1 Zvečer sta angela prišla v Sódomo, ko je Lot sedèl pri sódomskih vratih. Ko ju je zagledal, je vstal, jima šel naproti in se priklonil z obrazom do tal. 2 Rekel je: »Prosim, gospoda, stopita v hišo svojega služabnika, da prenočita in si umijeta noge, zjutraj pa vstaneta in odideta po svoji poti.« Rekla sta: »Ne, prenočila bova na trgu.« 3 Zelo ju je silil, zato sta le odšla z njim in stopila v njegovo hišo. Pripravil jima je večerjo, spekel nekvašeni kruh in sta jedla.

4 Preden sta legla, so hišo obstopili meščani, sódomski moški, vsi, od dečkov do starcev, vse ljudstvo do zadnjega moža. 5 Klicali so Lota in mu rekli: »Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!« 6 Lot je tedaj stopil ven k njim na prag, zaprl vrata za seboj 7 in rekel: »Nikar, bratje moji, ne delajte hudega! 8 Glejte, imam dve hčeri, ki še nista spoznali moža; naj ju pripeljem k vam, da storite z njima, kar boste hoteli. Samo tema možema ne storite ničesar, saj sta prišla v senco moje strehe!« 9 Rekli so: »Poberi se!« Potem so rekli: »Nekdo je prišel sem kot tujec, pa bi rad razsojal. Tebi bomo storili še kaj hujšega kakor njima.« Silno so pritiskali na Lota in bili na tem, da razbijejo vrata. 10 A moža sta iztegnila roke, potegnila Lota k sebi v hišo in zaprla vrata. 11 Može pa, ki so stali pri vhodu, sta udarila s slepoto, od najmanjših do največjih, tako da niso mogli najti vrat. 12 In moža sta rekla Lotu: »Imaš v mestu še koga, morda zeta, sinove, hčere ali sicer kakega svojega človeka? Odpelji jih iz kraja! 13 Midva bova namreč ta kraj uničila, kajti njihovo vpitje, ki je prišlo do Gospoda, je prehudo. Zato naju je Gospod poslal, da ga uničiva.« 14 Lot je šel ven in govoril s svojima zetoma, ki sta nameravala vzeti njegovi hčeri. Rekel je: »Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod bo mesto uničil!« Toda zeta sta mislila, da se šali.

15 Ko se je vzdignila jutranja zarja, sta angela priganjala Lota in rekla: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta tu, da ne boš pokončan zaradi krivde tega mesta!« 16 Obotavljal se je, zato sta ga moža zgrabila za roko, prav tako tudi njegovo ženo in hčeri – ker mu je Gospod hotel prizanesti – in ga odpeljala ven ter ga pustila zunaj mesta. 17 Ko sta jih vodila ven, sta rekla: »Reši si življenje! Ne oziraj se nazaj in ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne boš pokončan!« 18 Lot jima je odgovoril: »Nikar, gospod! 19 Glej, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in s tem, da si mi rešil življenje, si mi izkazal veliko dobroto. Toda ne morem se rešiti v gore; lahko bi se mi pripetila nesreča in bi umrl. 20 Glej, tisto mesto je dovolj blizu, da se morem zateči vanj. In tako majhno je. Dovôli, da se rešim tja! Ali ni res majhno? Tako bom ostal živ.« 21 Rekel mu je: »Glej, uslišal ti bom tudi to prošnjo in ne bom razdejal mesta, o katerem si govoril. 22 Hitro se reši tja! Ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se mesto imenuje Coar.

23 Sonce je vzhajalo nad deželo, ko je Lot prišel do Coarja 24 in je Gospod storil, da sta od Gospoda, z neba, deževala na Sódomo in Gomóro žveplo in ogenj. 25 Razdejal je ti mesti in vso pokrajino, vse prebivalce mest in vse rastlinstvo te dežele. 26 Lotova žena, ki je bila z njim, pa se je ozrla nazaj in postala solnat steber.

27 Zgodaj zjutraj je šel Abraham na kraj, kjer je bil stal pred Gospodom. 28 Pogledal je proti Sódomi in Gomóri in vse naokrog po pokrajini. Pogledal je in glej, z zemlje se je vzdigoval dim, kakor bi se kadilo iz peči.

29 Ko je Bog uničil mesta pokrajine, se je spomnil Abrahama in poslal Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, kjer je prebival Lot.