1 Lakota je hudo pestila deželo. 2 Ko so pojedli vse žito, ki so ga prinesli iz Egipta, jim je oče rekel: »Pojdite in nam spet kupite nekaj živeža!« 3 Juda mu je rekel: »Tisti mož nam je ostro zabičal in rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne pripeljete s seboj svojega brata.‹ 4 Če se odločiš, da pošlješ našega brata z nami, pojdemo in ti kupimo živeža. 5 Če ga pa nočeš poslati, ne gremo; kajti mož nam je rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne bo vašega brata z vami.‹« 6 Izrael je rekel: »Zakaj ste mi storili to húdo, da ste možu povedali, da imate še enega brata?« 7 Rekli so: »Mož nas je natančno spraševal o nas in o naši rodbini: ›Ali vaš oče še živi?‹ je rekel. ›Imate še kakega brata?‹ Morali smo mu odgovoriti na ta vprašanja. Kako bi mogli vedeti, da poreče: ›Pripeljite svojega brata.‹« 8 Juda pa je rekel očetu Izraelu: »Pošlji mladeniča z menoj, da se vzdignemo in odidemo, si ohranimo življenje in ne umremo ne ti ne mi ne naši otroci! 9 Jaz sem porok zanj. Iz mojih rok ga terjaj! Če ga ne pripeljem nazaj k tebi in ga ne postavim pred tvoje obličje, bom kriv pred teboj vse dni. 10 Kajti če ne bi odlašali, bi se zdaj že dvakrat vrnili.«

11 Nato jim je oče Izrael rekel: »Če je tako, storite tole: denite najboljše pridelke dežele v svoje posode in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ládana, pistacij in mandeljnov! 12 Vzemite s seboj dvakratno vsoto denarja; kajti denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših žitnih vreč, morate nesti nazaj in ga izročiti; nemara se je kdo zmotil. 13 Tudi svojega brata vzemite, odpravite se in se vrnite k tistemu možu! 14 Bog Mogočni pa naj vam nakloni usmiljenje tistega moža, da vam izpusti drugega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, kakor sem bil brez otrok, sem spet brez njih!«

15 Tedaj so možje vzeli to darilo, tudi dvakratno vsoto denarja so vzeli in Benjamina. Odpravili so se in odšli v Egipt ter stopili pred Jožefa. 16 Ko je Jožef videl pri njih Benjamina, je velel oskrbniku svoje hiše: »Pelji te može v hišo, zakolji žival in pripravi obed! Kajti ti možje bodo opoldne jedli z menoj.« 17 Mož je storil, kakor mu je Jožef naročil, in je peljal može v njegovo hišo.

18 Možje pa so se bali, ker so jih pripeljali v Jožefovo hišo, in so rekli: »Zaradi denarja, ki je bil zadnjič vrnjen v naše žitne vreče, nas vodijo noter. Hočejo nas obdolžiti, planiti na nas in nas vzeti za sužnje z našimi osli vred.« 19 Zato so stopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga pred hišnimi vrati nagovorili. 20 Rekli so: »Prosimo, gospod! Zadnjič smo prišli sem, da kupimo živeža. 21 Ko pa smo prišli do počivališča in razvezali žitne vreče, je bil denar vsakega izmed nas na vrhu njegove vreče, naš denar v svoji polni teži; zato smo ga prinesli nazaj. 22 Pa tudi drug denar smo prinesli s seboj, da kupimo živeža. Ne vemo, kdo je položil naš denar v žitne vreče.« 23 In oskrbnik je rekel: »Pomirite se, nikar se ne bojte! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v žitne vreče; vaš denar je prišel do mene.« Potem je pripeljal k njim Simeona.

24 Nato je mož popeljal može v Jožefovo hišo in jim dal vode, da so si umili noge, in klaje njihovim oslom. 25 Pripravili so darilo, preden bi opoldne prišel Jožef. Izvedeli so namreč, da bodo tam obedovali.

26 Ko je Jožef prišel v hišo, so mu izročili darilo, ki so ga imeli pri sebi v hiši, in so se mu priklonili do tal. 27 Vprašal jih je, kako se jim godi, in rekel: »Ali se vašemu staremu očetu, o katerem ste govorili, dobro godi? Ali še živi?« 28 Rekli so: »Dobro se godi tvojemu služabniku, našemu očetu; še živi.« Pokleknili so in se priklonili. 29 Ko je vzdignil oči, je zagledal brata Benjamina, sina svoje matere, in rekel: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?« In je rekel: »Bog ti bodi milostljiv, moj sin!« 30 Potem je hitro odšel, kajti milo se mu je storilo pred bratom in bil je na tem, da zajoka. Šel je v sobo in se tam razjokal.

31 Potem si je umil obraz in prišel ven. Ko se je obvladal, je rekel: »Prinesite jedi!« 32 Prinesli so posebej njemu, posebej njim in posebej Egipčanom, ki so jedli z njim; kajti Egipčani ne smejo jesti skupaj s Hebrejci, ker je Egipčanom to gnusoba. 33 Sedeli pa so pred njim razvrščeni po starosti, od prvorojenega do najmlajšega. Začudeno so se spogledovali. 34 Dal jim je nositi jedila izpred sebe. Benjaminov delež pa je bil petkrat večji kakor deleži vseh drugih. Pili so z njim in postali dobre volje.

1 Jožef je zapovedal oskrbniku svoje hiše in rekel: »Napolni žitne vreče teh mož z živežem, kolikor bodo mogli nesti, in položi vsakemu njegov denar na vrh vreče! 2 Mojo čašo pa, srebrno čašo, deni na vrh žitne vreče najmlajšega skupaj z denarjem za žito!« In ta je storil, kakor mu je naročil Jožef.

3 Ob jutranji svetlobi so odpustili može in njihove osle. 4 Šli so iz mesta in še niso bili daleč, ko je Jožef ukazal oskrbniku svoje hiše: »Vzdigni se, hiti za možmi in ko jih dohitiš, jim reci: Zakaj ste dobro povrnili s hudim? 5 Ali ni to tisto, iz česar moj gospod pije in s čimer vedežuje? Hudo ste ravnali, ko ste to storili.«

6 Ko jih je oskrbnik dohitel, jim je izrekel te besede. 7 Rekli so mu: »Kako more moj gospod reči kaj takega? Daleč naj bo od tvojih služabnikov, da bi storili kaj takega! 8 Glej, denar, ki smo ga našli na vrhu svojih žitnih vreč, smo prinesli nazaj k tebi iz kánaanske dežele. Kako bi torej mogli ukrasti iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato? 9 Če se predmet najde pri katerem izmed tvojih služabnikov, naj ta umre, mi pa bomo sužnji mojemu gospodu.« 10 »Prav,« je rekel, »naj bo, kakor pravite: tisti, pri katerem se najde, mi bo suženj, vi pa boste prosti krivde.« 11 Hitro je postavil vsak svojo žitno vrečo na tla in jo razvezal. 12 In oskrbnik je preiskoval: začel je pri najstarejšem, končal pa pri najmlajšem. Čašo je našel v Benjaminovi žitni vreči. 13 Tedaj so pretrgali oblačila, otovorili vsak svojega osla in se vrnili v mesto.

14 Tako so prišli Juda in njegovi bratje v Jožefovo hišo, ko je bil ta še tam. Vrgli so se pred njim na tla. 15 Jožef jim je rekel: »Kaj ste vendar storili! Ali ne veste, da zna mož, kakršen sem jaz, vedeževati?« 16 Juda je rekel: »Kaj naj rečemo mojemu gospodu? Kaj naj govorimo in s čim naj se opravičimo? Bog je našel krivdo na tvojih služabnikih. Zdaj smo sužnji mojega gospoda, tako mi kakor ta, pri katerem se je našla čaša.« 17 Jožef pa je rekel: »Daleč naj bo od mene, da bi to storil! Mož, pri katerem se je našla čaša, mi bo suženj, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu!«

18 Tedaj je Juda stopil k njemu in rekel: »Prosim, moj gospod, naj sme tvoj služabnik mojemu gospodu spregovoriti v ušesa besedo. Naj se ne vname tvoja jeza zoper tvojega služabnika! Saj si kakor faraon. 19 Moj gospod je vprašal svoje služabnike in rekel: ›Ali imate še očeta ali brata?‹ 20 Mi pa smo rekli mojemu gospodu: ›Imamo še starega očeta in dečka, ki se mu je rodil v starosti. Njegov brat je umrl. Tako je ostal sam od svoje matere in oče ga ljubi.‹ 21 Ti pa si rekel svojim služabnikom: ›Pripeljite ga k meni, da ga vidim s svojimi očmi!‹ 22 Rekli smo mojemu gospodu: ›Mladenič ne more zapustiti očeta; če bi zapustil očeta, bi ta umrl.‹ 23 Potem si rekel svojim služabnikom: ›Če ne pride z vami vaš najmlajši brat, ne boste več videli mojega obličja.‹ 24 Ko pa smo prišli k svojemu očetu, tvojemu služabniku, smo mu sporočili besede mojega gospoda. 25 Naš oče je rekel: ›Vrnite se in nam kupite nekaj živeža!‹ 26 Pa smo mu rekli: ›Ne moremo iti; le če bo naš najmlajši brat z nami, pojdemo; kajti ne smemo videti moževega obličja, če ni z nami našega najmlajšega brata.‹ 27 Moj oče, tvoj služabnik, nam je rekel: ›Veste, da mi je žena rodila dva sinova. 28 Eden je odšel od mene in sem rekel: Zares, raztrgan je, raztrgan! Do danes ga nisem več videl. 29 Če vzamete še tega izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, spravite moje sive lase od hudega v podzemlje.‹ 30 Ko bi torej jaz zdaj prišel k svojemu očetu, tvojemu služabniku, in bi ne bilo mladeniča, na čigar dušo je navezana njegova duša, 31 bi oče umrl, ko bi videl, da ni mladeniča. Tako bi tvoji služabniki res spravili sive lase svojega očeta, tvojega služabnika, z žalostjo v podzemlje. 32 Kajti tvoj služabnik je zastavil sebe za mladeniča pri svojem očetu, ko je rekel: ›Če ga ne pripeljem k tebi, bom jaz kriv pred očetom vse dni.‹ 33 Naj torej zdaj, prosim, tvoj služabnik ostane namesto mladeniča za sužnja mojemu gospodu; mladenič pa naj gre z brati! 34 Kako naj namreč grem brez mladeniča k očetu? Ne bi mogel gledati bridkosti, ki bi zadela mojega očeta.«