Ko je bil Jožef star sedemnajst let, torej še mladenič, je z brati pasel drobnico, skupaj s sinovi očetovih žena Bilhe in Zilpe. Jožef je očetu poročal, kar so slabega govorili o njih. 3 Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo suknjo z rokavi. 4 Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj kot njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti.

5 Jožef je imel sanje in jih je povedal bratom; zato so ga še bolj sovražili. 6 Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, kaj se mi je sanjalo. 7 Sredi polja smo vezali snope in moj snop se je vzdignil in stal pokonci, vaši pa so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.« 8 Bratje pa so mu rekli: »Ali bi res rad zakraljeval in zavladal nad nami?« In še bolj so ga sovražili zaradi njegovih sanj in besed.

9 Nato je imel še druge sanje in pripovedoval je o njih bratom. Rekel je: »Spet se mi je nekaj sanjalo: sonce, mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.« 10 Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomeni, kar se ti je sanjalo? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje in se ti klanjamo do tal?« 11 Njegovi bratje so mu bili zato nevoščljivi, oče pa si je stvar zapomnil.

12 Ko so bratje odšli past drobnico svojega očeta proti Sihemu, 13 je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje pri Sihemu? Pojdi, pošiljam te k njim!« Jožef mu je rekel: »Tukaj sem.« 14 In rekel mu je: »Pojdi torej, poglej, ali se dobro godi tvojim bratom in ali se dobro godi drobnici, in mi sporôči!« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in Jožef je prišel do Sihema.

15 Ko je blodil po polju, ga je našel neki mož. Vprašal ga je in rekel: »Kaj iščeš?« 16 Rekel je: »Brate iščem. Povej mi, prosim, kje pasejo!« 17 Mož je rekel: »Odšli so od tod, slišal pa sem jih, ko so govorili: ›Pojdimo v Dotán!‹« Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu.

18 Zagledali so ga od daleč, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. 19 Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! 20 Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: ›Divja zver ga je požrla.‹ Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!«

21 Ko je to slišal Ruben, ga je hotel rešiti iz njihovih rok. Rekel je: »Ne vzemimo mu življenja!« 22 In Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v tale vodnjak tukaj v pustinji, rok pa ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.

23 Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli suknjo, dolgo suknjo z rokavi, ki jo je nosil. 24 Nato so ga zgrabili in vrgli v vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. 25 Nato so sedli in jedli kruh.

Ko so povzdignili oči, so zagledali karavano Izmaelcev, ki je prihajala z Gileáda. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in ládan. Potovali so, da bi to spravili v Egipt. 26 Tedaj je Juda rekel bratom: »Kaj imamo od tega, če ubijemo brata in skrijemo njegovo kri? 27 Dajmo, prodajmo ga Izmaelcem, naša roka pa naj se ga ne dotakne, saj je naš brat, naše meso.« Bratje so ga ubogali.