14 Nato se je kralj obrnil in blagoslovil ves Izraelov zbor, ki je medtem stal. 15 Rekel je: »Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi usti govoril mojemu očetu Davidu in s svojo roko izpolnil obljubo: 16 ›Od dneva, ko sem svoje ljudstvo Izraela izpeljal iz Egipta, si nisem iz nobenega Izraelovega rodu izbral mesta, kjer bi se sezidala hiša, da bi bilo tam moje ime. Izbral sem Davida, da bi bil na čelu mojega ljudstva Izraela.‹ 17 Moj oče David je sicer imel namen zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. 18 Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ›Imel si namen zidati hišo mojemu imenu. Lepo, da si imel ta namen! 19 Vendar te hiše ne boš zidal ti, ampak tvoj sin, ki se ti bo rodil; on bo zidal hišo mojemu imenu.‹ 20 Gospod je izpolnil obljubo, ki jo je dal: jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedim na Izraelovem prestolu, kakor je Gospod obljubil. Sezidal sem hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga, 21 in tam sem pripravil mesto za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z našimi očeti, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele.«