1 Egiptovski kralj je zbral vojsko, številno kakor pesek na morskem obrežju, in veliko ladij. Hotel se je namreč z zvijačo polastiti Aleksandrovega kraljestva in ga priključiti svojemu. 2 Z miroljubnimi izjavami je odrinil v Sirijo. Ljudje po mestih so mu odpirali vrata in mu prihajali naproti, saj je kralj Aleksander ukazal, naj ga sprejmejo, ker je njegov tast. 3 Toda komaj je Ptolemej prišel v kako mesto, je v vsakem pustil nekaj čet za posadko.

4 Ko se je približal Ašdódu, so mu pokazali požgano Dagónovo svetišče, razdejani Ašdód z okolico vred, razmetana trupla in ostanke tistih, ki so bili sežgani med bojem. Nametali so jih namreč na kup tam, koder je moral iti kralj. 5 Kralju so povedali, kaj je počel Jonatan, da bi ga očrnili, toda kralj je na to molčal. 6 Jonatan mu je prišel v Jopi naproti s sijajnim spremstvom. Pozdravila sta se in tam prenočila. 7 Jonatan je potem pospremil kralja do reke, imenovane Elévter, nato pa se je vrnil v Jeruzalem.

8 Kralj Ptolemej je zagospodaril nad obrežnimi mesti do obmorske Selevkíje in snoval hude naklepe zoper Aleksandra. 9 Poslal je odposlance h kralju Demetriju in sporočil: »Dajva, skleniva pogodbo in dal ti bom svojo hčer, ki jo je imel Aleksander, in kraljeval boš v kraljestvu svojega očeta. 10 Zdaj namreč obžalujem, da sem mu dal hčer, saj me je hotel ubiti.« 11 Tako ga je obrekoval zato, ker se je polakomnil njegovega kraljestva. 12 Res mu je odvzel hčer in jo dal Demetriju. Tako je prelomil z Aleksandrom in njuno sovraštvo je postalo očitno.

13 Ptolemej je vkorakal v Antiohijo in se okronal kot vladar Azije. Tako je združil dve kroni, krono Egipta in Azije. 14 V tistem času se je kralj Aleksander mudil v Kilikiji, ker se je tamkajšnje prebivalstvo uprlo. 15 Ko je izvedel, kaj se je zgodilo, se je odpravil v boj proti njemu. Ptolemej je odrinil proti njemu z močno vojsko in ga pognal v beg. 16 Aleksander je pobegnil v Arabijo, da bi si tam našel zavetje. Kralj Ptolemej je slavil zmagoslavje. 17 Toda Arabec Zabdiél je Aleksandru odsekal glavo in jo poslal Ptolemeju. 18 Kralj Ptolemej pa je umrl tri dni zatem. Prebivalci trdnjav so pobili njegove posadke, ki so bile tam. 19 Tako je leta 167 Demetrij postal kralj.

20 Tiste dni je Jonatan zbral po Judeji ljudi, da bi napadel trdnjavo v Jeruzalemu, in postavil proti njej številne oblegovalne stroje. 21 Tedaj so nekateri ničvredneži, ki so sovražili svoj narod, šli h kralju in mu povedali, da Jonatan oblega trdnjavo. 22 Ko je Demetrij to slišal, se je razjezil. Nemudoma je pohitel v Ptolemáido in pisal Jonatanu, naj opusti obleganje in čim prej pride na sestanek z njim v Ptolemáido.

23 Ko je Jonatan izvedel za to, je ukazal nadaljevati obleganje, izbral je nekatere izmed Izraelovih starešin in nekatere duhovnike ter se sam izpostavil nevarnosti. 24 Vzel je srebra, zlata, oblačil in veliko drugih daril, šel h kralju v Ptolemáido in našel milost pred njim. 25 Nekateri brezbožneži iz njegovega naroda so ga sicer skušali obtožiti, 26 toda kralj se je vedel z njim, kakor so se vedli njegovi predhodniki, in ga povzdignil pred vsemi svojimi prijatelji. 27 Potrdil ga je v vélikem duhovništvu in v vseh prejšnjih časteh ter mu odkazal prvo mesto med svojimi prvimi prijatelji. 28 Jonatan je prosil kralja, naj oprosti davka Judejo in tri okrožja v Samariji, ter mu v zameno obljubil tristo talentov. 29 Kralj je v to privolil in o vsej zadevi napisal Jonatanu pismo, ki se je glasilo takole:

30 »Kralj Demetrij bratu Jonatanu in judovskemu narodu: pozdrav! 31 Prepis pisma, ki smo ga v vaši zadevi napisali svojemu sorodniku Lasténu, pošiljamo tudi vam, da boste o stvari obveščeni. 32 Kralj Demetrij svojemu očetu Lasténu: pozdrav. 33 Judovski narod nam je prijatelj in izpolnjuje svoje obveznosti do nas. Zato smo sklenili, da ga zaradi njegove naklonjenosti do nas nagradimo. 34 Potrjujemo mu posest Judeje in treh področij Afajréme, Lide in Ramatájima. Ta so bila od Samarije oddeljena Judeji skupaj z vsem, kar jim pripada, in sicer v prid vsem, ki žrtvujejo v Jeruzalemu, to pa kot povračilo za davek, ki ga je kralj vsako leto dobival od njih od pridelkov njihove zemlje in njihovih dreves. 35 Tudi druge dajatve, ki nam pripadajo od desetin in pristojbin, od davkov na solne jame in na vence, jim bomo odslej odpuščali. 36 Odslej in za vse čase ne sme biti nobena od teh odločb preklicana. 37 Poskrbite torej zdaj, da se naredi prepis tega pisma, ki naj se potem izroči Jonatanu in izpostavi na vidnem mestu na sveti gori.«

38 Ko je kralj Demetrij videl, da se je dežela pod njegovim vladanjem umirila in da ni več upiranja proti njemu, je razpustil vso svojo vojsko in odposlal vsakega v njegov kraj. Izjemoma je obdržal le tuje čete, ki jih je novačil na otokih ljudstev. Zato si je nakopal sovraštvo vseh tistih čet, ki so služile pod njegovimi očeti. 39 Eden izmed tistih, ki je svojčas spadal v Aleksandrov krog, je bil Trifon. Ko je videl, da vse čete godrnjajo proti Demetriju, je šel k Arabcu Imalkuéju, ki je vzgajal Aleksandrovega sinčka Antíoha. 40 Skušal ga je pregovoriti, naj mu ga izroči, da bi zakraljeval namesto svojega očeta. Obvestil ga je o vsem, kar je Demetrij ukrenil, in o sovraštvu, ki ga čutijo do njega njegove čete, ter ostal tam več dni.

41 Medtem je Jonatan po odposlanstvu zaprosil kralja Demetrija, naj bi umaknil svoje posadke iz trdnjave v Jeruzalemu in iz drugih trdnjav. Bile so namreč slej ko prej v bojnem stanju z Izraelom. 42 Demetrij pa je po odposlanstvu odgovoril Jonatanu: »Tebi in tvojemu narodu bom storil ne le to uslugo, marveč bom ob prvi priliki tebe in tvoj narod obsul s častmi. 43 Za zdaj boš storil prav, če mi pošlješ može, ki bi se bojevali na moji strani, kajti vse moje čete so me zapustile.« 44 Res mu je Jonatan poslal v Antiohijo tri tisoč hrabrih bojevnikov. Prišli so h kralju, ki se je zelo razveselil njihovega prihoda.

45 Tedaj se je okoli sto dvajset tisoč mestnih prebivalcev zbralo sredi mesta, da bi ubili kralja. 46 Ta se je zatekel v kraljevo palačo, mestni prebivalci so zasedli ulična križišča in začeli so se boji. 47 Kralj je poklical Jude na pomoč. Ti so se vsi zgrnili okrog njega, potem pa so se razkropili po mestu in tisti dan pobili kakih sto tisoč ljudi. 48 Tisti dan so zažgali mesto, odnesli veliko plena in rešili kralja. 49 Ko so mestni prebivalci videli, da Judje po mili volji gospodujejo po mestu, so izgubili ves pogum. Zavpili so proti kralju in ga takole prosili: 50 »Podaj nam desnico in Judje naj nehajo napadati nas in mesto.« 51 Odvrgli so orožje in sklenili mir. Judje pa so poželi veliko slavo pred kraljem in pred vsemi ljudmi njegovega kraljestva ter se nato obloženi s plenom vrnili v Jeruzalem.

52 Kralj Demetrij je trdno sédel na kraljevi prestol in dežela se je umirila pod njim. 53 Tedaj pa je prelomil vse svoje obljube in obrnil hrbet Jonatanu. Ni povrnil uslug, ki jih je dobil od njega, ampak ga je zelo stiskal.

54 Potem se je vrnil Trifon skupaj z mladim fantom Antíohom. Ta je postal kralj in si nadel krono. 55 Vse tiste čete, ki jih je Demetrij odpustil, so se mu pridružile. Šle so v boj proti Demetriju in ga odločno zapodile v beg. 56 Trifon se je polastil slonov in zavzel Antiohijo. 57 Mladi Antíoh je takole pisal Jonatanu: »Potrjujem te v vélikem duhovništvu, postavljam te na čelo štirih okrožij in te prištevam med kraljeve prijatelje.« 58 In poslal mu je zlato posodo in namizno opremo ter mu priznal pravico, da pije iz zlatih posod, se oblači v škrlat in nosi zlato zaponko. 59 Njegovega brata Simona pa je postavil za poveljnika čet od Tirskih stopnic vse do meje Egipta.

60 Jonatan je šel na pot, prehodil ozemlje onkraj reke in tamkajšnjega mesta, in vse čete v Siriji so se mu pridružile, da bi se bojevale na njegovi strani. Prišel je v Aškelón in prebivalci so ga slavnostno sprejeli. 61 Od tam je odrinil proti Gazi, toda mestni prebivalci so mu zaprli vrata. Začel je oblegati mesto, požgal je okolico in jo oplenil. 62 Mestni prebivalci so zaprosili Jonatana za mir. Podal jim je desnico, vendar pa je vzel sinove njihovih voditeljev za talce in jih poslal v Jeruzalem. Nato je prehodil deželo vse do Damaska.

63 Jonatan je izvedel, da so Demetrijevi poveljniki prišli z velikimi silami v Kedeš v Galileji, in sicer z namenom, da bi preprečili njegove načrte. 64 Krenil jim je nasproti, svojega brata Simona pa pustil v deželi. 65 Simon se je utaboril nasproti Bet Curu, ga več dni napadal in ga obkolil. 66 Prebivalci so ga zaprosili, da bi sprejel njihove desnice, in on je to storil. Vendar jih je pregnal od tam, zasedel mesto in namestil vanj posadko.

67 Jonatan pa se je medtem s svojo vojsko ušotoril ob Genezareškem jezeru. Zgodaj zjutraj so prispeli na ravnino Hacór. 68 In glej, po ravnini jim je prišla nasproti vojska tujcev. Ti so postavili zasedo proti njemu v hribih, Judje pa so se usmerili naravnost proti njim. 69 Tedaj so tisti, ki so prežali v zasedi, planili iz svojih skrivališč in udarili. 70 Vsi Jonatanovi vojaki so se pognali v beg, od njih ni ostal niti eden razen obeh poveljnikov njegovih čet, Absalomovega sina Matatija in Halfíjevega sina Juda. 71 Jonatan si je raztrgal oblačila, si natrosil zemlje na glavo in molil. 72 Potem je šel v boj proti njim in jih pognal v beg. 73 Ko so njegovi ubežniki to videli, so se vrnili k njemu, zasledovali z njim sovražnike do njihovega taborišča v Kedešu in se tam utaborili. 74 Tisti dan je od tujcev padlo kakih tri tisoč mož, Jonatan pa se je vrnil v Jeruzalem.