15 Ko je bil namreč David porazil Edómce, je vojskovodja Joáb prišel pokopat pobite in pomoril vse moške v Edómu – 16 šest mesecev se je Joáb z vsem Izraelom mudil tam, dokler ni iztrebil vseh moških v Edómu. 17 Hadád pa je z Edómci, ki so bili v službi pri njegovem očetu, zbežal proti Egiptu. Tedaj je bil še zelo mlad. 18 Krenili so iz Midjána in prišli v Parán. S sabo so vzeli domačine iz Parána in pripotovali v Egipt k faraonu, egiptovskemu kralju. Ta mu je dal hišo in odkazal živež; tudi zemljo mu je podaril. 19 Hadádu je bil faraon tako naklonjen, da mu je dal za ženo svojo svakinjo, sestro vladarice Tahpenése. 20 Tahpenésina sestra mu je rodila sina Genubáta. Tahpenésa je sina vzgajala na faraonovem dvoru. Tako je Genubát živel v faraonovi hiši med faraonovimi sinovi. 21 Ko pa je Hadád v Egiptu slišal, da je David legel k svojim očetom in da je vojskovodja Joáb mrtev, je rekel faraonu: »Dovoli mi, da odidem v svojo deželo!« 22 Faraon mu je rekel: »Česa ti manjka pri meni, da na lepem želiš iti v svojo deželo?« Rekel je: »Ničesar. Vendar me vseeno pusti!«

23 Bog je proti Salomonu vzdignil še enega nasprotnika: Eljadájevega sina Rezóna, ki je bil pobegnil od svojega gospodarja Hadadézerja, kralja v Cobi. 24 Ko jih je David potolkel, je ta zbral okoli sebe ljudi in postal poveljnik čete. Vdrli so v Damask in se nastanili v njem. Zakraljeval je v Damasku 25 in bil nasprotnik Izraela, vse dokler je živel Salomon. Poleg gorja, ki ga je pripravljal Hadád, je tudi on sovražil Izraela, ko je kraljeval nad Arámom.

26 Tudi Nebátov sin Jerobeám, Efratejec iz Ceréde – njegovi materi je bilo ime Cerúja in je bila vdova – Salomonov uradnik, je vzdignil roko zoper kralja. 27 Vzrok, da se je vzdignil zoper kralja, je bil tale: Salomon je gradil Miló in zazidaval luknje v obzidju okrog mesta svojega očeta Davida. 28 Ta Jerobeám je bil premožen in spreten človek. Salomon je opazil, kako priden je mladenič pri delu, in ga je postavil čez vsa težaška dela Jožefove hiše. 29 Ko je Jerobeám nekoč šel iz Jeruzalema, ga je na poti srečal prerok Ahíja iz Šila, ogrnjen z novim plaščem. Bila sta sama na polju. 30 Ahíja je pograbil novi plašč, ki ga je imel na sebi, ga raztrgal na dvanajst kosov 31 in rekel Jerobeámu: »Vzemi si deset kosov, kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Glej, iztrgal bom kraljestvo Salomonu iz rok in ti dal deset rodov. 32 En sam rod naj mu ostane zaradi mojega služabnika Davida in zaradi Jeruzalema, mesta, ki sem ga izvolil izmed vseh Izraelovih rodov. 33 Kajti zapustil me je in molil Astarto, boginjo Sidóncev, Kemoša, boga Moábcev, in Milkóma, boga Amóncev. Ni hodil po mojih potih, da bi delal kakor njegov oče David, kar je prav v mojih očeh in po mojih zakonih in odlokih. 34 Vendar mu ne bom vzel iz rok vsega kraljestva, temveč ga bom pustil za vladarja vse dni njegovega življenja zaradi svojega služabnika Davida, ki sem ga izvolil in se je držal mojih zapovedi in zakonov. 35 Pač pa bom vzel kraljestvo iz rok njegovega sina in ga dal tebi – deset rodov. 36 Njegovemu sinu pa bom dal en rod, da bo moj služabnik David ves čas imel svetilko pred menoj v Jeruzalemu, v mestu, ki sem si ga izvolil, da v njem postavim svoje ime. 37 Tebe pa bom vzel, da boš vladal nad vsem, kar želi tvoja duša, in boš kralj nad Izraelom. 38 Če boš torej poslušen vsemu, kar ti bom zapovedal, hodil po mojih potih in delal, kar je prav v mojih očeh, se držal mojih zakonov in zapovedi, kakor je delal moj služabnik David, bom s teboj in ti bom sezidal trdno hišo, kakor sem jo sezidal Davidu, in ti bom dal Izraela. 39 Zaradi tega bom ponižal Davidove potomce – vendar ne za vselej.‹«

40 Ker je Salomon iskal priložnosti, da bi usmrtil Jerobeáma, je Jerobeám vstal in zbežal v Egipt k egiptovskemu kralju Šišáku, in ostal je v Egiptu do Salomonove smrti.

41 Druga Salomonova dela, vse, kar je storil, in njegova modrost – mar niso zapisani v knjigi Salomonova dela? 42 Salomonovo kraljevanje v Jeruzalemu nad vsem Izraelom je trajalo štirideset let. 43 Potem je Salomon legel k svojim očetom. Pokopan je bil v mestu svojega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Roboám.

1 Roboám je šel v Sihem; v Sihem je namreč prišel ves Izrael, da bi ga postavil za kralja. 2 Ko pa je za to izvedel Nebátov sin Jerobeám, ki je bil še vedno v Egiptu, kamor je zbežal pred kraljem Salomonom, se je vrnil iz Egipta. 3 Poslali so ponj in ga poklicali. Jerobeám in ves Izraelov zbor sta prišla k Roboámu, ga nagovorila in rekla: 4 »Tvoj oče nam je otežil jarem; ti nam zdaj olajšaj trdo službo svojega očeta in težki jarem, ki nam ga je naložil, pa ti bomo služili!« 5 Rekel jim je: »Pojdite in se čez tri dni vrnite k meni!« In ljudstvo je odšlo.

6 Kralj Roboám se je posvetoval s starešinami, ki so bili v službi pri njegovem očetu Salomonu, ko je še živel, in je rekel: »Kako svetujete, da odgovorim temu ljudstvu?« 7 Spregovorili so in mu rekli: »Če boš danes temu ljudstvu služabnik, jim služil in jim govoril prijazne besede, bodo tvoji služabniki vse dni.« 8 Toda zavrgel je nasvet, ki so mu ga dali stari, in se posvetoval z mladimi, ki so zrasli z njim in bili zdaj v njegovi službi. 9 Rekel jim je: »Kaj svetujete, da odgovorim temu ljudstvu, ki mi je govorilo in reklo: ›Olajšaj jarem, ki nam ga je naložil tvoj oče‹?« 10 Mladi, ki so zrasli z njim, so spregovorili in mu rekli: »Takole reci temu ljudstvu, ki ti je govorilo in reklo: ›Tvoj oče nam je jarem otežil, ti pa nam ga olajšaj!‹; takole jim govori: ›Moj mezinec je debelejši kakor ledja mojega očeta. 11 No, moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil. Moj oče vas je opominjal z biči, jaz pa vas bom ustrahoval s škorpijoni.‹«

12 Tretji dan je prišel Jerobeám z vsem ljudstvom k Roboámu, kakor je kralj naročil, in rekel: »Tretji dan se vrnite k meni!« 13 Kralj je ljudstvu trdo odgovoril in zavrgel nasvet, ki so mu ga dali stari. 14 Govoril jim je po nasvetu mladih in je rekel: »Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa bom vaš jarem še obtežil. Moj oče vas je opominjal z biči, jaz pa vas bom opominjal s škorpijoni.« 15 Kralj torej ni poslušal ljudstva; vmes je namreč posegel Gospod, da uresniči besedo, ki jo je Gospod po Ahíju iz Šila govoril Nebátovemu sinu Jerobeámu.

16 Ko je ves Izrael videl, da jih kralj noče poslušati, je ljudstvo kralju odvrnilo in reklo:

20 Ko je ves Izrael slišal, da se je Jerobeám vrnil, so ga dali poklicati na zborovanje in ga postavili za kralja nad vsem Izraelom. Davidove hiše se ni držal nihče več razen Judovega rodu.

21 Roboám pa je prišel v Jeruzalem in zbral vso Judovo hišo in Benjaminov rod, sto osemdeset tisoč izbranih bojevnikov, da bi se vojskovali z Izraelovo hišo in kraljestvo vrnili Salomonovemu sinu Roboámu. 22 Tedaj se je Božjemu možu Šemajáju zgodila Božja beseda, rekoč: 23 »Reci Salomonovemu sinu Roboámu, Judovemu kralju, in vsej Judovi in Benjaminovi hiši ter preostalemu ljudstvu: 24 Tako govori Gospod: ›Ne hodite se bojevat s svojimi brati, Izraelovimi sinovi! Vrnite se vsak na svoj dom, kajti po moji volji se je to zgodilo!‹« Poslušali so Gospodovo besedo, se obrnili in odšli, kakor je Gospod govoril.

25 Jerobeám je zgradil Sihem v Efrájimskem pogorju in v njem prebival. Od tam je šel in zgradil Penuél. 26 Potem je Jerobeám razmišljal sam pri sebi: »Zdaj se bo kraljestvo spet vrnilo Davidovi hiši. 27 Če bo to ljudstvo še hodilo darovat v Gospodovo hišo v Jeruzalem, se bo srce tega ljudstva vrnilo k njegovemu gospodarju, Judovemu kralju Roboámu; ubili me bodo in se vrnili k Judovemu kralju Roboámu.« 28 Kralj se je posvetoval, naredil dve zlati teleti in rekel ljudstvu: »Dovolj dolgo ste hodili v Jeruzalem. Glej, Izrael, to sta tvoja bogova, ki sta te izpeljala iz egiptovske dežele!« 29 In postavil je eno v Betelu, drugo pa je dal v Dan. 30 To pa je vodilo v greh, ker je ljudstvo hodilo pred eno v Betelu in pred drugo do Dana. 31 Naredil je tudi svetišča na višinah in postavil duhovnike iz vsega ljudstva, ki niso bili izmed Levijevih sinov. 32 Jerobeám je vpeljal tudi praznik petnajstega dne v osmem mesecu, podoben prazniku, ki je bil na Judovem, in sam daroval na oltarju. Tako je storil v Betelu in daroval teletoma, ki ju je napravil. V Betelu je postavil duhovnike za svetišča na višinah, ki jih je napravil. 33 Petnajstega dne osmega meseca, meseca, ki ga je bil sam določil, se je povzpel k oltarju, ki ga je napravil v Betelu; vpeljal je praznik za Izraelove sinove in se povzpel k oltarju, da bi opravil kadilne daritve.

1 In glej, po Gospodovem naročilu je prišel v Betel Božji mož z Judovega. Ko je Jerobeám stal pri oltarju, da bi opravil kadilne daritve, 2 je oni po Gospodovem naročilu zaklical proti oltarju in rekel: »Oltar, oltar! Tako govori Gospod: ›Glej, sin bo rojen v Davidovi hiši, Jošíja po imenu. Na tebi bo zabodel duhovnike višin, ki opravljajo na tebi kadilne daritve, in človeške kosti bodo sežgali na tebi.‹« 3 Isti dan je dal tudi znamenje in rekel: »To je znamenje, da je govoril Gospod: Glej, oltar se bo razpočil in s tolščo pomešani pepel na njem se bo razsul.«

4 Ko je kralj Jerobeám zaslišal besedo Božjega moža, ki jo je zaklical proti oltarju v Betelu, je iztegnil roko od oltarja in rekel: »Primite ga!« Roka pa, ki jo je iztegnil zoper njega, se mu je posušila in je ni mogel pomakniti k sebi. 5 Oltar se je razpočil in s tolščo pomešani pepel se je razsul z oltarja po znamenju, ki ga je Božji mož dal po Gospodovi besedi. 6 Kralj je spregovoril in rekel Božjemu možu: »Pomiri, prosim, obličje Gospoda, svojega Boga, in moli zame, da se moja roka povrne k meni!« Božji mož je pomiril Gospodovo obličje in kraljeva roka se je spet uravnala in bila kakor prej. 7 Tedaj je kralj govoril Božjemu možu: »Pojdi z menoj v hišo in se okrepčaj! Tudi darilo ti bom dal.« 8 Božji mož pa je rekel kralju: »Če bi mi dal polovico svoje hiše, ne pojdem s teboj in ne bom jedel kruha ne pil vode na tem kraju. 9 Tako mi je namreč zapovedano po Gospodovi besedi: ›Ne jej kruha, ne pij vode in ne vračaj se po poti, po kateri si prišel!‹« 10 In odšel je po drugi poti in se ni vrnil po poti, po kateri je prišel v Betel.

11 V Betelu pa je prebival star prerok. Njegovi sinovi so prišli in mu povedali vse, kar je Božji mož tisti dan storil v Betelu in besede, ki jih je govoril kralju. Ko so to pripovedovali svojemu očetu, 12 jim je oče rekel: »Po kateri poti je odšel?« Njegovi sinovi so mu pokazali pot, po kateri je odšel Božji mož, ki je prišel z Judovega. 13 Tedaj je rekel svojim sinovom: »Osedlajte mi osla!« Osedlali so mu osla in je sédel nanj. 14 Šel je za Božjim možem, ga našel, ko je sedel pod terebinto, in mu rekel: »Si ti Božji mož, ki je prišel z Judovega?« Rekel je: »Sem.« 15 Pa mu je rekel: »Pojdi z menoj domov in jej kruh!« 16 Rekel je: »Ne morem se vrniti s teboj in iti s teboj domov; tudi ne bom s teboj jedel kruha ne pil vode na tem kraju, 17 kajti rečeno mi je bilo po Gospodovi besedi: ›Tam ne jej kruha in ne pij vode; tudi se ne vračaj po poti, po kateri si prišel!‹« 18 Oni pa mu je rekel: »Tudi jaz sem prerok kakor ti in angel mi je govoril po Gospodovi besedi in rekel: ›Pelji ga nazaj na svoj dom, da bo jedel kruh in pil vodo!‹« Tako ga je nalagal. 19 Vrnil se je torej z njim in jedel kruh v njegovi hiši in pil vodo.

20 Ko pa sta sedela pri mizi, se je preroku, ki ga je pripeljal nazaj, zgodila Gospodova beseda. 21 Zaklical je Božjemu možu, ki je bil prišel z Judovega, rekoč: »Tako govori Gospod: ›Ker si se uprl Gospodovemu povelju in se nisi držal zapovedi, ki ti jo je dal Gospod, tvoj Bog, 22 temveč si se vrnil, jedel kruh in pil vodo na kraju, o katerem ti je rekel: Ne jej kruha in ne pij vode – zato tvoje truplo ne bo prišlo v grob tvojih očetov.‹« 23 Ko se je najedel kruha in napil, mu je osedlal osla preroka, ki ga je pripeljal nazaj; 24 ko je potoval, ga je na poti zalotil lev in ga usmrtil. Njegovo truplo je bilo vrženo na pot, osel pa je stal zraven njega; tudi lev je stal poleg trupla. 25 In glej, ljudje, ki so hodili mimo, so videli truplo vrženo na pot in leva, ki je stal poleg trupla. Prišli so in govorili o tem v mestu, kjer je bival stari prerok.

26 Ko je to slišal prerok, ki ga je pripeljal nazaj s poti, je rekel: »To je Božji mož, ki se je uprl Gospodovemu povelju. Zato ga je Gospod izročil levu, da ga je raztrgal in usmrtil, kakor mu je bil govoril Gospod.« 27 Govoril je svojim sinovom in rekel: »Osedlajte mi osla!« Ko so ga osedlali, 28 je šel in našel njegovo truplo vrženo na pot, ter osla in leva, ki sta stala poleg trupla. Lev ni požrl trupla in ni raztrgal osla. 29 Prerok je vzdignil truplo Božjega moža, ga položil na osla in ga odpeljal ter prišel v mesto starega preroka, da bi ga objokoval in pokopal. 30 Truplo je položil v svoj grob in žalovali so po njem: »Ojoj, moj brat!« 31 Ko so ga pokopali, je rekel svojim sinovom: »Ko umrem, me pokopljite v grobu, kjer je pokopan Božji mož! Moje kosti položite poleg njegovih kosti! 32 Zagotovo se bo namreč izpolnila beseda, ki jo je po Gospodovem naročilu zaklical proti oltarju v Betelu in proti vsem svetiščem na višinah, ki so po samarijskih mestih.«

33 Tudi po tem dogodku se Jerobeám ni odvrnil od svoje hudobne poti, marveč je še naprej postavljal duhovnike višin iz vsega ljudstva. Kdor je želel, ga je nastavil za duhovnika višin. 34 V tem se je pregrešila Jerobeámova hiša in zato je bila uničena in izbrisana s površja zemlje.

1 Tisti čas je zbolel Jerobeámov sin Abíja. 2 Jerobeám je rekel svoji ženi: »Vstani, prosim, in se preobleci, da ne bodo vedeli, da si Jerobeámova žena, in pojdi v Šilo! Glej, tam je prerok Ahíja, ki je o meni napovedal, da bom kraljeval nad tem ljudstvom. 3 Vzemi s sabo deset hlebov, kolače in vrč medu, pa pojdi k njemu. Povedal ti bo, kaj se bo zgodilo z dečkom.«

4 Jerobeámova žena je storila tako; vstala je, šla v Šilo in prišla v Ahíjevo hišo. Ahíja pa ni več videl, ker so mu oči od starosti oslabele. 5 Gospod je tedaj rekel Ahíju: »Glej, Jerobeámova žena prihaja, da te povpraša, kaj bo z njenim sinom, ker je bolan. Tako in tako ji govôri. Ko bo prišla, se bo delala neznanko.«

6 Kakor hitro je Ahíja zaslišal šum njenih korakov, ko je stopila skozi vrata, je rekel: »Vstopi, Jerobeámova žena! Čemu se delaš neznanko! K tebi sem poslan s trdo besedo. 7 Pojdi, povej Jerobeámu: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Povišal sem te izmed ljudstva in te postavil za vladarja čez svoje ljudstvo Izraela. 8 Odtrgal sem kraljestvo od Davidove hiše in ga dal tebi. Ti pa nisi bil kakor moj služabnik David, ki se je držal mojih zapovedi, z vsem srcem hodil za menoj in delal samo to, kar je prav v mojih očeh. 9 Napravil si več hudega kakor vsi, ki so bili pred teboj. Šel si in si naredil druge bogove, ulite podobe, da bi me jezil, meni pa si obrnil hrbet. 10 Zaradi tega bom spravil nesrečo nad Jerobeámovo hišo in iztrebil iz Jerobeámovega rodu vse moške, mladoletne in polnoletne v Izraelu. Pometel bom z Jerobeámovo hišo, kakor pometejo smeti, prav do čistega. 11 Tistega iz njegovega rodu, ki bo umrl v mestu, bodo žrli psi; tistega pa, ki bo umrl na polju, bodo jedle ptice neba.‹ Da, tako je govoril Gospod. 12 Ti pa vstani in pojdi domov! Ko bodo tvoje noge stopile v mesto, bo deček umrl. 13 Ves Izrael bo žaloval za njim in ga pokopal. Edino ta izmed Jerobeámovega rodu bo namreč položen v grob, ker se je le na njem v Jerobeámovi hiši našlo nekaj, kar je všeč Gospodu, Izraelovemu Bogu. 14 Gospod si bo postavil kralja čez Izraela, ki bo tisti dan iztrebil Jerobeámovo hišo …

15 Gospod bo udaril Izraela, da se bo majal kakor trst v vodi. Izruval bo Izraela iz te lepe zemlje, ki jo je dal njihovim očetom, in jih razkropil onstran veletoka, ker so si napravili ašere in s tem jezili Gospoda. 16 Zapustil bo Izraela zaradi Jerobeámovih grehov, ki jih je zagrešil in v katere je zapeljal Izraela.«

17 Jerobeámova žena je vstala in odšla. Ko je prišla v Tirco in stopila na hišni prag, je deček umrl. 18 Pokopali so ga in ves Izrael je žaloval za njim, kakor je napovedal Gospod po svojem služabniku preroku Ahíju.

19 Druga Jerobeámova dela, kako se je bojeval in kako kraljeval, glej, je zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev. 20 Jerobeámovo kraljevanje je trajalo dvaindvajset let. Potem je legel k svojim očetom, namesto njega pa je postal kralj njegov sin Nadáb.

21 Salomonov sin Roboám je kraljeval na Judovem. Enainštirideset let je imel, ko je postal kralj, in sedemnajst let je kraljeval v Jeruzalemu, v mestu, ki ga je Gospod izvolil izmed vseh Izraelovih rodov, da tam postavi svoje ime. Njegovi materi je bilo ime Naáma; bila je Amónka. 22 Juda je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh. Z grehi, ki so jih počenjali, so ga jezili huje od vsega, kar so bili storili njihovi očetje. 23 Tudi oni so si postavljali višine, stebre in ašere na vsakem visokem griču in pod vsakim zelenim drevesom. 24 Celo obredno vlačugarstvo je bilo v deželi. Tako so posnemali vse gnusobe narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov.

25 V petem letu kralja Roboáma pa je prišel nad Jeruzalem egiptovski kralj Šišák. 26 Pobral je zaklade iz Gospodove hiše in zaklade iz kraljéve hiše; vse je odnesel. Pobral je tudi vse zlate ščite, ki jih je naredil Salomon. 27 Namesto njih je kralj Roboám napravil bronaste ščite in jih izročil poveljnikom telesne straže, ki je stražila pri vhodu v kraljévo hišo. 28 Kadar koli je šel kralj v Gospodovo hišo, so jih telesni stražarji nosili, potem pa jih spet odnesli v stražarnico.

29 Druga Roboámova dela in vse, kar je napravil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? 30 Med Roboámom in Jerobeámom je bila ves čas vojna. 31 Ko je Roboám legel k svojim očetom, je bil pokopan pri svojih očetih v Davidovem mestu. Njegovi materi je bilo ime Naáma; bila je Amónka. Namesto njega je postal kralj njegov sin Abíja.

1 V osemnajstem letu kralja Jerobeáma, Nebátovega sina, je nad Judom zavladal Abíja. 2 Tri leta je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Maáha; bila je Abišalómova hči. 3 Hodil je v vseh grehih, ki jih je njegov oče storil pred njim, in njegovo srce ni bilo v celoti z Gospodom, njegovim Bogom, kakor srce njegovega očeta Davida. 4 A zavoljo Davida mu je Gospod, njegov Bog, dal svetilko v Jeruzalemu: povzdignil je njegovega sina za njim in dal, da je Jeruzalem obstal, 5 ker je David delal, kar je prav v Gospodovih očeh, in vse dni svojega življenja ni prestopil ničesar, kar mu je zapovedal, razen v zadevi Hetejca Urijája. 6 Med Roboámom in Jerobeámom je bila vojna vse dni njegovega življenja.

7 Druga Abíjeva dela in vse, kar je napravil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Tudi med Abíjem in Jerobeámom je bila vojna. 8 Ko je Abíja legel k svojim očetom, so ga pokopali v Davidovem mestu. Namesto njega je postal kralj njegov sin Asá.

9 V dvajsetem letu Izraelovega kralja Jerobeáma je nad Judom zavladal Asá. 10 Enainštirideset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Maáha; bila je Abišalómova hči. 11 Asá je delal, kar je prav v Gospodovih očeh, kakor njegov oče David. 12 Odpravil je iz dežele obredne vlačugarje in odstranil vse malike, ki so jih napravili njegovi predniki. 13 Celo svoji materi Maáhi je odvzel čast kraljice matere, ker je napravila ostudno podobo Ašeri. Asá je podrl njeno ostudno podobo in jo sežgal v potoku Cedronu. 14 Višin pa niso odpravili. Vendar je bilo Asájevo srce vse njegove dni v celoti z Gospodom. 15 V Gospodovo hišo je prinesel posvečene darove svojega očeta in svoje darove: srebro, zlato in posodje.

16 Med Asájem in Izraelovim kraljem Bašájem je bila vojna vse njune dni. 17 Izraelov kralj Bašá je krenil nad Juda in utrdil Ramo, da Judovemu kralju Asáju ne bi dopustil izhoda in dohoda. 18 Asá pa je vzel vse srebro in zlato, kar ga je ostalo v zakladnicah Gospodove hiše, in zaklade v kraljévi hiši ter jih izročil svojim služabnikom; kralj Asá jih je poslal k Ben Hadádu, Tabrimónovemu sinu in Hezjónovemu vnuku, arámskemu kralju, ki je bival v Damasku, s sporočilom: 19 »Zaveza je med menoj in teboj, med mojim in tvojim očetom. Glej, pošiljam ti v dar srebra in zlata. Daj, razderi zavezo z Izraelovim kraljem Bašájem, da se umakne od mene!« 20 Ben Hadád je prisluhnil kralju Asáju in poslal poveljnike svoje vojske nad Izraelova mesta. Osvojil je Ijón, Dan, Abél Bet Maáho, ves Kinéret in vso Neftálijevo pokrajino. 21 Ko je Bašá slišal o tem, je nehal graditi Ramo in ostal v Tirci. 22 Kralj Asá je sklical vse Judovce brez izjeme in odnašali so kamenje in les, s katerim je Bašá gradil Ramo. S tem je kralj Asá gradil Geba Benjamin in Micpo.

23 Vsa druga Asájeva dela, vse njegovo junaštvo, vse, kar je napravil, in mesta, ki jih je zgradil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? Na stara leta pa je bolehal na nogah. 24 Ko je Asá legel k svojim očetom, je bil pokopan pri svojih očetih v mestu svojega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Józafat.

25 Jerobeámov sin Nadáb je postal kralj nad Izraelom v drugem letu Judovega kralja Asája. Nad Izraelom je kraljeval dve leti. 26 Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, in hodil po poti svojega očeta in v njegovem grehu, v katerega je bil zapeljal Izraela.

27 Proti njemu se je zarotil Ahíjev sin Bašá iz Isahárjeve hiše in ga ubil pri filistejskem Gibetónu. Nadáb je namreč z vsem Izraelom oblegal Gibetón. 28 V tretjem letu Judovega kralja Asája ga je usmrtil Bašá in zavladal namesto njega. 29 Brž ko je postal kralj, je pobil vso Jerobeámovo hišo. Iz Jerobeámovega rodu ni pustil žive duše, dokler ga ni pokončal, kakor je bil napovedal Gospod po svojem služabniku Ahíju iz Šila. 30 In sicer zaradi grehov, ki jih je zagrešil Jerobeám in vanje zapeljal Izraela, s čimer je jezil Gospoda, Izraelovega Boga.

31 Druga Nadábova dela in vse, kar je napravil – mar ni zapisano v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? 32 Med Asájem in Izraelovim kraljem Bašájem je bila vojna vse njune dni.

33 V tretjem letu Judovega kralja Asája je nad vsem Izraelom zakraljeval Ahíjev sin Bašá; v Tirci je vladal štiriindvajset let. 34 Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh. Hodil je po Jerobeámovi poti in v njegovem grehu, v katerega je bil zapeljal Izraela.

1 Tedaj se je Hananijevemu sinu Jehúju zgodila Gospodova beseda zoper Bašája, rekoč: 2 »Iz prahu sem te povišal in te postavil za vladarja svojemu ljudstvu Izraelu. Ti pa si hodil po Jerobeámovi poti in zapeljal moje ljudstvo Izraela, da so me jezili s svojimi grehi. 3 Zato bom pometel z Bašájem in z njegovo hišo; s tvojo hišo bom storil kakor s hišo Nebátovega sina Jerobeáma. 4 Tistega iz Bašájevega rodu, ki bo umrl v mestu, bodo žrli psi; tistega pa, ki bo umrl na polju, bodo jedle ptice neba.«

5 Druga Bašájeva dela, kar je napravil in njegovo junaštvo – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? 6 Ko je Bašá legel k svojim očetom, je bil pokopan v Tirci. Namesto njega je postal kralj njegov sin Elá. 7 Preroku Jehúju, Hananijevem sinu, pa se je zgodila Gospodova beseda zoper Bašája in njegovo hišo tako zavoljo vsega hudega, ki ga je storil v Gospodovih očeh, ko ga je jezil z deli svojih rok in postal podoben Jerobeámovi hiši, kakor tudi zato, ker je le-to iztrebil.

8 V šestindvajsetem letu Judovega kralja Asája je nad Izraelom zakraljeval Bašájev sin Elá; v Tirci je vladal dve leti. 9 Proti njemu se je zarotil njegov služabnik Zimrí, ki je poveljeval polovici bojnih voz. Ko je v Tirci pijančeval v hiši Arcája, ki je bil oskrbnik dvora v Tirci, 10 je prišel Zimrí ter ga v sedemindvajsetem letu Judovega kralja Asája potolkel in usmrtil ter zakraljeval namesto njega.

11 Ko je postal kralj in zasedel prestol, je pobil vso Bašájevo hišo; nobenemu moškemu ni prizanesel, ne njegovim sorodnikom ne prijateljem. 12 Tako je Zimrí pokončal vso Bašájevo hišo po besedi, ki jo je bil Gospod govoril po preroku Jehúju, 13 zaradi vseh grehov, ki sta jih zagrešila Bašá in njegov sin Elá in vanje zapeljala Izraela, da so s svojimi praznimi maliki jezili Gospoda, Izraelovega Boga.

14 Druga Elájeva dela in vse, kar je napravil – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev?

15 V sedemindvajsetem letu Judovega kralja Asája je v Tirci sedem dni kraljeval Zimrí. Takrat je ljudstvo oblegalo Gibetón, ki je pripadal Filistejcem. 16 Ko je ljudstvo v taboru izvedelo, da se je Zimrí zarotil in celo ubil kralja, je ves Izrael še tisti dan v taboru postavil poveljnika vojske Omrija za kralja nad Izraelom. 17 Omri je z vsem Izraelom odrinil od Gibetóna in obkolili so Tirco. 18 Ko je Zimrí videl, da je mesto zavzeto, je šel v osrednji stolp v kraljévi hiši in dal kraljevo hišo nad sabo zažgati z ognjem in je umrl 19 zavoljo grehov, ki jih je zagrešil, ko je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh, ter hodil po Jerobeámovi poti in v njegovem grehu, ki ga je bil storil, ko je zapeljal Izraela.

20 Druga Zimríjeva dela in zarota, ki jo je izpeljal – mar niso zapisani v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev?

21 Tedaj se je izraelsko ljudstvo razdelilo v dva dela: polovica ljudstva je šla za Ginátovim sinom Tibníjem, da bi ga postavila za kralja, polovica pa za Omrijem. 22 Ljudstvo, ki je bilo za Omrija, je bilo močnejše od ljudstva, ki je bilo za Ginátovega sina Tibníja; Tibní je umrl in Omri je postal kralj.

23 V enaintridesetem letu Judovega kralja Asája je nad Izraelom za dvanajst let zavladal Omri. Šest let je kraljeval v Tirci. 24 Potem je za dva talenta srebra kupil od Šemerja grič Samarijo, ga utrdil in mesto, ki ga je sezidal, po gospodarju tega griča, Šemerju, poimenoval Samarija.

25 Omri je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh; ravnal je še huje ko vsi, ki so bili pred njim. 26 V vsem je hodil po poti Nebátovega sina Jerobeáma in v njegovih grehih, v katere je zapeljal Izraela, da so s svojimi praznimi maliki jezili Gospoda, Izraelovega Boga.

27 Druga Omrijeva dela, kar je napravil in njegovo junaštvo – mar niso zapisana v knjigi Letopisi Izraelovih kraljev? 28 Ko je Omri legel k svojim očetom, so ga pokopali v Samariji. Namesto njega je postal kralj njegov sin Aháb.

29 V osemintridesetem letu Judovega kralja Asája je nad Izraelom zakraljeval Omrijev sin Aháb. V Samariji je Omrijev sin Aháb kraljeval nad Izraelom dvaindvajset let. 30 Omrijev sin Aháb je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh; slabši je bil od vseh, ki so bili pred njim. 31 Ko da ni bilo dovolj že to, da je hodil v grehih Nebátovega sina Jerobeáma, je vzel za ženo Jezabelo, hčer Etbáala, kralja Sidóncev, šel in služil Báalu in ga molil. 32 Báalu je celo postavil oltar v Báalovem svetišču, ki ga je sezidal v Samariji. 33 Aháb je napravil tudi ašero in storil še marsikaj, s čimer je Gospoda, Izraelovega Boga, jezil bolj ko vsi Izraelovi kralji pred njim. 34 V njegovem času je Hiél iz Betela pozidal Jeriho. Za ceno prvorojenca Abiráma ji je položil temelje, za ceno svojega najmlajšega, Segúba, pa je postavil njena vrata, po besedi, ki jo je bil Gospod govoril po Nunovem sinu Józuetu.

1 Elija, Tišbéjec izmed naseljencev v Gileádu, je rekel Ahábu: »Kakor živi Gospod, Izraelov Bog, pred katerim stojim: ta leta ne bo ne rose ne dežja, razen na mojo besedo.« 2 Nato se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: 3 »Pojdi od tod, kreni na vzhod in se skrij ob potoku Kerítu, ki je vzhodno od Jordana! 4 Iz potoka boš pil in krokarjem sem zapovedal, da te bodo tam hranili.« 5 Šel je in storil po Gospodovi besedi; odšel je in bival ob potoku Kerítu, ki je vzhodno od Jordana. 6 Krokarji so mu prinašali kruh in meso zjutraj in kruh in meso zvečer, iz potoka pa je pil.

7 Čez nekaj časa je potok usahnil, ker v deželi ni bilo dežja. 8 Tedaj se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: 9 »Vstani in pojdi v Sarepto, ki pripada Sidónu, in ostani tam! Glej, zapovedal sem neki vdovi tam, da te bo hranila.« 10 Vstal je torej in šel v Sarepto. Ko je prišel do mestnih vrat, glej, je bila tam vdova, ki je nabirala drva. Zaklical je za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, malo vode v vrču, da bom pil!« 11 Ko je šla, da mu jo prinese, je zaklical za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, še kos kruha v roki!« 12 Rekla je: »Kakor živi Gospod, tvoj Bog, nič pečenega nimam, samo prgišče moke v loncu in malo olja v vrču. In glej, nabiram suhljad, da pojdem in pripravim to zase in za sina, da bova pojedla in potem umrla.« 13 Elija ji je rekel: »Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi; sebi in svojemu sinu pa ga boš pripravila potem. 14 Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.‹« 15 Šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina. 16 Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod govoril po Eliju.

17 Zatem se je zgodilo, da je zbolel sin te žene, hišne gospodinje. Njegova bolezen je tako napredovala, da že ni več dihal. 18 Rekla je torej Eliju: »Kaj hočeš od mene, Božji mož? Prišel si k meni, da me spomniš na mojo krivdo in mi usmrtiš sina.« 19 Rekel ji je: »Daj mi svojega sina!« In vzel ji ga je iz naročja, ga nesel v gornjo izbo, kjer je stanoval, in ga položil v svojo posteljo. 20 Nato je klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, mar hočeš spraviti v nesrečo celo to vdovo, pri kateri gostujem, in ji usmrtiti sina?« 21 Zleknil se je trikrat čez dečka in klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, prosim, naj se vrne dih življenja tega otroka v njegovo notranjost!« 22 In Gospod je uslišal Elijev klic: dih otrokovega življenja se je vrnil v njegovo notranjost in tako je oživel. 23 Elija je vzel otroka, ga prinesel iz gornje izbe v hišo in ga izročil materi; Elija je rekel: »Glej, tvoj sin živi!« 24 Žena pa je rekla Eliju: »Zdaj vem, da si Božji mož in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnica.«

1 Veliko dni zatem, v tretjem letu, se je Eliju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi, pokaži se Ahábu; poslal bom namreč dež na zemljo.« 2 Elija je šel, da se pokaže Ahábu. Tedaj je bila v Samariji huda lakota. 3 Aháb je zato poklical dvornega oskrbnika Obadjája; Obadjá pa je zelo častil Gospoda: 4 ko je Jezabela iztrebljala Gospodove preroke, je vzel sto prerokov, jih skril po petdeset v votlino in jih hranil s kruhom in z vodo. 5 Aháb je torej rekel Obadjáju: »Pojdi po deželi k vsem studencem in potokom! Morda le najdemo kaj trave, da preživimo konje in mezge in ne bo treba živali pobiti.« 6 Razdelila sta si deželo, da jo prehodita. Aháb je sam krenil po eni poti, Obadjá pa je sam krenil po drugi.

7 Ko je bil Obadjá na poti, glej, mu je prišel naproti Elija. Brž ko ga je spoznal, je padel na obraz in rekel: »Si ti, moj gospod Elija?« 8 Rekel mu je: »Sem. Pojdi, reci svojemu gospodarju: ›Glej, Elija je tu!‹« 9 On pa je rekel: »Kaj sem zagrešil, da daješ svojega služabnika Ahábu v roke, da me usmrti? 10 Kakor živi Gospod, tvoj Bog: ni ne naroda ne kraljestva, kamor bi moj gospodar ne bil poslal, da te poiščejo. In če so rekli: ›Ni ga!‹, je od tistega kraljestva ali naroda zahteval zaprisego, da te niso našli. 11 In zdaj praviš: ›Pojdi, reci svojemu gospodarju: Glej, Elija je tu!‹ 12 Kakor hitro bom odšel od tebe, te bo Gospodov duh odnesel ne vem kam. In če te grem Ahábu naznanit, pa te ne najde, me bo ubil. In vendar tvoj služabnik časti Gospoda od mladih nog. 13 Ali mojemu gospodu ni bilo sporočeno, kaj sem storil, ko je Jezabela pobijala Gospodove preroke? Da sem skril sto izmed Gospodovih prerokov, po petdeset in petdeset v votlino in jih hranil s kruhom in z vodo? 14 In zdaj mi praviš: ›Pojdi, reci svojemu gospodarju: Glej, Elija je tu!‹ Saj me bo ubil!« 15 Elija pa je rekel: »Kakor živi Gospod nad vojskami, pred katerim stojim: še danes se mu pokažem!« 16 Obadjá je odšel Ahábu naproti in mu je sporočil. In Aháb je šel Eliju naproti.

17 Ko je Aháb zagledal Elija, je rekel: »Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?« 18 On pa je rekel: »Nisem jaz spravil Izraela v nesrečo, temveč ti in hiša tvojega očeta, ker ste zapustili Gospodove zapovedi in si šel za Báali. 19 Zdaj pa pošlji ukaz, naj se zbere pri meni na gori Karmelu ves Izrael, tudi štiristo petdeset Báalovih prerokov in štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo za Jezabelino mizo!«

20 Aháb je poslal sle k vsem Izraelovim sinovom in zbral preroke na gori Karmelu. 21 Elija je stopil pred vse ljudstvo in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog Gospod, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. 22 Elija je tedaj rekel ljudstvu: »Samo jaz sem ostal izmed Gospodovih prerokov, Báalovih prerokov pa je štiristo petdeset. 23 Naj nam dajo dva junca. Ti naj si izberejo enega, ga razsekajo in položijo na drva, ognja pa naj ne podtikajo. Potem bom jaz pripravil drugega junca in ga položil na drva, ognja pa ne bom podtaknil. 24 Kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical Gospodovo ime: tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog.« Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »To je dobra beseda!« 25 Elija je torej rekel Báalovim prerokom: »Izberite si junca in ga pripravite prvi, ker vas je veliko! Kličite ime svojega boga, ognja pa ne podtikajte!« 26 Vzeli so junca, ki jim ga je dodelil, ga pripravili, klicali Báalovo ime od jutra do poldneva in prosili: »Báal, usliši nas!« Pa ni bilo ne glasu ne odgovora. In poplesovali so okrog oltarja, ki so ga naredili. 27 Opoldne se je Elija norčeval iz njih in rekel: »Vpijte na ves glas, saj je vendar bog! Se je že kam zamislil ali se odstranil ali pa ima kakšno pot; morda spi, pa se bo prebudil.« 28 Vpili so torej na ves glas in se, kakor je pri njih navada, zbadali z noži in s sulicami, da je po njih tekla kri. 29 Ko je minil poldan, so v blodnjah prerokovali do časa, ko se opravlja jedilna daritev. Vendar ni bilo ne glasu ne odgovora ne uslišanja.

30 Tedaj je Elija rekel vsemu ljudstvu: »Pridite k meni!« Ko je vse ljudstvo prišlo k njemu, je popravil Gospodov oltar, ki je bil razdrt. 31 Elija je vzel dvanajst kamnov po številu rodov sinov Jakoba, ki se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Izrael bo tvoje ime!« 32 S kamni je zgradil oltar za Gospodovo ime, okoli oltarja pa je naredil jarek, ki bi držal kaka dva mernika žita. 33 Naložil je drva, razsekal junca in ga položil na drva. 34 Nato je rekel: »Napolnite štiri vrče z vodo in jo zlijte na žgalno daritev in na drva!« Potem je velel: »Storite to še enkrat!« Ko so to napravili še enkrat, je ukazal: »Storite še tretjič!« In storili so še tretjič, 35 tako da je voda tekla okrog oltarja. Tudi jarek je bil poln vode.

36 Ob uri, ko se opravlja jedilna daritev, je pristopil prerok Elija in rekel: »Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, naj se danes spozna, da si ti Bog v Izraelu in jaz tvoj služabnik in da sem vse to storil po tvoji besedi! 37 Usliši me, Gospod, usliši, da bo to ljudstvo spoznalo, da si ti, Gospod, Bog in da ti spreobračaš njihova srca!« 38 Tedaj je padel Gospodov ogenj z neba in použil žgalno daritev in drva, kamne in prst ter popil vodo v jarku. 39 Vse ljudstvo, ki je to videlo, je padlo na obraz in reklo: »Gospod je Bog, Gospod je Bog!« 40 Elija pa jim je rekel: »Primite Báalove preroke, nobeden izmed njih naj ne uide!« Prijeli so jih in Elija jih je dal odpeljati k potoku Kišónu in jih tam pobiti.

41 Elija je nato rekel Ahábu: »Pojdi gor, jej in pij, kajti že se sliši šumenje dežja!« 42 In Aháb je šel jest in pit. Elija pa se je povzpel proti vrhu Karmela, pokleknil na tla in del obraz med kolena. 43 Potem je rekel služabniku: »Pojdi gor in poglej proti morju!« Šel je, pogledal in rekel: »Nič ni.« Rekel je: »Vrni se, sedemkrat!« 44 Ko je bilo sedmič, je rekel: »Glej, oblaček, majhen kakor moška dlan, vstaja iz morja.« Oni je rekel: »Pojdi gor, sporoči Ahábu: ›Zaprezi in se odpelji, da te ne zaustavi dež!‹« 45 Kakor bi trenil, se je nebo stemnilo zaradi oblakov in vetra in ulila se je ploha. Aháb je sédel na voz in krenil v Jezreél. 46 Nad Elijem pa je bila Gospodova roka; opasal si je ledja in tekel pred Ahábom vse do Jezreéla.

1 Aháb je povedal Jezabeli vse, kar je storil Elija, in kako je z mečem pobil vse preroke. 2 Jezabela pa je poslala k Eliju odposlanca s sporočilom: »Tako naj storijo bogovi in tako dodajo, če jutri obsoréj ne bom storila s tvojim življenjem, kakor je življenje enega izmed njih!« 3 Zbal se je, vstal in odšel, da si reši življenje.

Prišel je v Beeršébo na Judovem in tam pustil svojega služabnika, 4 sam pa je šel naprej v puščavo dan hoda. Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.« 5 Legel je in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: »Vstani in jej!« 6 Ozrl se je in glej, pri njegovem vzglavju je bil hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode. Jedel je in pil pa spet legel. 7 Gospodov angel pa je prišel še drugič, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« 8 Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. 9 Tam je prišel do votline in je tam prenočil.

In glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« 10 Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.«

11 Pa je rekel: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. 12 In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. 13 Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?« 14 Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.« 15 Gospod mu je rekel: »Pojdi, vrni se po svoji poti proti puščavi Damaska; ko prideš tja, mazili Hazaéla za kralja nad Arámom, 16 Nimšíjevega sina Jehúja mazili za kralja nad Izraelom, Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle pa mazili za preroka namesto sebe! 17 Kdor bo ušel Hazaélovemu meču, ga bo usmrtil Jehú; in kdor bo ušel Jehújevemu meču, ga bo usmrtil Elizej. 18 Pustil pa jih bom v Izraelu sedem tisoč kot ostanek: vsa kolena, ki niso poklekovala pred Báalom, vsa usta, ki ga niso poljubljala.«

19 Ko je šel od ondod, je našel Šafátovega sina Elizeja, ko je oral. Pred njim je bilo dvanajst parov volov in sam je bil pri dvanajstem. Ko je Elija šel mimo njega, je vrgel nanj svoj plašč. 20 In zapustil je vole, stekel za Elijem in rekel: »Rad bi še poljubil očeta in mater, potem grem za teboj.« Rekel mu je: »Pojdi, vrni se, kaj sem ti vendar storil?« 21 In šel je od njega spet nazaj, vzel par volov in ju zaklal. Z volovskim jarmom je skuhal njuno meso in ga dal ljudem jesti. Nato je vstal, šel za Elijem in mu stregel.