2
1 Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska.
2 Sedmi  Sam., gr., sir. Šesti. dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.
3 In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.
4 To je nastanek Db. To so rojstva, tj. rodovnik. neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena.
Človek v raju
Na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo,
5 še ni bilo nobenega poljskega grmičja na zemlji in trava še ni rastla na polju, kajti Gospod Bog še ni pošiljal dežja na zemljo in ni še bilo človeka, da bi polje obdeloval.
6 Iz zemlje pa se je vzdigovala vlaga Gr. studenec; hebr. nejasno. in namakala vso površino polja.
7 Gospod Bog je iz zemeljskega prahu Hebr. ʼadamáh. izoblikoval človeka, Hebr. ʼadám. v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.
8 Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval.
9 Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.
10 V Edenu je izvirala reka, da je namakala vrt; od tam pa se je delila v štiri glavne reke.
11 Ena od njih se imenuje Pišón. Ta teče okoli vse dežele Havíla, v kateri je zlato –
12 in zlato te dežele je dobro; tam je tudi bdelij in kamen oniks.
13 Drugi reki je ime Gihon. Ta teče okoli vse dežele Kuš.
14 Tretji reki je ime Tigris. Ta teče vzhodno od Asúrja. Četrta reka pa je Evfrat.
15 Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.
16 Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti,
17 le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.«
18 Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.«
19 Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek.
20 Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka Db. za Adama. pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna.
21 Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom.
22 Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil Db. zgradil. ženo in jo pripeljal k človeku.
23 Tedaj je človek rekel:
»To je končno kost iz mojih kosti
in meso iz mojega mesa;
ta se bo imenovala móžinja, Hebr. ʼiššáh, medtem ko je mož hebr. ʼiš.
kajti ta je vzeta iz moža.«
24 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.
25 Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.
|
