1 Bil je mož iz Ramatájim Cofíma, z Efrájimskega pogorja, ime mu je bilo Elkaná, sin Jeroháma, sinú Elihúja, sinú Tohuja, sinú Cufa, Efratejec. 2 Imel je dve ženi; eni je bilo ime Ana, drugi je bilo ime Penína. Penína je imela otroke, Ana pa ni imela otrok. 3 Mož je hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat GOSPODU nad vojskami v Šilu. Tam sta bila GOSPODOVA duhovnika dva Élijeva sinova, Hofní in Pinhás.

4 Bil je dan, ko je Elkaná daroval. In dal je deleže svoji ženi Peníni in vsem njenim sinovom in hčeram. 5 Ani pa je žalosten dal le en delež, čeprav je Ano ljubil, a GOSPOD je zaprl njeno naročje. 6 Njena tekmica pa jo je tudi nenehno žalila, da bi jo dražila, kajti GOSPOD je zaprl njeno naročje. 7 Tako se je dogajalo leto za letom; kadar koli je prišla h GOSPODOVI hiši, jo je tako žalila, da je jokala in ni jedla. 8 Njen mož Elkaná pa ji je govoril: »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je tvoje srce žalostno? Ali ti nisem jaz boljši kot deset sinov?«

9 Ko so se v Šilu najedli in napili, se je Ana vzdignila; duhovnik Éli pa je sedèl na stolu pri podboju GOSPODOVEGA svetišča. 10 Z bridkostjo v duši je molila h GOSPODU in silno jokala. 11 Naredila je zaobljubo in rekla: »GOSPOD nad vojskami, če se boš hotel ozreti na stisko svoje dekle in se me boš spomnil in ne boš pozabil svoje dekle ter boš dal svoji dekli potomca, ga bom darovala GOSPODU za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride na njegovo glavo.«

12 In ko je dolgo molila pred GOSPODOM, je Éli pazil na njena usta. 13 Ana je govorila v svojem srcu, samo njene ustnice so se premikale, njenega glasu pa ni bilo slišati, zato jo je Éli imel za pijano. 14 Éli ji je torej rekel: »Doklej boš pijana? Strezni se od svojega vina!« 15 Ana je odgovorila: »Ne, moj gospod! Žena potrtega duha sem. Vina in opojne pijače nisem pila, temveč sem izlila svojo dušo pred GOSPODOM. 16 Nikar ne imej svoje dekle za ničvrednico, kajti iz prevelike žalosti in bridkosti sem doslej govorila.« 17 Éli je odgovoril in rekel: »Pojdi v miru! Bog Izraelov naj ti izpolni željo, ki si jo od njega želela.« 18 Rekla je: »O da bi tvoja služabnica našla milost v tvojih očeh!« In žena je šla svojo pot, jedla je in njen obraz ni bil več potrt.

19 Zjutraj so zgodaj vstali, padli pred GOSPODOM na kolena, potem so se vrnili in prišli v svojo hišo v Ramo. Elkaná je spoznal svojo ženo Ano in GOSPOD se je je spomnil. 20 Ko so pretekli dnevi, je Ana spočela in rodila sina. In dala mu je ime Samuel, ker je rekla: »Od GOSPODA sem ga želela.«

21 Mož Elkaná je tedaj šel gor z vso svojo hišo, da bi daroval GOSPODU praznično klavno daritev in svoj zaobljubni dar. 22 Ana pa ni šla, rekla je namreč svojemu možu: »Ko bom otroka odstavila, ga pripeljem, da se pokaže pred GOSPODOVIM obličjem in ostane tam za vedno.« 23 Njen mož Elkaná ji je rekel: »Stori, kar je dobro v tvojih očeh. Ostani, dokler ga ne odstaviš. GOSPOD pa naj izpolni svojo besedo.« Žena je ostala in dojila svojega sina, dokler ga ni odstavila. 24 Ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj s triletnim juncem vred, s škafom moke in mehom vina; pripeljala ga je v GOSPODOVO hišo v Šilu, čeprav je bil deček še mlad. 25 Zaklali so junca in pripeljali dečka k Éliju. 26 Rekla je: »O, moj gospod! Kakor živi tvoja duša, moj gospod, jaz sem žena, ki je tukaj pri tebi stala in molila h GOSPODU. 27 Za tega dečka sem molila in GOSPOD mi je izpolnil mojo željo, ki sem jo od njega želela. 28 Pa tudi jaz sem ga zaželela GOSPODU; vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen GOSPODU.«

In padel je tam na kolena pred GOSPODOM.

1 Tedaj je Ana molila s temi besedami:

11 Elkaná je šel v svojo hišo v Ramo, deček pa je služil GOSPODU pred obličjem duhovnika Élija.

12 Élijeva sinova pa sta bila ničvredneža; nista hotela poznati GOSPODA 13 in ne pravice duhovnikov do ljudstva. Kadar je kdo daroval klavno daritev, je prišel duhovnikov služabnik, ko se je meso kuhalo, s trirogljatimi vilicami v roki. 14 Dregal je v kotel ali lonec, v ponev ali skledo: vse, kar je z vilicami vzdignil, je vzel duhovnik zase. Tako sta počenjala z vsemi Izraelci, ki so prihajali tja v Šilo. 15 Celo preden so zažgali tolščo, je prišel duhovnikov služabnik in rekel možu, ki je daroval: »Daj meso, da ga spečem za duhovnika! Ne bo vzel od tebe kuhanega mesa, ampak surovo.« 16 Če mu je mož rekel: »Najprej naj se sežge tolšča, potem si vzemi, kar ti duša poželi,« je rekel: »Ne, takoj daj! Sicer si vzamem s silo.« 17 Greh mladeničev je bil zelo velik pred GOSPODOVIM obličjem, kajti ta moža sta prezirala GOSPODOVO daritev.

18 Samuel pa je služil pred GOSPODOVIM obličjem, deček, opasan s platnenim efódom. 19 Njegova mati mu je vsako leto napravila majhno suknjo in mu jo prinesla, ko je prišla s svojim možem darovat praznično klavno daritev. 20 Éli je blagoslavljal Elkanája in njegovo ženo, rekoč: »GOSPOD naj ti dá zarod od te žene namesto zaželenega, ki je bil zaželen GOSPODU.« Nato sta šla v svoj kraj. 21 Zares, GOSPOD je obiskal Ano; spočela je in rodila tri sinove in dve hčeri. Deček Samuel pa je rastel pri GOSPODU.

22 Éli se je zelo postaral. Slišal je vse, kar sta počenjala njegova sinova z vsem Izraelom, in da sta ležala z ženskami, ki so služile pri vhodu v shodni šotor. 23 Rekel jima je: »Zakaj počenjata take reči? Od vseh ljudi slišim o teh vajinih hudobijah. 24 Nikar, moja sinova, kajti ni dobro, kar slišim, da zavajata GOSPODOVO ljudstvo. 25 Če se kdo pregreši proti človeku, se more zanj zavzeti Bog; če pa se kdo pregreši proti GOSPODU, kdo se bo zavzel zanj?« Toda nista poslušala glasu svojega očeta, kajti GOSPOD ju je hotel usmrtiti.

26 Deček Samuel pa je vedno bolj rastel in postajal priljubljen tako pri GOSPODU kakor pri ljudeh.

27 Tedaj je prišel Božji mož k Éliju in mu rekel: »Tako govori GOSPOD: Ali se nisem razodel hiši tvojega očeta, ko so bili v Egiptu podložni faraonovi hiši? 28 Izbral sem ga izmed vseh Izraelovih rodov sebi za duhovnika, da bi se dvigal k mojemu oltarju, sežigal kadilno daritev in nosil efód pred mojim obličjem. Hiši tvojega očeta sem izročil vse žgalne daritve Izraelovih sinov. 29 Zakaj torej teptate mojo klavno in jedilno daritev, ki sem ju določil za svoje prebivališče? Zakaj ceniš svoja sinova bolj kot mene, da se redite z najboljšimi deli vseh jedilnih daritev mojega ljudstva Izraela? 30 Zato tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: Res sem rekel: Tvoja hiša, hiša tvojega očeta, ti bodo hodili pred mojim obličjem na veke. Toda zdaj, govori GOSPOD, nikakor ne! Kajti tiste, ki me častijo, častim, kateri pa me zaničujejo, bodo osramočeni. 31 Glej, pridejo dnevi, ko bom odsekal tvojo roko in roko hiše tvojega očeta, tako da ne bo več starca v tvoji hiši. 32 Potem boš kot ljubosumen nasprotnik gledal na vse, kar se bo dobrega godilo Izraelu, a v tvoji hiši ne bo starca nikoli več. 33 Slehernega pa ti ne bom iztrebil izpred svojega oltarja, zato da bom slabil tvoje oči in pustil medleti tvojo dušo, a večina tvoje hiše bo pomrla v moški dobi. 34 To pa ti bodi znamenje, ki bo prišlo nad oba tvoja sinova, Hofníja in Pinhása: oba bosta umrla isti dan. 35 Potem si povzdignem zvestega duhovnika, ki bo delal po mojem srcu in po moji duši. Sezidam mu trajno hišo, da bo vedno hodil pred mojim maziljencem. 36 Kdor koli od tvoje hiše bo še ostal, se mu bo prišel klanjat za srebrn novec ali za hlebec kruha ter bo rekel: ›Pripusti me, prosim, h kaki duhovniški službi, da bom imel košček kruha za jed.‹«

1 Deček Samuel pa je služil GOSPODU pred Élijevim obličjem. Tiste dni je bila GOSPODOVA beseda redka, videnje ni prodrlo skozi.

2 Tistega dne je Éli spal na svojem prostoru; njegove oči so začele pešati, ni mogel videti. 3 Božja svetilka še ni ugasnila in Samuel je spal v GOSPODOVEM svetišču, kjer je bila Božja skrinja. 4 Tedaj je GOSPOD poklical Samuela. »Tukaj sem,« je rekel. 5 Tekel je k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« »Nisem klical,« je rekel, »vrni se, spi!« Šel je in zaspal. 6 GOSPOD pa je spet poklical Samuela. Samuel je vstal, šel k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« »Nisem klical, moj sin,« je rekel, »vrni se, spi!« 7 Samuel namreč še ni poznal GOSPODA in GOSPODOVA beseda se mu še ni razodela. 8 GOSPOD pa je spet, tretjič, poklical Samuela. Vstal je, šel k Éliju in rekel: »Tukaj sem, kajti klical si me.« Tedaj je Éli spoznal, da GOSPOD kliče dečka. 9 In Éli je rekel Samuelu: »Pojdi, spi! In če te bo poklical, reci: ›Govôri, GOSPOD, kajti tvoj hlapec posluša.‹« In Samuel je šel ter zaspal na svojem prostoru.

10 Tedaj je prišel GOSPOD, se ustavil in zaklical kakor prej: »Samuel, Samuel!« Samuel je rekel: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša.« 11 In GOSPOD je rekel Samuelu: »Glej, storil bom v Izraelu nekaj, da bo vsakomur, ki bo o tem slišal, zvenelo v obeh ušesih. 12 Tisti dan bom izpolnil nad Élijem od začetka do konca vse, kar sem govoril proti njegovi hiši. 13 Povedal sem mu, da bom za vedno kaznoval njegovo hišo zaradi pregrehe, za katero je vedel, kajti njegova sinova sta prezirala Boga, pa ju ni grajal. 14 Zato sem prisegel Élijevi hiši: Nikdar ne bo izbrisana krivda Élijeve hiše ne s klavnimi ne z jedilnimi daritvami!«

15 Samuel je spal do jutra, nato je odprl vrata GOSPODOVE hiše. A Samuel se je bal Éliju povedati o videnju. 16 Éli je poklical Samuela in rekel: »Samuel, moj sin!« Rekel je: »Tukaj sem.« 17 Pa je rekel: »Kakšna je beseda, ki ti jo je govoril? Nikar mi ne prikrivaj! Tako naj ti stori Bog in tako doda, če mi prikriješ kaj od besede, ki ti jo je govoril!« 18 Samuel mu je povedal vse besede in mu ni nič prikril. Éli je rekel: »On je GOSPOD. Naj stori, kar je dobro v njegovih očeh.«

19 Samuel pa je rastel in GOSPOD je bil z njim in ni pustil, da bi katera od njegovih besed padla na tla. 20 Ves Izrael od Dana do Beeršébe je spoznal, da je Samuel potrjen za GOSPODOVEGA preroka.

21 GOSPOD se je ponovno prikazoval v Šilu, kajti v Šilu se je GOSPOD razodeval Samuelu po GOSPODOVI besedi.

1 Samuelova beseda je šla po vsem Izraelu.

Izrael je šel v boj proti Filistejcem. Utaborili so se pred Eben Ezerjem, Filistejci pa so taborili pri Aféku. 2 Filistejci so se razvrstili proti Izraelu, in ko se je boj razširil, je bil Izrael poražen pred Filistejci. Ti so pobili okrog štiri tisoč mož v bojni vrsti na polju. 3 Ko je ljudstvo prišlo v tabor, so rekli Izraelovi starešine: »Zakaj neki nas je GOSPOD danes porazil pred Filistejci? Vzemimo si iz Šila skrinjo GOSPODOVE zaveze, da pride med nas in nas reši iz pesti naših sovražnikov!« 4 Poslali so v Šilo in prinesli od tam skrinjo zaveze GOSPODA nad vojskami, ki prestoluje na kerubih. Tam sta bila pri skrinji Božje zaveze dva Élijeva sinova, Hofní in Pinhás.

5 Ko je skrinja GOSPODOVE zaveze prišla v tabor, je ves Izrael zavriskal z močnim vriskom, da je zemlja zadonela. 6 Filistejci so slišali glas vriska in rekli: »Kaj pomeni glas tega močnega vriska v taboru Hebrejcev?« In so izvedeli, da je GOSPODOVA skrinja prišla v tabor. 7 Filistejci so se tedaj prestrašili, kajti rekli so: »Bog je prišel v tabor.« Rekli so: »Gorje nam, kajti kaj takega se prej ni zgodilo! 8 Gorje nam! Kdo nas bo rešil iz roke teh mogočnih bogov? To so tisti bogovi, ki so udarili Egipt z vsakršnimi nadlogami v puščavi. 9 Okrepite se in bodite možje, Filistejci, sicer boste služili Hebrejcem, kakor so oni služili vam! Bodite možje in se bojujte!« 10 Filistejci so se bojevali in Izrael je bil poražen. Bežali so vsak v svoj šotor. Bil je zelo velik poraz; od Izraela je padlo trideset tisoč pešcev. 11 Skrinja Božja je bila vzeta in oba Élijeva sinova, Hofní in Pinhás, sta umrla.

12 Neki Benjaminovec je zbežal iz bojne vrste in še isti dan s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi prišel v Šilo. 13 Ko je prišel, glej, je Éli sedèl na stolu ob cesti, ves na preži, kajti njegovo srce je trepetalo za skrinjo Božjo. Mož je prišel in razglasil novico po mestu. Tedaj je vse mesto zavpilo. 14 Éli je slišal glas vpitja in rekel: »Kaj je ta razburjeni glas?« Mož je pohitel in prišel ter povedal Éliju. 15 Éli pa je bil star osemindevetdeset let, njegove oči so opešale, da ni videl. 16 Mož je rekel Éliju: »Prihajam iz bojne vrste; danes sem zbežal iz bojne vrste.« Rekel je: »Kaj se je zgodilo, moj sin?« 17 Poročevalec je odgovoril in rekel: »Izrael je bežal pred Filistejci. Poleg tega je ljudstvo pretrpelo velik poraz in tudi oba tvoja sinova, Hofní in Pinhás, sta umrla in Božja skrinja je vzeta.« 18 Ko je omenil Božjo skrinjo, je Éli padel vznak s stola ob vratih, si zlomil tilnik in umrl, kajti mož je bil star in okoren. Izraelu je sodil štirideset let.

19 Njegova snaha, Pinhásova žena, je bila noseča in blizu poroda. Ko je slišala novico, da je Božja skrinja vzeta in da sta njen tast in njen mož mrtva, se je zgrudila in porodila, kajti njene bolečine so se zgrnile nadnjo. 20 Te, ki so ob njeni smrtni uri stale pri njej, so govorile: »Ne boj se, kajti sina si rodila!« Pa ni odgovorila in se za to ni zmenila. 21 In imenovala je dečka Ikabód, ker je rekla: »Odšlo je Veličastvo iz Izraela«, – zato, ker je bila vzeta skrinja Božja in zaradi njenega tasta in njenega moža. 22 Rekla je: »Odšlo je Veličastvo iz Izraela, kajti Božja skrinja je vzeta.«

1 Ko so Filistejci vzeli Božjo skrinjo, so jo prinesli iz Eben Ezerja v Ašdód. 2 Potem so Filistejci vzeli Božjo skrinjo in jo prinesli v Dagónov tempelj ter jo položili poleg Dagóna. 3 Ko pa so Ašdódci naslednji dan zgodaj vstali, glej, je ležal Dagón pred GOSPODOVO skrinjo s svojim obrazom na tleh. Vzeli so Dagóna in ga vrnili na njegovo mesto. 4 Ko pa so naslednji dan zgodaj zjutraj vstali, glej, je Dagón ležal pred GOSPODOVO skrinjo z obrazom na tleh, njegova glava in obe njegovi roki z dlanmi pa odbite na pragu, samo Dagónov trup je ostal cel. 5 Zato Dagónovi svečeniki in tisti, ki prihajajo v Dagónov tempelj, še danes ne stopijo na Dagónov prag v Ašdódu.

6 GOSPODOVA roka je težko pritiskala na Ašdódce. Prestrašil jih je s tem, da je Ašdód in njegove pokrajine udaril s tvori. 7 Ko so možje iz Ašdóda videli, da je tako, so rekli: »Skrinja Izraelovega Boga naj ne ostane pri nas, kajti njegova roka trdo leži na nas in na našem bogu Dagónu.« 8 Zbrali so pri sebi vse filistejske kneze ter rekli: »Kaj naj storimo s skrinjo Izraelovega Boga?« Rekli so: »Skrinja Izraelovega Boga naj se prepelje v Gat.« In prepeljali so tja skrinjo Izraelovega Boga. 9 Ko pa so jo prepeljali, je bila GOSPODOVA roka nad mestom in ga je hudo prestrašila. Udaril je meščane od najmanjšega do največjega, da so se jim spustili tvori. 10 Božjo skrinjo so poslali v Ekrón. Ko pa je Božja skrinja prišla v Ekrón, so Ekrónci zavpili: »Pripeljali so mi skrinjo Izraelovega Boga, da usmrti mene in moje ljudstvo!« 11 Zbrali so vse filistejske kneze ter rekli: »Odpošljite skrinjo Izraelovega Boga, naj se vrne v svoj kraj, da ne usmrti mene in mojega ljudstva!« Kajti smrtni strah je vladal po vsem mestu, tako hudo je tam pritiskala Božja roka. 12 Ljudi, ki niso pomrli, je udaril s tvori in krik mesta se je dvigal do neba.

1 GOSPODOVA skrinja je bila sedem mesecev v filistejski deželi. 2 Filistejci so sklicali svečenike in vedeževalce ter rekli: »Kaj naj storimo z GOSPODOVO skrinjo? Dajte nam vedeti, s čim naj jo pošljemo v njen kraj!« 3 Rekli so: »Če pošljete skrinjo Izraelovega Boga, je ne pošiljajte prazne, temveč mu vrnite spravno darilo. Potem boste ozdravljeni in boste spoznali, zakaj se njegova roka ne umakne od vas.« 4 Rekli so: »Kaj naj bo spravno darilo, ki naj mu ga vrnemo?« Rekli so: »Pet zlatih tvorov in pet zlatih miši po številu filistejskih knezov, kajti ena je bila nadloga za vse vas in za vaše kneze. 5 Naredite torej podobe svojih tvorov in podobe svojih miši, ki uničujejo deželo, in dajte čast Izraelovemu Bogu. Morda olajša svojo roko nad vami in nad vašimi bogovi in nad vašo deželo. 6 Čemú bi zakrknili svoja srca, kakor so zakrknili svoja srca Egipčani in faraon? Ali jih niso potem, ko se je ponorčeval iz njih, odpustili in so šli? 7 Zdaj torej vzemite in naredite nov voz; dve doječi kravi, na kateri še ni prišel jarem, vprezite v voz, njuni teleti pa vrnite od njiju domov. 8 Nato vzemite GOSPODOVO skrinjo in jo dajte na voz, zlate predmete, ki mu jih vračate kot spravno darilo, pa položite v skrinjico poleg nje. Potem jo odpošljite, naj gre. 9 In glejte! Če pojde po poti v svojo pokrajino proti Bet Šemešu, nam je on storil to veliko zlo. Če pa ne, bomo vedeli, da nas ni zadela njegova roka, ampak se nam je zgodilo po naključju.«

10 Ljudje so storili tako. Vzeli so dve doječi kravi in ju vpregli v voz, njuni teleti pa obdržali doma. 11 Položili so GOSPODOVO skrinjo na voz, prav tako skrinjico, zlate miši in podobe svojih tvorov. 12 Kravi sta šli naravnost po poti proti Bet Šemešu. Mukajoč sta hodili ves čas po isti poti, ne da bi bili krenili na desno ali na levo. Filistejski knezi pa so šli za njima do pokrajine Bet Šemeša.

13 Bétšémeščani so prav tedaj želi pšenično žetev v dolini. Ko so povzdignili svoje oči, so zagledali skrinjo; razveselili so se, da jo vidijo. 14 Voz je prišel na polje Bétšémeščana Jošúa in se tam ustavil. Tam je bil velik kamen. Razsekali so voz in kravi darovali v žgalno daritev GOSPODU. 15 Leviti so sneli GOSPODOVO skrinjo in skrinjico, ki je bila poleg nje in v kateri so bile zlate reči, in ju položili na velik kamen. Bétšémeščani so ta dan darovali GOSPODU žgalne daritve in žrtvovali klavne žrtve. 16 Ko je pet filistejskih knezov to videlo, so se še isti dan vrnili v Ekrón.

17 To pa so zlati tvori, ki so jih Filistejci vrnili GOSPODU kot spravno darilo: eden za Ašdód, eden za Gazo, eden za Aškelón, eden za Gat, eden za Ekrón. 18 Povrhu še zlate miši po številu vseh filistejskih mest, ki pripadajo petim knezom, od utrjenega mesta do vasi brez obzidja. Velik kamen, na katerega so postavili GOSPODOVO skrinjo, je na polju Bétšémeščana Jošúa do tega dne.

19 Udaril pa je Bétšémeščane, kajti gledali so v GOSPODOVO skrinjo; udaril je med ljudstvom sedemdeset mož. Ljudstvo je žalovalo, ker jih je GOSPOD udaril z velikim udarcem. 20 Bétšémeščani so rekli: »Kdo bo mogel obstati pred GOSPODOM, tem svetim Bogom? H komu naj pojde od nas?« 21 In poslali so sle k prebivalcem Kirját Jearíma, rekoč: »Filistejci so vrnili GOSPODOVO skrinjo. Pridite in odpeljite jo k sebi!«

1 Prišli so torej možje iz Kirját Jearíma in odpeljali GOSPODOVO skrinjo. Prišli so z njo v Abinadábovo hišo na griču. Njegovega sina Eleazarja pa so posvetili, da bi varoval GOSPODOVO skrinjo.

2 Od dneva, ko se je skrinja nastanila v Kirját Jearímu, je minilo mnogo dni – dvajset let. Vsa Izraelova hiša je vzdihovala h GOSPODU. 3 Samuel je rekel vsej Izraelovi hiši: »Če se hočete z vsem svojim srcem vrniti h GOSPODU, odpravite iz svoje srede tuje bogove in Astarte, usmerite svoje srce h GOSPODU in služite samo njemu, pa vas bo rešil iz roke Filistejcev.« 4 Izraelovi sinovi so odpravili Báale in Astarte ter služili samo GOSPODU.

5 Samuel je rekel: »Zberite ves Izrael v Micpi! Molil bom za vas h GOSPODU.« 6 Zbrali so se v Micpi, zajemali vodo in jo izlivali pred GOSPODOM, se tisti dan postili in tam govorili: »Grešili smo proti GOSPODU.« In Samuel je sodil Izraelovim sinovom v Micpi.

7 Ko pa so Filistejci slišali, da so se Izraelovi sinovi zbrali v Micpi, so filistejski knezi šli proti Izraelu. Ko so Izraelovi sinovi to slišali, so se zbali Filistejcev. 8 Rekli so Samuelu: »Nikar ne umolkni, kliči za nas h GOSPODU, našemu Bogu, da nas reši iz roke Filistejcev!« 9 Samuel je vzel jagnje, ki je še sesalo, in ga daroval GOSPODU v popolno žgalno daritev. Samuel je klical h GOSPODU za Izraela in GOSPOD mu je odgovoril.

10 Medtem ko je Samuel daroval žgalno daritev, so se Filistejci približali za boj proti Izraelu. GOSPOD pa je ta dan zagrmel na Filistejce z močnim glasom in jih zmedel, da so bili poraženi pred Izraelom. 11 Izraelci so prišli iz Micpe, zasledovali Filistejce in jih pobijali do pod Bet Kara. 12 Samuel je vzel kamen in ga postavil med Micpo in Jašén. Dal mu je ime Eben Ezer; rekel je: »Do sem nam je GOSPOD pomagal.«

13 Filistejci so bili ponižani in niso več prihajali v Izraelovo pokrajino. GOSPODOVA roka je bila nad Filistejci vse Samuelove dni. 14 Mesta, ki so jih Filistejci vzeli Izraelu, od Ekróna do Gata, so se vrnila Izraelu. Tudi svoje pokrajine je Izrael rešil iz roke Filistejcev. Mir je bil tudi med Izraelom in Amoréjci.

15 Samuel je sodil Izraelu vse dni svojega življenja. 16 Iz leta v leto je šel in obhodil Betel, Gilgál in Micpo ter sodil Izraelu na vseh teh krajih. 17 Vračal pa se je v Ramo, kajti tam je bila njegova hiša in tam je sodil Izraelu. Tam je sezidal oltar GOSPODU.

1 Ko se je Samuel postaral, je postavil svoja sinova za sodnika Izraelu. 2 Njegovemu prvorojenemu sinu je bilo ime Joél, drugorojenemu pa Abíja. Sodila sta v Beeršébi. 3 Toda njegova sinova nista hodila po njegovih poteh; ozirala sta se za dobičkom, jemala podkupnino in prevračala pravico.

4 Vsi Izraelovi starešine so se zbrali in prišli k Samuelu v Ramo. 5 Rekli so mu: »Glej, ti si se postaral, tvoja sinova pa ne hodita po tvojih poteh. Zdaj nam postavi kralja, da nam bo sodil, kakor je pri vseh narodih!« 6 V Samuelovih očeh pa je bila slaba ta beseda, ko so rekli: »Daj nam kralja, da nam bo sodil!« In Samuel je molil h GOSPODU. 7 GOSPOD pa je rekel Samuelu: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti porečejo, saj niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi. 8 Kakor so delali od dne, ko sem jih izpeljal iz Egipta, in do tega dne, ko so me zapustili in služili drugim bogovom, tako delajo tudi tebi. 9 Zdaj torej poslušaj njihov glas, vendar pričaj proti njim in jim naznani pravice kralja, ki bo kraljeval nad njimi.«

10 Samuel je izrekel vse GOSPODOVE besede ljudstvu, ki je od njega zahtevalo kralja. 11 Rekel je: »To bodo pravice kralja, ki bo kraljeval nad vami: Jemal bo vaše sinove in si jih postavljal na svoj voz in na svoje konje, da bodo tekli pred njegovim vozom. 12 Postavljal si jih bo za tisočnike in petdesetnike; orali bodo njegovo ornico, želi bodo njegovo žetev in izdelovali njegovo bojno opravo in njegovo vozno opremo. 13 Vaše hčere pa bo jemal, da bodo mešale mazila, kuhale in pekle. 14 Vaše najboljše njive, vinograde in oljčne nasade bo jemal ter jih dajal svojim služabnikom. 15 Od vaših posevkov in od vaših vinogradov bo pobiral desetino in jo dajal svojim dvorjanom in služabnikom. 16 Vaše najboljše hlapce in vaše dekle, vaše vole in osle bo jemal, da bodo opravljali njegov posel. 17 Od vaše drobnice bo pobiral desetino, vi sami pa mu boste sužnji. 18 Tisti dan boste vpili zaradi svojega kralja, ki ste si ga izvolili, a GOSPOD vam tisti dan ne bo odgovoril.«

19 Ljudstvo pa ni hotelo poslušati Samuelovega glasu. »Ne,« so rekli, »ampak kralj naj bo nad nami! 20 Tudi mi bodimo, kakor so vsi narodi: naš kralj naj nam sodi, hodi naj pred nami in bojuje naše boje!« 21 Samuel je poslušal vse besede ljudstva in jih govoril GOSPODU na ušesa. 22 GOSPOD je rekel Samuelu: »Poslušaj njihov glas in jim postavi kralja!« In Samuel je rekel Izraelovim možem: »Pojdite vsak v svoje mesto!«

1 Bil je mož iz Benjamina, Kiš po imenu, sin Abiéla, sinú Cerórja, sinú Behoráta, sinú Afíaha, sinú Benjaminovca, premožen veljak. 2 Imel je sina izbrane lepote, ki mu je bilo ime Savel. Med Izraelovimi sinovi ga ni bilo lepšega od njega. Od ramen navzgor je bil višji od vsega ljudstva.

3 Izgubile pa so se oslice Savlovega očeta Kiša. Tedaj je Kiš rekel svojemu sinu Savlu: »Vzemi s seboj kakšnega hlapca, vzdigni se in pojdi iskat oslice!« 4 In prehodila sta Efrájimsko pogorje, prehodila pokrajino Šalíša, pa jih nista našla. Prehodila sta pokrajino Šaalím, pa nič. Prehodila sta Benjaminovo pokrajino, pa nista našla. 5 Ko sta prišla v pokrajino Cuf, je Savel rekel svojemu hlapcu, ki je bil z njim: »Pojdi, vrniva se! Sicer bo moj oče pozabil na oslice in bo v skrbeh za naju.« 6 Ta mu je rekel: »Glej, prosim, v tem mestu je Božji mož. Ta mož je v časteh. Vse, kar govori, zagotovo pride. Pojdiva zdaj tja, morda nama pove najino pot, po kateri naj greva.« 7 Savel je rekel svojemu hlapcu: »No, pa pojdiva! A kaj naj prineseva možu, ko je kruh v najinih torbah pošel in nimava darila, da ga prineseva Božjemu možu? Kaj imava?« 8 Hlapec je spet odgovoril Savlu in rekel: »Glej, v moji roki se je našla četrtinka srebrnega šekla. Dal jo bom Božjemu možu, da nama pove najino pot.« – 9 Včasih je v Izraelu, ko je šel kdo Boga vpraševat, rekel: »Pojdimo, gremo k vidcu,« kajti kdor se danes imenuje prerok, tega so včasih imenovali videc. – 10 Savel je rekel svojemu hlapcu: »Dobra je tvoja beseda. Pojdi, greva!« In sta šla v mesto, kjer je bil Božji mož.

11 Ko sta šla navzgor po vzpetini v mesto, sta srečala dekleta, ki so šla ven zajemat vodo. Rekla sta jim: »Ali je videc tukaj?« 12 Odgovorile so jima in rekle: »Je – glej, pred tabo. Pohiti zdaj, kajti danes je prišel v mesto, ker ima ljudstvo danes klavno daritev na višini. 13 Brž ko prideta v mesto, ga bosta našla, preden gre na višino k obedu, kajti ljudstvo ne bo jedlo, dokler ne pride, kajti on blagoslovi klavno daritev – šele potem povabljeni jedo. Pojdita zdaj gor, kajti danes ga bosta našla.«

14 Šla sta torej v mesto. Ko sta prišla na sredo mesta, glej, je Samuel prihajal ven, njima naproti, da bi šel na višino. 15 GOSPOD pa je dan pred Savlovim prihodom razodel Samuelu na uho: 16 »Jutri ob tem času ti pošljem moža iz Benjaminove dežele. Mazili ga za kneza čez moje ljudstvo Izraela. On bo odrešil moje ljudstvo iz roke Filistejcev, kajti ozrl sem se na svoje ljudstvo, ker je njegovo vpitje prišlo k meni.« 17 Ko je Samuel videl Savla, mu je GOSPOD spregovoril: »Glej, to je mož, o katerem sem ti rekel: ›Ta bo vladal mojemu ljudstvu.‹«

18 Savel je stopil k Samuelu, ki je bil med vrati, in rekel: »Povej mi, prosim, kje je tukaj vidčeva hiša.« 19 Samuel je odgovoril Savlu in rekel: »Jaz sem videc. Pojdi pred menoj na višino in jejta danes z menoj. Zjutraj te odpošljem in ti povem vse, kar imaš v svojem srcu. 20 Zaradi oslic pa, ki so se ti izgubile pred tremi dnevi, ne ženi si jih k srcu, kajti našli so jih. Čigavo pa je vse, po čemer hrepeni Izrael? Mar ne tvoje in vse hiše tvojega očeta?« 21 Savel je odgovoril in rekel: »Ali nisem Benjaminovec, iz enega najmanjših Izraelovih rodov? In moja rodbina je najbolj neznatna od vseh rodbin Benjaminovega rodu. Zakaj si mi govoril takšno besedo?«

22 Samuel je vzel Savla in njegovega hlapca, ju pripeljal v dvorano in jima dal prostor na čelu povabljenih, bilo jih je kakih trideset mož. 23 Samuel je rekel kuharju: »Daj kos, ki sem ti ga dal in za katerega sem ti rekel: ›Postavi si ga na stran.‹« 24 Kuhar je dvignil stegno in zgornji del, položil pred Savla ter rekel: »Glej, kar je bilo ohranjeno, je položeno predte. Jej, kajti za ta določeni čas je bilo ohranjeno zate, ko je rekel: ›Povabil sem ljudstvo.‹«

In Savel je tisti dan jedel s Samuelom. 25 Ko so prišli z višine v mesto, je govoril s Savlom na strehi. 26 Zjutraj so bili zgodaj pokonci. Ko je vstajal jutranji svit, je Samuel poklical Savla, ki je bil na strehi; rekel je: »Vstani, da te odpošljem.« Savel je vstal in oba, on in Samuel, sta odšla ven. 27 Ko sta prišla do konca mesta, je Samuel rekel Savlu: »Reci hlapcu, naj gre naprej pred nama,« – in je šel naprej – »ti pa zdaj postoj, da ti dam slišati Božjo besedo.«

1 Tedaj je Samuel vzel posodico z oljem, mu ga izlil na glavo, ga poljubil in rekel: »Ali te ni GOSPOD mazilil za kneza čez svojo dediščino? 2 Ko boš danes šel od mene, boš našel dva moža pri Rahelinem grobu v Benjaminovi pokrajini v Celcáhu, ki ti porečeta: ›Oslice, ki si jih šel iskat, so našli. Ampak, glej, tvoj oče je pozabil na oslice in je v skrbeh za vaju ter govori: Kaj naj naredim za svojega sina?‹ 3 Potem boš šel od tam dalje in ko boš prišel do taborskega hrasta, te bodo tam srečali trije možje, ki bodo šli k Bogu v Betel. Eden bo nesel tri kozliče, drugi bo nesel tri hlebe kruha, tretji bo nesel meh vina. 4 Pozdravili te bodo in ti dali dva kruha, vzemi ju iz njihove roke. 5 Potem boš prišel v Gibeát Elohím, kjer je filistejska straža. Ko boš prišel v mesto, boš tam srečal družbo prerokov, ki bodo prihajali z višine, s harfo, z bobnom, s piščaljo in s citrami pred seboj, in bodo prerokovali. 6 In navdal te bo GOSPODOV duh, z njimi boš prerokoval in se spremenil v drugega človeka. 7 Ko ti bodo prišla ta znamenja, stôri vse, kar zmore tvoja roka, kajti GOSPOD je s teboj. 8 Potem pojdi pred mano v Gilgál. Glej, pridem k tebi, da darujem žgalne daritve in zakoljem mirovne žrtve. Počakaj sedem dni, dokler ne pridem k tebi in ti naznanim, kaj ti je storiti.«

9 Komaj je Savel obrnil svoj hrbet, da bi odšel od Samuela, mu je Bog spremenil srce. Tudi vsa tista znamenja so prišla ta dan. 10 Prišla sta v Gíbeo, in glej, družba prerokov mu je prišla naproti. In navdal ga je Božji duh, da je prerokoval med njimi. 11 Ko pa so vsi, ki so ga prej poznali, videli, glej, da prerokuje s preroki, so drug drugemu govorili: »Kaj se je zgodilo s Kiševim sinom? Ali je tudi Savel med preroki?« 12 Nekdo od tam je odgovoril in rekel: »In kdo je njihov oče?« Zato je nastal pregovor: »Ali je tudi Savel med preroki?«

13 Ko je nehal prerokovati in je prišel na višino, 14 je Savlov stric rekel njemu in njegovemu hlapcu: »Kod sta hodila?« Rekel je: »Oslice iskat. Ko pa sva videla, da jih ni, sva šla k Samuelu.« 15 Savlov stric je rekel: »Povej mi, prosim, kaj vama je rekel Samuel!« 16 Savel je rekel svojemu stricu: »Res, povedal nama je, da so našli oslice.« A besede o kraljestvu, ki jo je rekel Samuel, mu ni povedal.

17 Samuel je dal sklicati ljudstvo h GOSPODU v Micpo. 18 Rekel je Izraelovim sinovom: »Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: Jaz sem izpeljal Izraela iz Egipta in vas rešil iz roke Egipčanov in iz roke vseh kraljestev, ki so vas tlačila. 19 Vi pa ste danes zavrgli svojega Boga, njega, ki vas rešuje iz vseh vaših stisk in nadlog, in ste rekli: Ne! Kralja postavi čez nas! Zdaj torej stopite pred GOSPODA po svojih rodovih in tisočnijah!«

20 Samuel je dal pripeljati vse Izraelove rodove in izžreban je bil Benjaminov rod. 21 Dal je pripeljati Benjaminov rod po njegovih rodbinah in izžrebana je bila rodbina Matríjevcev. Potem je bil izžreban Savel, Kišev sin. Iskali so ga, pa ga niso našli. 22 Spet so vprašali GOSPODA: »Je prišel sem še kak človek?« GOSPOD je rekel: »Glej ga, skril se je med prtljago.« 23 Tekli so in ga vzeli od tam. Ko je stopil med ljudstvo, je bil od ramen navzgor višji od vsega ljudstva. 24 Samuel je rekel vsemu ljudstvu: »Ste videli, koga je izvolil GOSPOD? Zares, ni mu ga enakega med vsem ljudstvom!« Tedaj je vse ljudstvo zavriskalo in reklo: »Živel kralj!«

25 Samuel je razložil ljudstvu pravice kraljestva, jih zapisal v knjigo in jo položil pred GOSPODA. Potem je Samuel odposlal vse ljudstvo, vsakogar na njegov dom. 26 Tudi Savel je šel na svoj dom v Gíbeo. Z njim so šli veljaki, ki se jim je Bog dotaknil srca. 27 Ničvredneži pa so rekli: »Kaj nam bo ta pomagal?« Pokazali so mu svoj prezir in mu niso prinesli darila. On pa je bil kakor gluh.

1 Takrat je prišel Amónec Naháš in se utaboril proti Jabéš Gileádu. Vsi možje iz Jabéša so rekli Nahášu: »Skleni z nami zavezo in ti bomo služili!« 2 Amónec Naháš pa jim je rekel: »Pod tem pogojem jo sklenem z vami, da vam vsem iztaknem desno oko in tako osramotim ves Izrael.« 3 Jabéški starešine so mu rekli: »Daj nam sedem dni odloga, da pošljemo sle po vsej Izraelovi pokrajini, in če nam nihče ne bo pomagal, pridemo ven k tebi.«

4 Sli so prišli v Savlovo Gíbeo in te besede povedali ljudstvu na ušesa. Vse ljudstvo je povzdignilo svoj glas in zajokalo. 5 In glej, Savel je prihajal za voloma s polja. Rekel je: »Kaj je ljudstvu, da joka?« Povedali so mu besede mož iz Jabéša. 6 Ko je Savel slišal te besede, ga je navdal Božji duh in njegova jeza se je zelo razvnela. 7 Vzel je par volov, ju razsekal na kose in te po slih razposlal po vsej Izraelovi pokrajini z besedami: »Kdor ne gre za Savlom in za Samuelom, se bo tako zgodilo njegovim volom!« Strah GOSPODOV je prevzel ljudstvo, da so šli kakor en mož. 8 Ko jih je v Bezeku pregledal, je bilo tristo tisoč Izraelovih sinov in trideset tisoč Judovih mož. 9 Slom, ki so prišli, so rekli: »Tako recite možem v Jabéš Gileádu: ›Jutri, ko bo sonce pripekalo, vam pride rešitev.‹« Sli so prišli in to povedali možem v Jabéšu. Ti so se razveselili. 10 Možje iz Jabéša so sporočili: »Jutri pridemo ven k vam. Potem lahko storite z nami vse, kar je dobro v vaših očeh.«

11 Drugo jutro je Savel razpostavil ljudstvo v tri krdela. Ob jutranji straži so prišli v sredo tabora in pobili Amónce, preden je pritisnila dnevna vročina. Kar jih je preostalo, so se razkropili, tako da niti dva izmed njih nista ostala skupaj. 12 Tedaj je ljudstvo reklo Samuelu: »Kdo je, ki govori: ›Mar bo Savel kraljeval nad nami?!‹ Izročite te može, da jih usmrtimo!« 13 Savel pa je rekel: »Ta dan ne bo nihče usmrčen, kajti danes je GOSPOD izvršil rešitev v Izraelu.«

14 Potem je Samuel rekel ljudstvu: »Pojdimo, gremo v Gilgál, da tam obnovimo kraljestvo!« 15 Vse ljudstvo je šlo v Gilgál. Tam v Gilgálu so pred GOSPODOM postavili Savla za kralja in tam so pred GOSPODOM darovali klavne mirovne daritve. Savel in vsi Izraelovi možje so se tam zelo veselili.

1 Samuel je rekel vsemu Izraelu: »Glejte, poslušal sem vaš glas v vsem, kar ste mi rekli, in sem postavil kralja čez vas. 2 Zdaj, glejte, hodi kralj pred vami. Jaz sem se postaral in osivel, in glejte, moja sinova sta tukaj med vami. Hodil sem pred vami od svoje mladosti do tega dne. 3 Glejte, tukaj sem. Odgovorite mi pred GOSPODOM in pred njegovim maziljencem: Komu sem vzel vola? Komu sem vzel osla? Koga sem izkoriščal, koga zatiral? Komu sem iz roke vzel podkupnino in zatisnil oko nasproti njemu? Povrnem vam!« 4 Rekli so: »Nisi nas izkoriščal, nisi nas zatiral in nikomur nisi ničesar vzel iz roke.« 5 Rekel jim je: »GOSPOD je priča proti vam in njegov maziljenec je priča ta dan, da niste ničesar našli v moji roki.« Rekli so: »Priča je.«

6 Samuel je rekel ljudstvu: »GOSPOD, ki je naredil Mojzesa in Arona in ki je izpeljal vaše očete iz egiptovske dežele, je priča. 7 Zdaj pa stojte, da začnem z vami pravdo pred GOSPODOM zaradi vseh GOSPODOVIH pravičnih del, ki jih je storil vam in vašim očetom. 8 Ko je Jakob prišel v Egipt in so vaši očetje vpili h GOSPODU, je GOSPOD poslal Mojzesa in Arona, da sta izpeljala vaše očete iz Egipta; potem jih je naselil v tem kraju. 9 Pa so pozabili GOSPODA, svojega Boga, zato jih je prodal v roko Siseráju, poveljniku vojske v Hacórju, v roko Filistejcem in v roko moábskemu kralju, ki so se bojevali z njimi. 10 In vpili so h GOSPODU ter govorili: ›Grešili smo, kajti zapustili smo GOSPODA ter služili Báalom in Astartam. A zdaj nas reši iz roke naših sovražnikov in služili ti bomo!‹ 11 Tedaj je GOSPOD poslal Jerubáala, Bedána, Jefteja in Samuela ter vas rešil iz roke vaših sovražnikov naokrog, da ste varno prebivali. 12 Ko pa ste videli, da je Naháš, kralj Amónovih sinov, prišel nad vas, ste mi rekli: ›Ne, ampak kralj naj kraljuje nad nami!‹ In vendar je GOSPOD, vaš Bog, vaš kralj! 13 In zdaj, tukaj je kralj, ki ste ga izvolili in ste ga želeli. Glejte, GOSPOD vam je dal kralja! 14 Če se boste bali GOSPODA, mu služili in poslušali njegov glas ter se ne boste upirali njegovim ustom, boste živeli tako vi kakor kralj, ki kraljuje čez vas po GOSPODU, vašem Bogu. 15 Če pa ne boste poslušali GOSPODOVEGA glasu in se boste upirali GOSPODOVIM ustom, bo GOSPODOVA roka proti vam, kakor je bila proti vašim očetom.

16 Zdaj torej stojte in glejte to veliko stvar, ki jo bo GOSPOD storil pred vašimi očmi. 17 Ali ni danes pšenična žetev? Klical bom h GOSPODU in dal bo grom in dež. Spoznajte torej in sprevidite, kako velika je bila v GOSPODOVIH očeh hudobija, ki ste jo storili, ko ste si želeli kralja.« 18 Samuel je klical h GOSPODU in GOSPOD je tisti dan dal grom in dež. Vse ljudstvo se je zelo zbalo GOSPODA in Samuela.

19 In vse ljudstvo je reklo Samuelu: »Moli za svoje hlapce pri GOSPODU, svojem Bogu, da ne umremo! Kajti vsem svojim grehom smo dodali še hudobijo, da smo si želeli kralja.« 20 Samuel je rekel ljudstvu: »Ne bojte se! Storili ste sicer vso to hudobijo, vendar se ne odvračajte od GOSPODA, temveč služite GOSPODU z vsem svojim srcem! 21 Ne odvračajte se, kajti to bi pomenilo hoditi za ničevostmi, ki ne morejo ne pomagati ne rešiti, ker so ničevosti. 22 Kajti GOSPOD ne bo zavrgel svojega ljudstva zaradi svojega velikega imena, kajti GOSPODU je bilo všeč, da si vas napravi za svoje ljudstvo. 23 In tudi nad menoj naj nikakor ne bo ta greh proti GOSPODU, da bi nehal za vas moliti h GOSPODU! Učiti vas marveč hočem dobro in pravo pot. 24 Samo bojte se GOSPODA in mu služite v zvestobi z vsem svojim srcem, kajti, glejte, kako velike reči je storil z vami! 25 Če pa boste delali húdo, boste pogubljeni tako vi kakor vaš kralj.«

1 Savel je imel trideset let, ko je postal kralj, in ko je dve leti kraljeval nad Izraelom, 2 si je Savel izbral tri tisoč mož iz Izraela; dva tisoč jih je bilo s Savlom v Mihmásu in na pogorju pri Betelu, tisoč pa jih je bilo z Jonatanom v Gibeát Benjaminu. Preostalo ljudstvo je odpustil, vsakogar v njegov šotor. 3 Jonatan je pobil filistejsko stražo, ki je bila v Gebi. Filistejci so slišali za to. Savel pa je dal trobiti na rog po vsej deželi, češ, naj slišijo Hebrejci! 4 Ves Izrael je slišal govorico: »Savel je pobil filistejsko stražo in Izrael se je zagnusil Filistejcem.« Sklicali so ljudstvo, da je šlo za Savlom v Gilgál.

5 Filistejci pa so se zbrali, da bi se bojevali z Izraelom: trideset tisoč voz, šest tisoč konjenikov, ljudstva pa toliko kot peska, ki je na morskem obrežju. Šli so gor in se utaborili pri Mihmásu, vzhodno od Bet Avena. 6 Ko so Izraelovi možje videli, da so v stiski – kajti ljudstvo je bilo res v težavi –, so se poskrili po votlinah, goščavah, skalnih razpokah, po oboklinah in vodnjakih, 7 Hebrejci pa so šli čez Jordan v pokrajino Gad in Gileád.

Savel je bil še v Gilgálu in vse ljudstvo, ki je šlo za njim, je trepetalo. 8 Čakal je sedem dni do določenega časa, ki ga je postavil Samuel. Toda Samuel ni prišel v Gilgál, ljudstvo pa je začelo odhajati od njega. 9 Tedaj je Savel rekel: »Prinesite mi žgalno in mirovne daritve!« In daroval je žgalno daritev. 10 Komaj je končal darovanje žgalne daritve, glej, je prišel Samuel. Savel mu je šel naproti, da bi ga blagoslovil. 11 Samuel pa je rekel: »Kaj si storil!« Savel je rekel: »Ker sem videl, da je ljudstvo začelo odhajati od mene in ti nisi prišel na določeni dan, Filistejci pa so se zbrali pri Mihmásu, 12 sem rekel: ›Zdaj bodo prišli Filistejci nadme v Gilgál, pa nisem omilil GOSPODOVEGA obličja,‹ in sem se prisilil in daroval žgalno daritev.« 13 Samuel pa je rekel Savlu: »Nespametno si ravnal, da nisi ohranil zapovedi GOSPODA, svojega Boga, ki ti jo je bil zapovedal. Kajti zdaj bi GOSPOD za vedno potrdil tvoje kraljestvo nad Izraelom. 14 Zdaj pa tvoje kraljestvo ne bo obstalo. GOSPOD si je poiskal moža po svojem srcu in tega je GOSPOD postavil za kneza čez svoje ljudstvo, ker nisi izpolnil, kar ti je GOSPOD zapovedal.« 15 In Samuel se je vzdignil ter odšel iz Gilgála v Gibeát Benjamin.

Savel je pregledal ljudstvo, ki se je znašlo pri njem: okrog šeststo mož. 16 Savel, njegov sin Jonatan in ljudstvo, ki se je znašlo pri njima, so bivali v Geba Benjaminu, Filistejci pa so taborili v Mihmásu. 17 Iz filistejskega tabora je izšlo uničevalno krdelo v treh oddelkih; en oddelek je krenil na pot proti Ofri, proti pokrajini Šuál, 18 drugi oddelek je krenil na pot proti Bet Horónu, tretji oddelek je krenil na pot proti pokrajini, ki gleda na dolino Ceboím proti puščavi.

19 V vsej Izraelovi deželi pa ni bilo najti kovača, kajti Filistejci so rekli: »Da si Hebrejci ne narede mečev ali sulic!« 20 Tako je ves Izrael hodil k Filistejcem, če si je kdo hotel nabrusiti svoj lemež, motiko, sekiro ali plug. 21 Brušenje lemežev in motik je bilo dve tretjini šekla, ena tretjina šekla pa je bila za sekire in nasaditev ostna. 22 In zgodilo se je na dan boja, da se v roki nikogar od ljudstva, ki je bilo s Savlom in Jonatanom, nista našla ne meč ne sulica. Našla sta se le pri Savlu in njegovem sinu Jonatanu.

23 Filistejska posadka se je pomaknila do soteske pri Mihmásu.

1 Nekega dne je Savlov sin Jonatan rekel svojemu oprodu: »Pojdi, greva čez k filistejski posadki, ki je tam čez!« Svojemu očetu pa tega ni povedal. 2 Savel je sedèl na skrajnem robu Gíbee pod granatovcem, ki je pri Migrónu. Ljudstva, ki je bilo z njim, je bilo kakih šeststo mož. 3 Ahíja, sin Ahitúba, Ikabódovega brata, sinú Pinhása, sinú Élija, GOSPODOVEGA duhovnika v Šilu, je nosil efód. Tudi ljudstvo ni vedelo, da je Jonatan odšel.

4 Med soteskami, čez katere je Jonatan skušal priti do filistejske posadke, je bil skalni zob na eni in skalni zob na drugi strani. Eden se je imenoval Bocéc, drugi se je imenoval Sene. 5 En zob se je vzdigoval na severni strani proti Mihmásu, drugi na južni strani proti Gebi. 6 Jonatan je rekel svojemu oprodu: »Pojdi, greva tja čez k posadki teh neobrezancev! Morda bo GOSPOD delal za naju, kajti za GOSPODA ni ovira, da bi pomagal z mnogo ali z malo.« 7 Njegov oproda mu je rekel: »Stôri vse, k čemur se ti nagiba tvoje srce. Pojdi! Glej, jaz mislim enako kot ti.« 8 Jonatan je rekel: »Glej, greva tja prek k onim možem in se jim pokaževa. 9 Če nama takole rečejo: ›Stojta, dokler ne pridemo k vama,‹ obstaneva na svojem mestu in ne greva k njim. 10 Če pa nama takole rečejo: ›Pridita k nam,‹ pojdeva, kajti GOSPOD nama jih je dal v roke. To nama bodi znamenje.«

11 Tako sta se oba pokazala filistejski posadki. Filistejci so rekli: »Glejte, Hebrejci prihajajo iz lukenj, koder so se poskrili!« 12 In možje iz posadke so ogovorili Jonatana in njegovega oproda ter rekli: »Pridita k nam, da vama nekaj naznanimo!« Jonatan je rekel svojemu oprodu: »Pojdi za mano, kajti GOSPOD jih je dal Izraelu v roko.« 13 Jonatan se je vzpenjal po rokah in nogah, njegov oproda pa za njim. Padali so pred Jonatanom in njegov oproda jih je pobijal za njim. 14 To je bil prvi poraz, v katerem sta Jonatan in njegov oproda pobila okoli dvajset mož na približno pol brazde na oralu njive. 15 In zgrozili so se v taboru, na polju in med vsem ljudstvom; celó posadka in uničevalno krdelo sta bila zgrožena. Tudi zemlja je zadrhtela – to je bil strah Božji.

16 Savlovi ogledniki so se razgledovali v Gibeát Benjaminu, in glej, množica je valovila in begala sem ter tja. 17 Savel je rekel ljudstvu, ki je bilo pri njem: »Preglejte, da vidite, kdo je odšel od nas!« Pregledali so, in glej, Jonatana in njegovega oproda ni bilo. 18 Tedaj je Savel rekel Ahíju: »Prinesi Božjo skrinjo!« Božja skrinja je bila namreč tiste dni pri Izraelovih sinovih. 19 Medtem ko je Savel govoril duhovniku, je hrup v filistejskem taboru bolj in bolj naraščal. Savel je rekel duhovniku: »Umakni svojo roko!« 20 In zbrali so se Savel in vse ljudstvo, ki je bilo z njim, ter prišli na bojišče. In glej, meč enega je bil obrnjen proti drugemu; bila je zelo velika zmeda. 21 Tudi Hebrejci, ki so bili prej s Filistejci in ki so šli z njimi v tabor, so se obrnili, da bi bili tudi oni z Izraelom, ki je bil s Savlom in Jonatanom. 22 Ko pa so vsi Izraelovi možje, ki so se skrivali na Efrájimskem pogorju, slišali, da so Filistejci zbežali, so jim tudi oni sledili v boj. 23 Tako je GOSPOD tisti dan rešil Izraela.

Boj se je razširil čez Bet Aven. 24 Ko so bili ta dan Izraelovi možje v stiski, je Savel zarotil ljudstvo, rekoč: »Preklet bodi mož, ki bi zaužil jed, dokler ne bo večer in se ne maščujem nad svojimi sovražniki!« Tako nobeden ni pokusil jedi. 25 Vse ljudstvo je prišlo v gozd. Na površju zemlje pa je bil med. 26 Ko je ljudstvo prišlo v gozd, glej, se je cedil med, toda nobeden ni primaknil svoje roke k ustom, kajti ljudstvo se je balo zakletve.

27 Jonatan pa ni slišal, ko je njegov oče zarotil ljudstvo. Iztegnil je konec palice, ki jo je imel v roki, ga pomočil v curek medu in ponesel roko k svojim ustom – in oči so se mu zasvetile. 28 Spregovoril pa je nekdo izmed ljudstva in rekel: »Tvoj oče je zaprisegel ljudstvo, rekoč: ›Preklet bodi mož, ki bi danes zaužil jed.‹ A ljudstvo je bilo izčrpano.« 29 Jonatan je rekel: »Moj oče je pahnil deželo v nesrečo. Poglejte vendar, kako so se mi zasvetile oči, ker sem pokusil malo tega medu! 30 Kako bi šele bilo, če bi se ljudje danes najedli od plena svojih sovražnikov, ki so ga našli! Mar ne bi bil zdaj udarec po Filistejcih še večji?«

31 Tako so tisti dan udarjali po Filistejcih od Mihmása do Ajalóna. Ljudstvo pa je bilo zelo izčrpano, 32 zato se je vrglo na plen. Vzeli so drobnice, goveda in telet, jih poklali na tleh in ljudstvo jih je jedlo nad krvjo. 33 Povedali so Savlu: »Glej, ljudstvo greši proti GOSPODU, ker jé nad krvjo.« Rekel je: »Izneverili ste se! Privalite zdaj k meni velik kamen!« 34 Zatem je rekel: »Razkropite se med ljudi in jim recite: ›Vsakdo naj pripelje k meni svojega vola ali svojo ovco! Tukaj ju zakoljite in jejte in ne grešite proti GOSPODU, s tem da bi jedli nad krvjo!‹« Tako so vsi ljudje še ponoči pripeljali vsak svojega vola s seboj in ga tam zaklali. 35 In Savel je sezidal oltar GOSPODU. To je bil prvi oltar, ki ga je sezidal GOSPODU.

36 Savel je rekel: »Pojdimo za Filistejci ponoči in jih oplenimo do jutranjega svita in ne pustimo nobenega od njih!« Rekli so: »Stori vse, kar je dobro v tvojih očeh!« Duhovnik pa je rekel: »Približajmo se tukaj Bogu!« 37 In Savel je vprašal Boga: »Ali naj grem za Filistejci? Jih boš dal Izraelu v roko?« Pa mu tisti dan ni odgovoril. 38 Tedaj je Savel rekel: »Vsi poglavarji ljudstva, pridite sem, poizvedite in poglejte, kakšen greh se je danes zgodil! 39 Zares, kakor živi GOSPOD, Izraelov rešitelj, tudi če je na mojem sinu Jonatanu, zares, umreti mora!« A nihče izmed vsega ljudstva mu ni odgovoril. 40 Rekel je vsemu Izraelu: »Vi bodite ena stran, jaz in moj sin Jonatan pa bova druga stran.« Ljudstvo je reklo Savlu: »Stori, kar je dobro v tvojih očeh!« 41 In Savel je rekel GOSPODU: »Bog Izraelov, pokaži resnico!« In zadeta sta bila Jonatan in Savel, ljudstvo pa je bilo prosto. 42 Savel je rekel: »Žrebajte med menoj in mojim sinom Jonatanom!« In zadet je bil Jonatan.

43 Savel je rekel Jonatanu: »Povej mi, kaj si storil!« Jonatan mu je povedal. Rekel je: »S koncem palice, ki sem jo imel v roki, sem pokusil malo medu. Tukaj sem: naj umrem!« 44 Savel je odgovoril: »Tako naj mi stori GOSPOD in tako doda; zares, Jonatan, umreti moraš!« 45 Ljudstvo pa je reklo Savlu: »Jonatan naj umre, ki je izvršil to veliko rešitev v Izraelu? Bog ne daj! Kakor živi GOSPOD, če pade en sam las njegove glave na zemljo ...! Kajti z Bogom je danes delal!« Tako je ljudstvo rešilo Jonatana, da ni umrl.

46 Savel je odšel, ne da bi zasledoval Filistejce. Filistejci pa so šli v svoj kraj.

47 Tako je Savel prevzel kraljestvo nad Izraelom. Bojeval se je proti vsem svojim sovražnikom naokrog, proti Moábu, proti Amónovim sinovom, proti Edómu, proti kraljem v Cobi in proti Filistejcem. Proti katerim koli se je obrnil, jim je zadal poraz. 48 Ravnal je hrabro in udaril Amáleka. Tako je rešil Izraela iz roke njegovih plenilcev.

49 Savlovi sinovi so bili: Jonatan, Jišví in Malkišúa. Od njegovih dveh hčera je bilo prvorojeni ime Merába, mlajši pa je bilo ime Mihála. 50 Savlovi ženi je bilo ime Ahinóam, Ahimáacova hči. Njegovemu vojskovodju je bilo ime Abnêr, sin Nera, Savlovega strica. 51 Savlov oče Kiš in Abnêrjev oče Ner sta bila Abiélova sinova.

52 Savel se je vse svoje dni silno bojeval proti Filistejcem. Brž ko je videl kakega močnega moža in kakega sposobnega mladeniča, ga je vzel k sebi.

1 Samuel je rekel Savlu: »GOSPOD me je poslal, da te mazilim za kralja čez njegovo ljudstvo, za kralja čez Izraela. Poslušaj zdaj glas njegovih besed! 2 Tako govori GOSPOD nad vojskami: ›Kaznoval bom, kar je storil Amálek Izraelu, ko se mu je postavil na pot, ko je šel iz Egipta. 3 Zdaj torej pojdi in udari Amáleka! Pokončajte z zakletvijo vse, kar je njegovega! Ne prizanašaj mu, temveč usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!‹«

4 Savel je sklical ljudstvo in ga pregledal v Telaímu. Bilo je dvesto tisoč pešcev in deset tisoč mož iz Juda. 5 Savel je prišel do amalečanskega mesta in prežal v globeli. 6 Kenéjcem pa je rekel: »Pojdite, umaknite se, odidite od Amalečanov, da vas ne pridružim njim. Saj ste izkazali milost vsem Izraelovim sinovom, ko so šli iz Egipta.« In Kenéjci so se umaknili od Amalečanov.

7 Savel je pobijal Amalečane od Havíle do tam, kjer prideš v Šur, ki je pred Egiptom. 8 Amalečanskega kralja Agága je ujel živega, vse ljudstvo pa je z zakletvijo pokončal z ostrim mečem. 9 Prizanesel pa je Savel z ljudstvom Agágu in najboljši drobnici in govedu, pitancem in jagnjetom, sploh vsemu najboljšemu. Tega niso hoteli pokončati z zakletvijo. Kar koli od imetja pa je bilo ničvrednega in zanič, to so pokončali z zakletvijo.

10 Tedaj se je Samuelu zgodila GOSPODOVA beseda: 11 »Žal mi je, da sem postavil Savla za kralja, kajti odvrnil se je od mene in ni izpolnil mojih besed.« Samuel se je razvnel in je vso noč klical h GOSPODU. 12 Zjutraj je Samuel zgodaj vstal, da bi se srečal s Savlom. Sporočili so Samuelu: »Savel je prišel v Karmel in glej, postavil si je spomenik. Potem se je obrnil, šel naprej in dospel v Gilgál.«

13 Ko je Samuel prišel k Savlu, mu je Savel rekel: »Blagoslovljen bodi od GOSPODA! Izpolnil sem GOSPODOVO besedo.« 14 Samuel pa je rekel: »Kaj pa je potem to meketanje drobnice v mojih ušesih in mukanje goveda, ki ga slišim?« 15 Savel je rekel: »Od Amalečanov so jih pripeljali. Ljudstvo je prizaneslo najboljši drobnici in govedu, da bi jih darovalo GOSPODU, tvojemu Bogu. Preostalo pa smo z zakletvijo pokončali.« 16 Samuel je rekel Savlu: »Nehaj! Povedal ti bom, kaj mi je nocoj GOSPOD govoril.« Rekel mu je: »Govori!«

17 Samuel je rekel: »Ali nisi, čeprav si majhen v svojih očeh, postal poglavar Izraelovih rodov? GOSPOD te je mazilil za kralja nad Izraelom. 18 GOSPOD te je poslal na pot in rekel: ›Pojdi in z zakletvijo pokončaj grešnike Amalečane ter se bojuj z njimi, dokler jih ne pokončaš!‹ 19 Zakaj torej nisi poslušal GOSPODOVEGA glasu, ampak si se lotil plena in storil húdo v GOSPODOVIH očeh?« 20 Savel je rekel Samuelu: »Saj sem poslušal GOSPODOV glas in šel na pot, kamor me je GOSPOD poslal. Pripeljal sem amalečanskega kralja Agága, Amáleka pa sem pokončal z zakletvijo. 21 Ljudstvo pa je vzelo od plena drobnice in goveda, kar je bilo najboljšega za zakletev, da bi darovalo GOSPODU, tvojemu Bogu, v Gilgálu.« 22 Samuel pa je rekel:

24 Savel je rekel Samuelu: »Grešil sem, ker sem prestopil GOSPODOV ukaz in tvoje besede, kajti bal sem se ljudstva in poslušal njegov glas. 25 Zdaj pa, prosim, nôsi mojo krivdo in se vrni z menoj, da se bom poklonil GOSPODU!« 26 Samuel pa je rekel Savlu: »Ne bom se vrnil s teboj, kajti zavrgel si GOSPODOVO besedo in GOSPOD je zavrgel tebe, da ne boš kralj nad Izraelom.« 27 Samuel se je obrnil, da bi šel, oni pa je zgrabil za konec njegovega plašča in ta se je odtrgal. 28 Samuel mu je rekel: »Danes je GOSPOD odtrgal od tebe Izraelovo kraljestvo in ga dal tvojemu bližnjemu, ki je boljši od tebe. 29 Izraelovo Veličastvo vendar ne laže in se ne kesa, saj ni človek, da bi se kesalo.« 30 Rekel je: »Grešil sem. Pa vendar mi zdaj skaži čast pred starešinami mojega ljudstva in pred Izraelom ter se vrni z menoj, da bom molil GOSPODA, tvojega Boga!« 31 Tedaj se je Samuel vrnil in šel za Savlom in Savel je molil GOSPODA.

32 Potem je Samuel rekel: »Pripeljite k meni kralja Amalečanov Agága!« Agág je prišel vesel k njemu; rekel je namreč: »Zares, mimo je grenkoba smrti.« 33 A Samuel je rekel:

34 Potem je Samuel šel v Ramo, Savel pa je šel v svojo hišo v Savlovo Gíbeo. 35 Samuel ni več videl Savla do dneva svoje smrti, kajti Samuel je žaloval zaradi Savla, ker je bilo GOSPODU žal, da ga je postavil za kralja nad Izraelom.

1 GOSPOD je rekel Samuelu: »Doklej boš žaloval nad Savlom, ker sem ga zavrgel, da ne bo kralj nad Izraelom? Napolni svoj rog z oljem in pojdi! Pošiljam te k Betlehemcu Jeseju, kajti med njegovimi sinovi sem si izbral kralja.« 2 Samuel je rekel: »Kako naj grem? Če Savel to sliši, me bo ubil!« GOSPOD pa je rekel: »Vzemi junico s seboj in reci: ›Prišel sem darovat GOSPODU.‹ 3 K daritvi povabi Jeseja in naznanil ti bom, kaj ti je storiti: mazilil mi boš tistega, za katerega ti bom rekel.«

4 Samuel je storil, kar je ukazal GOSPOD. Ko je prišel v Betlehem, so mu šli mestni starešine s trepetom naproti in rekli: »Pomeni tvoj prihod mir?« 5 Odgovoril je: »Mir. Prišel sem darovat GOSPODU. Posvetite se in pridite z menoj k daritvi!« Posvetil je Jeseja in njegove sinove ter jih povabil k daritvi.

6 Ko pa so prišli in je zagledal Eliába, si je rekel: »Gotovo je tu pred GOSPODOM njegov maziljenec.« 7 GOSPOD pa je rekel Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, GOSPOD ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, GOSPOD pa vidi v srce.« 8 Nato je Jese poklical Abinadába in ga pripeljal pred Samuela. Pa je rekel: »Tudi tega GOSPOD ni izvolil.« 9 Potem je Jese pripeljal Šamája. Pa je rekel: »Tudi tega GOSPOD ni izvolil.« 10 Tako je Jese pripeljal sedem svojih sinov pred Samuela. Samuel pa je rekel Jeseju: »Teh GOSPOD ni izvolil.«

11 Potem je Samuel rekel Jeseju: »So to vsi mladeniči?« Jese je rekel: »Ostal je še najmlajši. Glej, ta pase drobnico.« Samuel je rekel Jeseju: »Pošlji ponj in naj ga pripeljejo, kajti ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem!« 12 Poslal je ponj in ga dal pripeljati. Bil je rdečkast, lepih oči in prijeten na pogled. GOSPOD je rekel: »Vstani, mazili ga, kajti ta je!« 13 Samuel je vzel rog z oljem in ga mazilil sredi njegovih bratov. Od tega dne naprej je GOSPODOV duh napolnjeval Davida. Samuel pa se je vzdignil in šel v Ramo.

14 GOSPODOV duh se je umaknil od Savla in začel ga je mučiti zli duh od GOSPODA. 15 Služabniki so mu rekli: »Glej, saj te muči Božji zli duh. 16 Naj nam gospod samo reče! Tvoji služabniki so pred teboj in bodo poiskali moža, ki zna igrati na citre. In kadar bo Božji zli duh nad tabo, bo zaigral s svojo roko in ti bo bolje.« 17 Savel je rekel svojim služabnikom: »Izberite mi tedaj moža, ki zna dobro igrati, in ga pripeljite k meni!« 18 Eden izmed služabnikov je spregovoril in rekel: »Glej, videl sem sina Betlehemca Jeseja. Zna igrati, hraber junak je, bojevnik, spreten v besedi, postaven mož in GOSPOD je z njim.« 19 Savel je poslal k Jeseju sle in rekel: »Pošlji mi svojega sina Davida, ki je pri drobnici!«

20 Jese je vzel osla, kruha, meh vina in kozliča ter to poslal Savlu po roki svojega sina Davida. 21 Tako je David prišel k Savlu in ostal pri njem. Zelo ga je vzljubil in postal je njegov oproda. 22 Savel je poslal Jeseju sporočilo: »Naj David ostane pri meni, kajti našel je milost v mojih očeh!« 23 Kadar je bil torej tisti Božji duh na Savlu, je David vzel citre in igral s svojo roko. Tedaj je Savlu odleglo in mu je bilo bolje in zli duh se je umaknil od njega.

1 Filistejci so zbrali svojo vojsko za boj. Zbrali so se pri Sohóju Judovem in se utaborili med Sohójem in Azéko v Efes Damímu. 2 Tudi Savel in Izraelovi možje so se zbrali, se utaborili v Terebintovi dolini in se razvrstili za boj proti Filistejcem. 3 Filistejci so stali na eni strani pogorja, Izraelci so stali na drugi strani, med njimi pa je bila dolina.

4 Iz filistejskega tabora je stopil posredovalec, ime mu je bilo Goljat, iz Gata. Visok je bil šest komolcev in eno dlan. 5 Na svoji glavi je imel bronasto čelado in bil je oblečen v luskinast oklep; teža oklepa je bila pet tisoč šeklov brona. 6 Na svojih nogah je imel bronaste golenice in med rameni bronasto kopje. 7 Kopjišče njegove sulice je bilo kakor tkalsko vratilo, konica njegove sulice je bila šeststo šeklov železa. Ščitonoša pa je stopal pred njim. 8 Obstal je in zaklical proti Izraelovim bojnim vrstam. Rekel jim je: »Zakaj ste se prišli razvrščat za boj? Mar nisem jaz Filistejec in vi Savlovi hlapci? Izberite si koga in naj pride dol k meni! 9 Če se bo mogel bojevati z menoj in me bo ubil, bomo mi vaši hlapci. Če pa ga bom jaz premagal in ga ubil, boste vi naši hlapci in nam boste hlapčevali.« 10 Dalje je Filistejec rekel: »Danes sem zasramoval Izraelove bojne vrste: ›Dajte mi koga, da se bova skupaj bojevala!‹« 11 Ko so Savel in ves Izrael slišali te Filistejčeve besede, so se prestrašili in se silno bali.

12 David pa je bil sin tistega Efratejca iz Betlehema Judovega, ki mu je bilo ime Jese in je imel osem sinov. V Savlovih dneh je bil mož že prestar, da bi prihajal med može. 13 Šli pa so trije starejši Jesejevi sinovi za Savlom v boj. Ti trije sinovi, ki so šli v boj, so se imenovali: prvorojeni Eliáb, njegov drugorojeni Abinadáb in tretji Šamá. 14 David pa je bil najmlajši. Trije starejši so torej šli za Savlom. 15 David pa se je od Savla vračal in hodil past drobnico svojega očeta v Betlehemu. 16 Filistejec je prihajal zjutraj in zvečer in se nastavljal štirideset dni.

17 Jese je rekel svojemu sinu Davidu: »Vzemi vendar za svoje brate škaf tega praženega zrnja in teh deset hlebov in teci k svojim bratom v tabor! 18 Teh deset sirov pa nesi tisočniku! Poizvedi, kako se godi tvojim bratom, in vzemi od njih mezdo. 19 Savel in oni in vsi Izraelovi možje se bojujejo s Filistejci v Terebintovi dolini.«

20 David je zjutraj zgodaj vstal, izročil drobnico čuvaju, se oprtal in šel, kakor mu je ukazal Jese. Ko je prišel do ograde, je vojska ravno odhajala v bojno vrsto in zagnala bojni krik. 21 Izrael in Filistejci so se razvrstili v boj, vrsta proti vrsti. 22 David je stvari predal v roko čuvaju, tekel v bojno vrsto, in ko je prišel tja, povprašal brate, kako se jim godi. 23 Ko je govoril z njimi, glej, se povzdigne iz bojnih vrst Filistejcev posredovalec, Filistejec, Goljat po imenu, iz Gata, in govori prav tiste besede, tako da je David slišal.

24 Ko so moža zagledali Izraelovi možje, so vsi zbežali pred njim in se silno bali. 25 Izraelovi možje so govorili: »Ste videli tega moža, ki se povzdiguje? Zares, zato se povzdiguje, da bi zasramoval Izraela! A moža, ki ga ubije, bo kralj obogatil z velikim bogastvom in mu dal svojo hčer, hišo njegovega očeta v Izraelu pa oprostil davkov.« 26 David je rekel možem, ki so stali z njim: »Kaj bodo naredili možu, ki ubije tega Filistejca in Izraelu odvzame sramoto? Kdo je vendar ta neobrezani Filistejec, da si upa zasramovati bojne vrste živega Boga?!« 27 Ljudstvo mu je reklo isto besedo: »Tako in tako bodo naredili možu, ki ga ubije.«

28 Ko je njegov starejši brat Eliáb slišal, kako govori možem, se je vnel njegov srd proti Davidu in je rekel: »Čemú le si prišel dol in komu si prepustil tistih nekaj ovc v puščavi? Poznam tvojo predrznost in pokvarjenost tvojega srca! Zares, zato si prišel dol, da bi gledal boj!« 29 David je rekel: »Sem mar že kaj storil? Ali ni bila samo beseda?« 30 In obrnil se je od njega k drugemu in rekel prav to besedo. Ljudstvo mu je vrnilo besedo, enako prejšnji besedi.

31 Ko so slišali besede, ki jih je govoril David, so jih povedali Savlu in ga je sprejel. 32 David je rekel Savlu: »Naj nikomur ne upade srce zaradi njega! Tvoj hlapec pojde in se bo bojeval s tem Filistejcem.« 33 Savel je rekel Davidu: »Ne moreš se iti bojevat proti temu Filistejcu, kajti ti si mladenič, on pa je bojevnik od svoje mladosti.« 34 David pa je rekel Savlu: »Tvoj hlapec je pasel drobnico svojega očeta. Če je prišel lev ali medved in odnesel jagnje iz črede, 35 sem tekel za njim, ga udaril in rešil jagnje iz njegovega žrela. Če pa se je vzdignil nadme, sem ga zgrabil za grivo, ga udaril in usmrtil. 36 Tvoj služabnik je pobil tako leva kot medveda in ta neobrezani Filistejec bo kakor eden izmed njiju, ker je zasmehoval bojne vrste živega Boga!« 37 Potem je David rekel: »GOSPOD, ki me je rešil iz levjih šap in iz medvedjih šap, on me bo rešil iz roke tega Filistejca.« Savel je rekel Davidu: »Pojdi in GOSPOD bodi s teboj!«

38 Savel je potem Davida oblekel v svojo bojno opravo, mu dal bronasto čelado na glavo in ga oblekel v oklep. 39 David si je čez njegovo bojno opravo opasal njegov meč in poskusil hoditi, ker ni bil vajen. David je rekel Savlu: »Ne morem hoditi v tem, ker nisem vajen.« In David je odložil to s sebe, 40 vzel v roko svojo palico, si izbral pet gladkih kamnov iz potoka, jih položil v svojo pastirsko torbo, ki jo je imel, v malho, v roko pa je vzel svojo fračo in šel proti Filistejcu.

41 Filistejec je prihajal vse bliže k Davidu, pred njim pa je hodil njegov ščitonoša. 42 Ko je Filistejec pogledal in videl Davida, je začutil do njega prezir, kajti bil je mladenič, rdečkast in lep na pogled. 43 Filistejec je rekel Davidu: »Sem mar pes, da prihajaš k meni s palicami?« In preklinjal je Davida pri svojih bogovih. 44 Potem je Filistejec rekel Davidu: »Pridi k meni, da dam tvoje meso pticam neba in živalim polja!« 45 David pa je rekel Filistejcu: »Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu GOSPODA nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si jih zasramoval. 46 Danes te bo GOSPOD izročil meni v roko; ubil te bom in ti odsekal glavo. Še danes bom dal trupla filistejske vojske pticam neba in zverem zemlje, in vsa zemlja naj spozna, da ima Izrael Boga. 47 In vsa ta množica bo spoznala, da GOSPOD ne rešuje z mečem in sulico, kajti boj je GOSPODOV, in dal vas bo nam v roke.«

48 Ko se je Filistejec vzdignil in prihajal bliže proti Davidu, je David hitro stekel k bojni vrsti proti Filistejcu. 49 Segel je s svojo roko v torbo, vzel iz nje kamen, ga zalučal ter zadel Filistejca v čelo. Kamen se mu je zaril v čelo in padel je z obrazom na zemljo. 50 Tako je David premagal Filistejca s fračo in kamnom. Udaril je Filistejca in ga usmrtil, ne da bi bil meč v Davidovi roki. 51 David je pritekel, stopil k Filistejcu, vzel njegov meč, ga potegnil iz nožnice in ga usmrtil, tako da mu je z njim odsekal glavo.

Ko so Filistejci videli, da je njihov junak mrtev, so zbežali. 52 Tedaj so se vzdignili Izraelovi in Judovi možje, zagnali bojni krik ter zasledovali Filistejce do vhoda v Gat in do ekrónskih vrat. Filistejci so ranjeni popadali na poti od Šaarájima do Gata in Ekróna. 53 Potem so se Izraelovi sinovi vrnili od gonje za Filistejci ter oplenili njihov tabor. 54 David je vzel Filistejčevo glavo in jo prinesel v Jeruzalem, njegovo orožje pa je položil v svoj šotor.

55 Ko je Savel videl, kako je šel David proti Filistejcu, je rekel vojskovodju Abnêrju: »Čigav sin je ta mladenič, Abnêr?« Abnêr je odgovoril: »Kakor živi tvoja duša, o kralj, če bi vedel!« 56 Kralj je rekel: »Povprašaj, čigav sin je ta mladi mož!« 57 Ko se je David, potem ko je ubil Filistejca, vračal, ga je Abnêr vzel in pripeljal pred Savla, ko je še imel Filistejčevo glavo v svoji roki. 58 Savel mu je rekel: »Čigav sin si, mladenič?« David je rekel: »Sin tvojega hlapca Jeseja, Betlehemca, sem.«

1 Ko je David nehal govoriti Savlu, se je Jonatanova duša združila z Davidovo dušo in Jonatan ga je vzljubil kakor svojo dušo. 2 Isti dan ga je Savel vzel k sebi in mu ni pustil, da bi se vrnil v hišo svojega očeta. 3 Jonatan pa je sklenil zavezo z Davidom, ker ga je ljubil kakor svojo dušo. 4 Jonatan je slekel plašč, ki ga je imel na sebi, in ga dal Davidu, prav tako svojo opravo s svojim mečem, s svojim lokom in s svojim pasom. 5 David je torej odhajal, kamor ga je pošiljal Savel, in je bil povsod uspešen. Zato ga je Savel postavil čez vojake. To je bilo dobro v očeh vsega ljudstva in tudi v očeh Savlovih služabnikov.

6 Ko se je David, potem ko je ubil Filistejca, vračal in so prišli domov, so šle žene iz vseh Izraelovih mest kralju Savlu naproti, pele so in rajale, z bobni, z radostnim vzklikanjem in s cimbalami. 7 Žene, ki so plesale, so si odgovarjale in govorile:

10 Drugi dan je Božji zli duh planil na Savla, da je besnel po hiši. David je kakor dan za dnem brenkal s svojo roko, v Savlovi roki pa je bila sulica. 11 Tedaj je Savel zalučal sulico; rekel si je: »Pribil bom Davida k steni.« David pa se mu je dvakrat umaknil.

12 Savel se je bal Davida, kajti GOSPOD je bil z njim, od Savla pa se je odmaknil. 13 Zato ga je Savel odmaknil od sebe in si ga postavil za tisočnika. Tako je odhajal in prihajal pred ljudstvom. 14 David je bil uspešen na vseh svojih potih; GOSPOD je bil z njim. 15 Ko je Savel videl, kako zelo je uspešen, je trepetal pred njim, 16 ves Izrael in Juda pa so ljubili Davida, ker jih je vodil na vojsko in nazaj.

17 Savel je rekel Davidu: »Glej, tu je moja starejša hči Merába, dam ti jo za ženo. Samo izkazati se mi moraš junaka in bojevati GOSPODOVE boje!« Savel si je namreč rekel: »Naj ga ne zadene moja roka, ampak roka Filistejcev naj ga zadene!« 18 David je rekel Savlu: »Kdo sem jaz in kaj je moja rodbina, družina mojega očeta v Izraelu, da bi postal kraljev zet?« 19 Prišel je čas, ko naj bi Savlovo hčer Merábo dali Davidu, pa je bila dana za ženo Mehólčanu Adriélu.

20 Savlova hči Mihála pa je ljubila Davida. Ko so to povedali Savlu, je bilo prav v njegovih očeh. 21 Savel si je rekel: »Dal mu jo bom, da mu bo v zanko in ga bo zadela roka Filistejcev.« Tako je Savel drugič rekel Davidu: »Danes postaneš moj zet.« 22 Svojim služabnikom pa je Savel naročil: »Govorite Davidu na skrivnem in recite: ›Glej, kralju ugajaš in vsi njegovi služabniki te ljubijo. Postani zdaj kraljev zet!‹« 23 Savlovi služabniki so govorili te besede Davidu na ušesa. David je rekel: »Se zdi v vaših očeh malenkost postati kraljev zet, ko sem vendar ubog in majhen človek?« 24 Služabniki so Savlu sporočili in rekli: »David je govoril te besede.« 25 Savel pa je rekel: »Tako recite Davidu: ›Kralj si ne želi odkupnine za nevesto, temveč sto filistejskih prednjih kožic, da se maščuje nad kraljevimi sovražniki.‹« Savel je namreč računal na to, da bo David padel po roki Filistejcev. 26 Njegovi služabniki so povedali Davidu te besede. Davidu je bilo to prav, da bi postal kraljev zet. Niso se še dopolnili dnevi, 27 ko se je David vzdignil, šel s svojimi možmi ter pobil med Filistejci dvesto mož. In David je prinesel njihove prednje kožice v polnem številu kralju, da bi postal kraljev zet. In Savel mu je dal svojo hčer Mihálo za ženo. 28 Savel je videl in spoznal, da je bil GOSPOD z Davidom. Tudi Savlova hči Mihála ga je ljubila. 29 Savel pa se je vedno bolj bal Davida. Tako je postal Savel za vse dni Davidov sovražnik.

30 Kadar so filistejski knezi šli v boj, je bil David vedno, ko so šli v boj, uspešnejši od vseh Savlovih služabnikov, tako da je njegovo ime zelo zaslovelo.

1 Savel je govoril svojemu sinu Jonatanu in vsem svojim služabnikom, da bo Davida dal usmrtiti. Savlovemu sinu Jonatanu pa je David zelo ugajal. 2 Tako je Jonatan sporočil Davidu in rekel: »Moj oče Savel te hoče usmrtiti. Zdaj pa, jutri se varuj! Umakni se na skrivno in se skrij! 3 Jaz pa grem ven in bom stal zraven svojega očeta na polju, kjer boš ti. Govoril bom o tebi svojemu očetu, in če bom kaj videl, ti sporočim.«

4 Jonatan je svojemu očetu Savlu govoril dobro o Davidu. Rekel mu je: »Naj se kralj ne pregreši proti svojemu služabniku Davidu, kajti ni se pregrešil proti tebi. Zares, njegova dela so ti zelo koristna. 5 Svojo dušo je položil v svojo roko ter pobil Filistejca in GOSPOD je izvršil veliko rešitev za ves Izrael. Videl si in se veselil. Zakaj bi se torej pregrešil nad nedolžno krvjo in brez vzroka usmrtil Davida?« 6 Savel je poslušal Jonatanov glas in je prisegel: »Kakor živi GOSPOD, naj ne bo usmrčen!« 7 Jonatan je poklical Davida in mu povedal vse te besede. Potem je Jonatan pripeljal Davida k Savlu in bil je pred njim kakor prej.

8 Ko je bila spet vojna, je David šel in se bojeval proti Filistejcem. Pobil jih je in tako hudo potolkel, da so zbežali pred njim. 9 Prišel pa je GOSPODOV zli duh nad Savla. Sedèl je v svoji hiši s sulico v roki, David pa je brenkal z roko. 10 Tedaj je Savel skušal Davida s sulico pribiti k steni, pa se je umaknil pred Savlom, tako da je zabil sulico v steno, David pa je zbežal in ušel še tisto noč.

11 Savel je poslal sle k Davidovi hiši, da bi ga stražili in zjutraj usmrtili. Davidu pa je to povedala njegova žena Mihála; rekla je: »Če to noč ne rešiš svoje duše, te bodo jutri usmrtili.« 12 In Mihála je spustila Davida skoz okno. Tako je odšel, pobegnil in se rešil. 13 Mihála pa je vzela domačega malika, ga položila v posteljo, mu položila pletenino iz kozje dlake na glavo in ga pokrila z obleko. 14 Ko je Savel poslal sle, da bi vzeli Davida, je rekla: »Bolan je.« 15 Savel je spet poslal sle, da bi videli Davida, in rekel: »Prinesite mi ga v postelji, da ga usmrtim!« 16 Ko pa so sli prišli, glej, je bil v postelji domači malik s pletenino iz kozje dlake na glavi. 17 Tedaj je Savel rekel Miháli: »Zakaj si me tako prevarala in pustila mojega sovražnika, da se je rešil?« Mihála pa je rekla Savlu: »Rekel mi je: ›Pusti me, zakaj bi te moral ubiti!‹«

18 Ko je David pobegnil in se rešil, je prišel k Samuelu v Ramo in mu povedal vse, kar mu je storil Savel. Potem je šel s Samuelom in sta bivala v celicah. 19 Sporočili so Savlu in rekli: »Glej, David je v celicah v Rami.« 20 Savel je poslal sle, da bi vzeli Davida. Ko pa so videli zbor prerokov, ki so prerokovali, in Samuela, ki jim je načeloval, je prišel nad Savlove sle Božji duh, da so tudi oni prerokovali. 21 Povedali so Savlu in poslal je druge sle, pa so tudi ti prerokovali. Savel je poslal še tretje sle, pa so tudi ti prerokovali. 22 Potem je šel tudi sam v Ramo in ko je prišel k velikemu vodnjaku, ki je v Sehuju, je vprašal in rekel: »Kje sta tu Samuel in David?« Rekli so: »Glej, v celicah v Rami.« 23 In šel je tja k celicam v Rami. A tudi nadenj je prišel Božji duh, da je grede prerokoval, dokler ni prispel do celic v Rami. 24 Tudi on je slekel svoja oblačila in tudi on je prerokoval pred Samuelom. In ležal je nag ves tisti dan in vso noč. Zato pravijo: »Ali je tudi Savel med preroki?«

1 David je pobegnil iz celic v Rami, prišel k Jonatanu in rekel: »Kaj sem storil? V čem je moja krivda in kaj je moj greh proti tvojemu očetu, da preži na moje življenje?« 2 Pa mu je rekel: »Nikakor ne! Ne boš umrl! Glej, moj oče ne stori ne velike ne majhne stvari, ne da bi razodel mojemu ušesu. Le zakaj bi mi oče to stvar prikril? To se ne bo zgodilo.« 3 David pa je še prisegel in rekel: »Tvoj oče dobro ve, da sem našel milost v tvojih očeh, pa si je rekel: ›Tega Jonatan ne sme izvedeti, sicer se bo žalostil.‹ Vendar, kakor živi GOSPOD in živi tvoja duša, zares, samo korak je med menoj in smrtjo.« 4 Jonatan je rekel Davidu: »Kaj želiš, da ti storim?« 5 David je rekel Jonatanu: »Glej, jutri bo mlaj in jaz bi zagotovo moral sedeti s kraljem pri jedi. Odpusti me tedaj, da se skrijem na polju do tretjega večera. 6 Če me bo tvoj oče resno pogrešal, reci: ›David me je zelo prosil, da bi smel steči v svoje mesto Betlehem, kajti vsa rodbina ima tam letno klavno daritev.‹ 7 Če poreče: ›Dobro,‹ pomeni to mir za tvojega hlapca. Če pa se vname njegov srd, vedi, da je sam pri sebi že sklenil zlo. 8 Skaži milost svojemu hlapcu, saj si svojega hlapca pripeljal v GOSPODOVO zavezo s seboj! Če pa je krivda na meni, me usmrti ti! Zakaj bi me vodil k svojemu očetu?« 9 Jonatan je rekel: »Nikakor ne! Zares, če zagotovo izvem, da je moj oče sklenil zlo, pa pridem k tebi, mar ti tega ne bom povedal?« 10 David pa je rekel Jonatanu: »Kdo mi bo povedal, če ti tvoj oče trdo odgovori?« 11 Jonatan je rekel Davidu: »Pojdi, greva na polje!« In sta šla na polje.

12 Tedaj je Jonatan rekel Davidu: »Pri GOSPODU, Izraelovem Bogu! Jutri v tem času ali tretji dan preizkusim očeta. In glej, če bo dobro za Davida in potem ne pošljem k tebi in ti ne razodenem na uho, 13 naj GOSPOD stori Jonatanu tako in tako doda ...! Če pa bo moj oče imel za dobro, da spravi zlo nadte, bom to razodel tvojemu ušesu in te odpustil, da boš odšel v miru. GOSPOD naj bo s teboj, kakor je bil z mojim očetom. 14 In če bom še živ, mi izkazuj GOSPODOVO milost! Če bom pa že mrtev, 15 ne odtegni svoje milosti od moje hiše na veke, tudi takrat ne, ko bo GOSPOD do poslednjega iztrebil Davidove sovražnike z obličja zemlje!« 16 Tako je Jonatan sklenil zavezo z Davidovo hišo: »... GOSPOD pa naj se maščuje nad Davidovimi sovražniki!« 17 Jonatan je dal še Davidu priseči pri svoji ljubezni do njega, kajti ljubil ga je, kakor je ljubil svojo dušo.

18 Potem mu je Jonatan rekel: »Jutri bo mlaj. Pogrešali te bodo, ker bo tvoje mesto prazno. 19 Tretji dan se spústi mnogo niže in pojdi na kraj, kjer si se skrival na dan onega dogodka, ter sédi ob kamnu Ezel. 20 Jaz bom izstrelil tri puščice mimo njega, kakor da bi streljal v tarčo. 21 In glej, poslal bom služabnika: ›Pojdi, poišči puščice!‹ Če porečem služabniku: ›Glej, puščice so ob tebi, vzemi jih,‹ tedaj pridi, kajti v miru boš in se ne bo nič zgodilo, kakor živi GOSPOD! 22 Če pa porečem mladeniču: ›Glej, puščice so stran od tebe,‹ tedaj pojdi, kajti GOSPOD te pošilja proč! 23 Za stvar, o kateri sva se dogovorila, jaz in ti, glej, je GOSPOD med menoj in teboj na veke.«

24 David se je torej skril na polju. Ko je bil mlaj, je kralj sédel k mizi, da bi jedel. 25 Kralj je sédel na svoj sedež kakor druge krati, na sedež ob zidu. Ko se je Jonatan vzdignil, je le Abnêr sedèl zraven Savla, Davida pa so pogrešali na njegovem mestu. 26 Savel ni o tem nič govoril, kajti rekel si je: »Nekaj se mu je pripetilo; ni čist, gotovo ni čist.« 27 Toda ko je bil naslednji, drugi dan po mlaju, so Davida spet pogrešili na njegovem mestu. Savel je rekel svojemu sinu Jonatanu: »Zakaj Jesejev sin ni prišel k mizi ne včeraj ne danes?« 28 Jonatan je odgovoril Savlu: »David me je silno prosil, da bi smel v Betlehem. 29 Rekel je: ›Odpusti me, prosim te, kajti družinsko klavno daritev imamo v mestu, in on, moj brat, mi je zapovedal. In zdaj, če sem našel milost v tvojih očeh, prosim, naj odidem, da vidim svoje brate.‹ Zato ni prišel h kraljevi mizi.« 30 Tedaj se je vnel Savlov srd proti Jonatanu in mu je rekel: »Sin izprijene upornosti! Mar ne vem, da si si izvolil Jesejevega sina v svojo sramoto in v sramoto telesa svoje matere! 31 Kajti vse dni, dokler bo Jesejev sin živel na zemlji, se ti in tvoje kraljestvo ne bosta utrdila. In zdaj, pošlji ponj in ga pripelji k meni, kajti umreti mora!« 32 Jonatan je odgovoril svojemu očetu Savlu, rekel mu je: »Zakaj mora umreti? Kaj je storil?« 33 Savel pa je zalučal sulico vanj, da bi ga zadel. Tedaj je Jonatan spoznal, da je njegov oče sklenil Davida usmrtiti. 34 Jonatan se je srdito vzdignil od mize in drugi dan po mlaju ni nič jedel, kajti žaloval je zaradi Davida, ker ga je njegov oče zasramoval.

35 Drugo jutro je šel Jonatan na polje, da bi se srečal z Davidom, in majhen deček je bil z njim. 36 Rekel je svojemu dečku: »Teci, poišči puščice, ki jih izstrelim!« Medtem ko je deček tekel, je on izstrelil puščico, da ga je preletela. 37 Ko je deček prišel do kraja, kjer je bila puščica, ki jo je Jonatan izstrelil, je Jonatan zaklical za dečkom. Rekel je: »Ali ni puščica stran od tebe?« 38 Jonatan je še zaklical za dečkom: »Pohiti! Podvizaj se, ne stoj!« Jonatanov deček je pobral puščico in prišel k svojemu gospodu. 39 Deček ni nič vedel, Jonatan in David pa sta vedela za stvar. 40 Jonatan je dal svoje orožje dečku, ki je bil z njim, in mu rekel: »Pojdi, nesi ga v mesto!« 41 Ko je deček odšel, se je David vzdignil izza kamna Ezela, padel z obrazom na zemljo in se trikrat priklonil. Potem sta drug drugega poljubila in drug nad drugim jokala, David posebno močno. 42 Jonatan je rekel Davidu: »Pojdi v miru, kakor sva si prisegla v GOSPODOVEM imenu: GOSPOD naj bo med menoj in teboj in med mojim zarodom in tvojim zarodom na veke.«

1 Potem je vstal in šel, Jonatan pa je odšel v mesto.

2 David je prišel v Nob k duhovniku Ahimélehu. Ta mu je trepetaje prišel naproti in mu rekel: »Zakaj si sam in ni nikogar s teboj?« 3 David je rekel duhovniku Ahimélehu: »Kralj mi je zapovedal neko stvar in mi rekel: ›Nihče naj ničesar ne izve o stvari, za katero te pošiljam in ki sem ti jo zapovedal!‹ Zato sem služabnikom določil ta in ta kraj. 4 Zdaj pa, kaj imaš pri roki? Izroči mi pet hlebov kruha ali kar koli se najde!« 5 Duhovnik je odgovoril Davidu in rekel: »Navadnega kruha nimam pri roki, zares, samo posvečeni kruh je. Če so se le mladeniči zdržali žensk!« 6 David je odgovoril duhovniku in mu rekel: »Zares, ženske so nam odtegnili dan prej in še dan pred njim, kadar sem odhajal na vojsko; telesa mladeničev so bila sveta, ko je bila navadna pot, koliko bolj so posvečeni na telesu danes.« 7 Tedaj mu je duhovnik dal posvečenega kruha, kajti ni bilo tam drugega kruha razen hlebov obličja, ki so jih jemali izpred GOSPODOVEGA obličja, da so na dan, ko so jih vzeli, položili tja sveži kruh.

8 Tisti dan pa se je tam pred GOSPODOVIM obličjem zadrževal eden od Savlovih hlapcev, Doég po imenu, Edómec, nadzornik Savlovih pastirjev.

9 David je rekel Ahimélehu: »Nimaš tukaj pri roki sulice ali meča? Nisem namreč vzel v roko ne svojega meča ne svojega orožja, ker je bila kraljeva stvar nujna.« 10 Duhovnik je rekel: »Meč Filistejca Goljata, ki si ga ubil v Terebintovi dolini, glej, je zavit v plašč za efódom. Če si ga hočeš vzeti, ga vzemi, kajti ni drugega razen tega.« David je rekel: »Ni mu enakega; daj mi ga!«

11 David se je vzdignil in še isti dan pobegnil izpred Savlovega obličja. Prišel je k Ahíšu, kralju v Gatu. 12 Služabniki so rekli Ahíšu: »Ali ni to David, kralj dežele? Ali niso temu med rajanjem izmenoma prepevali, rekoč:

1 David je odšel od tam in se rešil v votlino Adulám. Ko so to slišali njegovi bratje in vsa hiša njegovega očeta, so šli k njemu. 2 Nadalje so se zbrali pri njem vseh vrst stiskani, zadolženi in nezadovoljni ljudje in postal jim je poglavar. Bilo jih je z njim kakih štiristo mož.

3 Od tam je šel David v Micpé Moáb in rekel moábskemu kralju: »Prosim, naj moj oče in moja mati bivata pri vas, dokler ne izvem, kaj hoče Bog storiti z menoj.« 4 In pripeljal ju je k moábskem kralju. Bivala sta pri njem vse dni, dokler je bil David v trdnjavi.

5 Prerok Gad pa je rekel Davidu: »Ne bivaj v trdnjavi! Pojdi in pridi v Judovo deželo!« David se je napotil in prišel v Jáar Heret.

6 Savel je slišal, da so izvedeli za Davida in može, ki so bili z njim. Savel je prav tedaj sedèl pod tamarisko na višini v Gíbei s sulico v roki in vsi njegovi služabniki so stali pri njem. 7 Savel je rekel svojim služabnikom, ki so stali pri njem: »Poslušajte vendar, Benjaminovci! Najbrž vam bo vsem Jesejev sin dal njive in vinograde, vse vas bo postavil za tisočnike in stotnike, 8 kajti vsi ste se zarotili proti meni, nobeden ni razodel mojemu ušesu, ko je moj sin sklenil zavezo z Jesejevim sinom, nikomur izmed vas me ni bilo žal in ni nihče razodel mojemu ušesu, da je moj sin povzdignil mojega hlapca proti meni, da ta dan preži name.« 9 Tedaj je odgovoril Edómec Doég, ki je stal pri Savlovih služabnikih, in rekel: »Videl sem, da je prišel Jesejev sin v Nob k Ahitúbovemu sinu Ahimélehu. 10 Ta je zanj vprašal GOSPODA in mu dal živeža. Dal mu je tudi meč Filistejca Goljata.«

11 Kralj je dal poklicati duhovnika Ahiméleha, Ahitúbovega sina, in vso hišo njegovega očeta, duhovnike v Nobu. Vsi so prišli h kralju. 12 Savel je rekel: »Poslušaj zdaj, Ahitúbov sin!« Rekel je: »Tukaj sem, moj gospod.« 13 Savel mu je rekel: »Zakaj sta se ti in Jesejev sin zarotila proti meni, da si mu dal kruha in meč in si zanj vprašal Boga, da se je vzdignil proti meni in ta dan preži name?« 14 Ahiméleh je odgovoril kralju in rekel: »Kdo pa je med vsemi tvojimi služabniki zvest kakor David, kraljev zet, ki je med tvojimi zaupniki in čaščen v tvoji hiši? 15 Sem mar šele danes začel zanj spraševati Boga? Nikakor ne! Naj kralj nikar ne nalaga take stvari na svojega služabnika in na vso hišo njegovega očeta, kajti tvoj služabnik o vsej tej stvari ni vedel ničesar, ne majhnega ne velikega.« 16 Kralj pa je rekel: »Umreti moraš, Ahiméleh, ti in vsa hiša tvojega očeta!« 17 In kralj je rekel tekačem, ki so stali pri njem: »Obrnite se in usmrtite GOSPODOVE duhovnike! Kajti tudi njihova roka je z Davidom, vedeli so namreč, da je ubežnik, pa niso razodeli mojemu ušesu.« Kraljevi služabniki pa niso hoteli iztegniti svojih rok, da bi udarili po GOSPODOVIH duhovnikih. 18 Tedaj je kralj rekel Doégu: »Obrni se ti in udari po duhovnikih!« In Edómec Doég se je obrnil in je udaril po duhovnikih ter tisti dan usmrtil petinosemdeset mož, ki so nosili platneni efód. 19 Tudi duhovniško mesto Nob je udaril z ostrim mečem, moža in ženo, otroka in dojenčka, vola, osla, ovco, z ostrim mečem.

20 Le en sin Ahitúbovega sina Ahiméleha, Abjatár po imenu, je ušel in pobegnil k Davidu. 21 Abjatár je povedal Davidu, da je Savel pobil GOSPODOVE duhovnike. 22 David je rekel Abjatárju: »Vedel sem tisti dan, ko je bil Edómec Doég tam, da bo gotovo povedal Savlu. Jaz sem povzročil to vsem ljudem iz hiše tvojega očeta. 23 Ostani pri meni, ne boj se! Kajti kdor streže po mojem življenju, streže tudi po tvojem življenju. Zares, pri meni si varen.«

1 Sporočili so Davidu in rekli: »Glej, Filistejci napadajo Keílo in plenijo mlatišča.« 2 David je vprašal GOSPODA: »Ali naj grem in udarim po teh Filistejcih?« GOSPOD mu je rekel: »Pojdi, udari po Filistejcih in reši Keílo!« 3 Davidovi možje pa so mu rekli: »Glej, že tukaj na Judovem se bojimo, kaj šele, če gremo v Keílo proti filistejskim bojnim vrstam!« 4 David je ponovno vprašal GOSPODA. GOSPOD mu je odgovoril in rekel: »Vzdigni se! Pojdi v Keílo, kajti Filistejce ti dajem v roko!« 5 David je šel s svojimi možmi v Keílo in se bojeval s Filistejci, odgnal njihovo živino in udaril po njih z velikim udarcem. Tako je David rešil prebivalce Keíle. 6 Ko je namreč Ahimélehov sin Abjatár pobegnil k Davidu v Keílo, je v svoji roki prinesel efód.

7 Povedali so Savlu, da je David prišel v Keílo. Rekel je: »Bog mi ga je dal v roko, kajti zaprl se je, ko je prišel v mesto z vrati in zapahom.« 8 In Savel je sklical vse ljudstvo na boj, da bi šli v Keílo oblegat Davida in njegove može. 9 Ko je David izvedel, da Savel naklepa zlo proti njemu, je rekel duhovniku Abjatárju: »Prinesi efód!« 10 Potem je David rekel: »GOSPOD, Izraelov Bog! Tvoj služabnik je zagotovo slišal, da Savel namerava priti v Keílo, da bi pokončal mesto zaradi mene. 11 Ali me bodo prebivalci Keíle izročili njemu v roke? Ali bo Savel prišel, kakor je slišal tvoj služabnik? GOSPOD, Izraelov Bog, prosim, povej svojemu služabniku!« GOSPOD je rekel: »Prišel bo.« 12 David je rekel: »Ali bodo prebivalci Keíle izročili mene in moje može Savlu v roke?« GOSPOD je rekel: »Bodo izročili.« 13 Tedaj so se vzdignili David in njegovi možje – okrog šeststo mož – in odšli iz Keíle ter se pomikali sem in tja. Ko so povedali Savlu, da je David ušel iz Keíle, je opustil pohod.

14 David je bival v puščavi v skalnatih utrdbah, bival je na gorovju v Zifski puščavi. Savel ga je iskal vse dni, a Bog mu ga ni dal v roko. 15 David je videl, da se je Savel odpravil iskat njegovo dušo. Bil je v Zifski puščavi v Horéši. 16 Savlov sin Jonatan pa se je vzdignil in šel k Davidu v Horéšo in krepil njegovo roko v Bogu. 17 Rekel mu je: »Ne boj se, kajti roka mojega očeta Savla te ne bo našla. Ti boš kraljeval nad Izraelom in jaz bom drugi za teboj. Tudi moj oče Savel to ve.« 18 In sta sklenila zavezo pred GOSPODOM. David je bival v Horéši, Jonatan pa je odšel na svoj dom.

19 Tedaj so prišli Zífovci k Savlu v Gíbeo in rekli: »Ali se David ne skriva pri nas v skalnatih utrdbah v Horéši na griču Hahíla, ki je desno od Ješimóna? 20 Zdaj torej pridi, o kralj, prav kakor želi tvoja duša, na nas pa je, da ga izročimo kralju v roko.« 21 Savel je rekel: »Bodite blagoslovljeni od GOSPODA, ker sočustvujete z menoj! 22 Pojdite torej, ponovno se prepričajte, poizvedite in poglejte kraj, kjer je njegova noga. Kdo ga je videl tam? Kajti rekli so mi, da je zelo premeten. 23 Poglejte in poizvedite po vseh skrivališčih, kjer bi se utegnil skrivati. Nato se zagotovo vrnite k meni! Šel bom z vami, in če je v deželi, ga bom poiskal med vsemi Judovimi tisoči.«

24 Vstali so in šli pred Savlom v Zif. David in njegovi možje pa so bili v Maónski puščavi, v stepi, desno od pustinje. 25 Tedaj so ga šli Savel in njegovi možje iskat. Sporočili so Davidu, pa se je spustil v pečino in bival v Maónski puščavi. Ko je Savel to slišal, je zasledoval Davida v Maónski puščavi. 26 Savel je šel po eni strani pogorja, David s svojimi možmi pa po drugi strani pogorja. David je hitel, da bi ušel pred Savlom. Savel in njegovi možje pa so že obkrožali Davida in njegove može, da bi jih ujeli. 27 Kar pride k Savlu sel s sporočilom: »Pridi hitro, kajti Filistejci so vdrli v deželo!« 28 Savel se je vrnil, nehal zasledovati Davida in šel Filistejcem nasproti. Zato se ta kraj imenuje Skala ločitve.

1 David je šel od tam in bival v skalnatih utrdbah pri En Gediju. 2 Ko pa se je Savel vrnil od Filistejcev, so mu sporočili in rekli: »Glej, David je v engedijski puščavi.« 3 Savel je vzel tri tisoč mož, izbranih iz vsega Izraela, ter šel iskat Davida in njegove može pred Skale divjih koz. 4 Prišel je k ovčjim stajam ob poti. Tam je bila votlina in Savel je šel vanjo, da bi opravil potrebo. Na dnu votline pa so sedeli David in njegovi možje. 5 Tedaj so Davidu rekli njegovi možje: »Glej, to je dan, o katerem ti je govoril GOSPOD: ›Glej, dajem ti tvojega sovražnika v tvojo roko, da mu storiš, kakor je dobro v tvojih očeh.‹« David je vstal in na skrivaj odrezal konec Savlovega plašča. 6 Potem pa je Davidu bílo srce, ker je odrezal konec Savlovega plašča. 7 Rekel je svojim možem: »GOSPOD me obvaruj, da bi storil kaj takega svojemu gospodu, maziljencu GOSPODOVEMU, da bi iztegnil svojo roko po njem! Saj je GOSPODOV maziljenec!« 8 S temi besedami je zavrnil svoje može in jim ni pustil, da bi se vzdignili proti Savlu.

Ko pa je Savel vstal iz votline in šel na pot, 9 je tudi David vstal za njim. Ko je prišel iz votline, je zaklical za Savlom: »Moj gospod kralj!« Savel se je ozrl, David pa se je pripognil z obrazom do tal in se mu poklonil. 10 Nato je David rekel Savlu: »Zakaj poslušaš govorice ljudi, ki pravijo: ›Glej, David išče tvojo pogubo?‹ 11 Glej, ta dan so videle tvoje oči, da te je GOSPOD danes v votlini dal meni v roko. Rekli so mi, naj te ubijem. Pa sem ti prizanesel in dejal: ›Ne bom iztegnil roke po svojem gospodu, kajti GOSPODOV maziljenec je.‹ 12 Glej vendar, moj oče, glej konec svojega plašča v moji roki! Zares, po tem, da sem odrezal konec tvojega plašča, pa te vendarle nisem ubil, spoznaj in sprevidi, da v moji roki ni hudobije in upora in da se nisem pregrešil proti tebi. Ti pa prežiš na moje življenje, da ga vzameš! 13 GOSPOD naj sodi med menoj in teboj! GOSPOD naj me maščuje nad teboj, a moja roka se te ne bo lotila. 14 Kakor pravi star pregovor: ›Od krivičnih izhaja krivica,‹ toda moja roka se te ne bo lotila. 15 Za kom se je odpravil Izraelov kralj? Koga preganjaš? Mrtvega psa! Navadno bolho! 16 GOSPOD naj bo sodnik in naj razsodi med menoj in teboj! Naj vidi in naj vodi mojo pravdo in naj mi pomaga do pravice pred teboj!«

17 Ko je David nehal Savlu govoriti te besede, je Savel rekel: »Je to tvoj glas, moj sin David?« In Savel je povzdignil svoj glas in se razjokal. 18 Rekel je Davidu: »Pravičnejši si od mene, kajti ti si mi izkazoval dobro, jaz pa sem tebi izkazoval húdo. 19 Danes si mi povedal, kaj si mi storil dobrega, kako me je GOSPOD predal tebi v roko, pa me nisi ubil. 20 Kajti, če kdo najde svojega sovražnika, mar ga pusti mirno oditi? GOSPOD naj ti poplača z dobrim za to, kar si mi danes storil! 21 Zdaj, glej, vem, da boš zagotovo kralj in da se bo Izraelovo kraljestvo utrdilo v tvoji roki. 22 Zdaj pa mi prisezi pri GOSPODU, da ne boš zatrl mojega zaroda za menoj in ne boš iztrebil mojega imena iz hiše mojega očeta!« 23 David je prisegel Savlu. Potem je Savel odšel v svojo hišo, David in njegovi možje pa so šli v trdnjavo.

1 Samuel je umrl in ves Izrael se je zbral in žaloval za njim. Pokopali so ga v njegovi hiši v Rami. David pa je vstal in šel v Paránsko puščavo.

2 Bil pa je v Maónu mož, ki je imel svoje posestvo v Karmelu. Mož je bil silno bogat, imel je tri tisoč ovc in tisoč koz. Prav tedaj je strigel svoje ovce v Karmelu. 3 Možu je bilo ime Nabál, njegovi ženi pa je bilo ime Abigájila. Žena je bila pametna in lepa na pogled, mož pa surov in hudoben; bil je Kalébovec. 4 Ko je David v puščavi slišal, da Nabál striže svoje ovce, 5 je poslal deset mladeničev. David je rekel mladeničem: »Pojdite v Karmel, in ko pridete k Nabálu, ga pozdravite v mojem imenu. 6 Tako recite: ›Živel! Mir tebi, mir tvoji hiši, mir vsemu, kar imaš! 7 Slišal sem, da imaš strižce. Glej, tvoji pastirji so bili z nami in jih nismo nadlegovali. Ničesar jim ni zmanjkalo vse dni, kar so bili v Karmelu. 8 Le vprašaj svoje hlapce in ti bodo povedali! Naj najdejo mladeniči milost v tvojih očeh! Saj prihajamo ob dobrem dnevu. Daj, prosim, svojim hlapcem in svojemu sinu Davidu, kar najde tvoja roka!‹«

9 Davidovi mladeniči so prišli, povedali v Davidovem imenu Nabálu vse te besede in čakali. 10 Nabál je odgovoril Davidovim hlapcem in rekel: »Kdo je David? Kdo je Jesejev sin? Danes je dovolj hlapcev, ki so pobegnili vsak od svojega gospodarja. 11 Mar naj vzamem svoj kruh in svojo vodo in svoj zakol, ki sem ga zaklal za svoje strižce, pa ga dam ljudem, o katerih ne vem, od kod so?« 12 Davidovi mladeniči so krenili na svojo pot in se vrnili. Ko so prišli, so povedali vse te besede. 13 Tedaj je David rekel svojim možem: »Vsak si opaši svoj meč!« Vsak si je opasal svoj meč; tudi David si je opasal svoj meč. In šli so za Davidom, kakih štiristo mož, dvesto pa jih je ostalo pri prtljagi.

14 Eden od Nabálovih hlapcev pa je povedal Nabálovi ženi Abigájili: »Glej, David je poslal sle iz puščave, da bi pozdravili našega gospoda, on pa jih je ozmerjal. 15 A ti možje so bili zelo dobri do nas in nas niso nadlegovali. Ničesar nam ni zmanjkalo vse dni, ko smo ob njih pasli ovce. 16 Kot zid so bili okoli nas noč in dan, vse dni, ko smo bili kot pastirji ovc z njimi. 17 Zdaj torej spoznaj in sprevidi, kaj ti je storiti, kajti zlo je sklenjeno proti našemu gospodu in proti vsej njegovi hiši, on pa je prevelik ničvrednež, da bi mogel kdo govoriti z njim.«

18 Abigájila je hitro vzela dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov, dvesto smokvinih kolačev, jih naložila na osle 19 in rekla svojim hlapcem: »Pojdite pred mano; jaz pridem takoj za vami!« Svojemu možu Nabálu pa tega ni povedala. 20 Ko pa je jezdila na oslu in za goro skrita prihajala dol, glej, so ji prišli nasproti David in njegovi možje, da jih je srečala. 21 David si je rekel: »Zastonj sem torej temule varoval vse njegovo imetje v puščavi, da ni zmanjkalo nič od vsega, kar ima; on pa mi vrača húdo za dobro! 22 Tako naj stori GOSPOD Davidovim sovražnikom in tako doda, če pustim do jutra kaj moškega od vsega, kar ima!«

23 Ko je Abigájila zagledala Davida, se je hitro spustila z osla, padla pred Davidom na obraz in se poklonila do tal. 24 Padla mu je k nogam in rekla: »Na meni, moj gospod, naj bo krivda! Naj sme, prosim, tvoja dekla govoriti na tvoja ušesa! Poslušaj besede svoje dekle! 25 Nikar naj se moj gospod ne ozira na tega ničvredneža, na Nabála! Zares, kakor mu je ime, takšen je. Nabál mu je ime in norost je z njim. Jaz pa, tvoja dekla, nisem videla mladeničev mojega gospoda, ki si jih poslal. 26 In zdaj, moj gospod, kakor živi GOSPOD in kakor živi tvoja duša, GOSPOD te je zadržal, da ne bi prišel v krvno krivdo in si pomagal s svojo roko. In zdaj naj se tvojim sovražnikom in tistim, ki želijo húdo mojemu gospodu, zgodi kakor Nabálu! 27 Ta blagoslov pa, ki ga je tvoja služabnica prinesla mojemu gospodu, naj se dá mladeničem, ki hodijo za stopinjami mojega gospoda. 28 Odpusti, prosim, pregreho svoji dekli! Zares, GOSPOD bo mojemu gospodu zagotovo naredil trajno hišo, kajti moj gospod bije GOSPODOVE boje in vse tvoje dni se v tebi ne bo našlo hudega. 29 Če bi se kdo vzdignil, da bi te preganjal in iskal tvojo dušo, naj bo duša mojega gospoda povezana v svežnju živih pri GOSPODU, tvojem Bogu, dušo tvojih sovražnikov pa naj zaluča kakor s frače! 30 In ko bo GOSPOD mojemu gospodu storil vse, kakor je o tebi dobro govoril, da te bo postavil za kneza čez Izraela, 31 naj ti to ne bo v spotiko in naj ne teži srca mojemu gospodu, da si po nedolžnem prelil kri in si si, moj gospod, sam pomagal. Ko bo GOSPOD storil dobro mojemu gospodu, se spomni svoje dekle!«

32 David je rekel Abigájili: »Hvaljen bodi GOSPOD, Bog Izraelov, ki te je ta dan poslal meni naproti! 33 Blagoslovljena bodi tvoja razumnost in blagoslovljena bodi ti sama, ki si me danes zadržala, da nisem prišel v krvno krivdo in si pomagal s svojo roko! 34 Toda kakor živi GOSPOD, Izraelov Bog, ki mi je zabranil, da bi ti storil húdo, zares, ko mi ne bi bila hitro prišla naproti, zares, Nabálu do jutranjega svita ne bi preostalo nič moškega.« 35 In David je vzel iz njene roke, kar mu je prinesla, njej pa je rekel: »Pojdi v miru v svojo hišo! Glej, uslišal sem tvoj glas in se ozrl nate.«

36 Ko je Abigájila prišla k Nabálu, glej, je imel v svoji hiši pravo kraljevsko gostijo. Nabál je bil dobre volje in že zelo pijan. Tako mu do jutranjega svita ni nič povedala, ne majhnega ne velikega. 37 Ko pa se je Nabál zjutraj streznil od vina, mu je njegova žena to povedala. Tedaj mu je omrtvelo srce v njegovem telesu, bil je kakor kamen. 38 Ko je minilo kakšnih deset dni, je GOSPOD udaril Nabála in je umrl.

39 Ko je David slišal, da je Nabál umrl, je rekel: »Hvaljen GOSPOD, ki je pravdo zaradi moje osramotitve dobil iz Nabálove roke, svojega služabnika pa obvaroval pred hudodelstvom! Nabálovo hudobijo je GOSPOD obrnil na njegovo glavo.«

Nato je David dal sporočiti Abigájili, da bi si jo vzel za ženo. 40 Davidovi hlapci so prišli k Abigájili v Karmel in ji govorili: »David nas pošilja k tebi, da bi te vzel za svojo ženo.« 41 Tedaj je vstala, se priklonila z obrazom do zemlje in rekla: »Glej, tvoja dekla je služabnica, ki bo umivala noge hlapcem mojega gospoda.« 42 In Abigájila je hitro vstala ter odjezdila na oslu. Pet njenih služabnic pa je šlo za njenimi stopinjami. Tako je šla za Davidovimi poslanci in postala njegova žena.

43 David je vzel tudi Ahinóam iz Jezreéla; tako sta mu bili obe ženi. 44 Savel je namreč dal svojo hčer Mihálo, Davidovo ženo, Lajiševemu sinu Paltíju iz Galíma.

1 Tedaj so prišli Zífovci k Savlu v Gíbeo in rekli: »Mar se ne skriva David na griču Hahíla pred puščavo?« 2 Savel je vstal in šel v Zifsko puščavo, z njim pa tri tisoč mož, izbranih Izraelcev, da bi poiskali Davida v Zifski puščavi. 3 Savel se je utaboril na griču Hahíla, ki je pred puščavo ob poti, David pa je bival v puščavi. Ko je David videl, da je Savel prišel za njim v puščavo, 4 je poslal oglednike in izvedel, da je Savel prav tedaj prišel. 5 Tedaj je David vstal in prišel na kraj, kjer je taboril Savel. David je videl mesto, kjer sta ležala Savel in Nerov sin Abnêr, poveljnik njegove vojske. Savel je ležal v vozni pregradi, ljudstvo pa je taborilo okoli njega.

6 Tedaj je David spregovoril in rekel Hetejcu Ahimélehu in Cerújinemu sinu Abišáju, Joábovemu bratu: »Kdo pojde z mano k Savlu v tabor?« Abišáj je rekel: »Jaz pojdem s tabo.« 7 David in Abišáj sta prišla ponoči k ljudstvu, in glej, Savel je spal, ležeč v vozni pregradi, njegova sulica je bila zasajena v zemljo pri njegovem vzglavju, Abnêr in ljudstvo pa so ležali okrog njega. 8 Tedaj je Abišáj rekel Davidu: »Danes ti je Bog izročil tvojega sovražnika v roko. Dovôli zdaj, da ga enkrat s sulico pribijem k zemlji – drugič ga ne bo treba!« 9 David pa je rekel Abišáju: »Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper GOSPODOVEGA maziljenca in ostati nekaznovan? 10 Kakor živi GOSPOD,« je dalje rekel David, »da, GOSPOD ga bo udaril: ali pride njegov dan in umre ali pojde v boj in bo pokončan. 11 GOSPOD me obvaruj, da bi iztegnil svojo roko zoper GOSPODOVEGA maziljenca! Zdaj torej vzemi sulico, ki je pri njegovem vzglavju, in vrč za vodo, pa pojdiva!« 12 David je vzel sulico in vrč za vodo od Savlovega vzglavja. Potem sta odšla, ne da bi ju kdo videl, ne da bi kdo zaznal, ne da bi se kdo zbudil, kajti vsi so spali, ker je prišlo nanje trdno spanje od GOSPODA.

13 David pa je prišel na nasprotno stran in se od daleč postavil na vrh gore, tako da je bila velika razdalja med njimi. 14 David je zavpil proti ljudstvu in proti Nerovemu sinu Abnêrju: »Ali ne boš odgovoril, Abnêr?« Abnêr je odgovoril in rekel: »Kdo si ti, ki vpiješ proti kralju?« 15 David je rekel Abnêrju: »Mar nisi mož? Kdo je kakor ti v Izraelu? Zakaj torej nisi varoval svojega gospoda kralja? Zakaj nekdo iz ljudstva je prišel, da bi umoril kralja, tvojega gospoda. 16 Ni dobro to, kar si storil. Kakor živi GOSPOD, zares, smrt zaslužite, ker niste varovali svojega gospoda, maziljenca GOSPODOVEGA! Le poglej, kje sta kraljeva sulica in vrč za vodo, ki sta bila pri njegovem vzglavju!«

17 Savel je prepoznal Davidov glas in rekel: »Je to tvoj glas, moj sin David?« David je rekel: »Moj glas je, moj gospod kralj.« 18 Potem je rekel: »Zakaj moj gospod preganja svojega hlapca? Zares, kaj sem storil? Kaj je hudega v moji roki? 19 Zdaj torej prosim, naj moj gospod kralj posluša besede svojega hlapca. Če te GOSPOD izziva zoper mene, naj se pomiri z jedilno daritvijo. Če pa so človeški sinovi, naj bodo prekleti pred GOSPODOVIM obličjem, ker so me danes izgnali, da ne bi imel deleža pri GOSPODOVI dediščini, ko pravijo: ›Pojdi, služi drugim bogovom!‹ 20 In zdaj, naj moja kri ne pade na zemljo daleč od GOSPODOVEGA obličja! Kajti Izraelov kralj je šel iskat navadno bolho, kakor lovijo jerebico po gorovju.«

21 Savel je rekel: »Grešil sem. Vrni se, moj sin David! Ne bom ti več storil žalega, ker je bila ta dan moja duša dragocena v tvojih očeh. Brezumno sem ravnal in se zelo motil.« 22 David je odgovoril in rekel: »Glej, tu je kraljeva sulica. Naj pride čez kateri izmed mladeničev in jo vzame. 23 GOSPOD pa naj vsakemu povrne po njegovi pravičnosti in zvestobi. Kajti danes te je GOSPOD dal meni v roko, pa nisem hotel iztegniti svoje roke zoper GOSPODOVEGA maziljenca. 24 Glej, kakor je bila ta dan tvoja duša dragocena v mojih očeh, tako naj bo moja duša dragocena v GOSPODOVIH očeh, da me reši iz vsake stiske!« 25 Savel pa je rekel Davidu: »Bodi blagoslovjen, moj sin David! Zagotovo boš storil velike stvari in zagotovo boš zmogel.«

Potem je šel David svojo pot, Savel pa se je vrnil v svoj kraj.

1 David je rekel v svojem srcu: »No, nekega dne me le pobere Savlova roka. Ni boljšega zame, zares, kot da zbežim v deželo Filistejcev. Potem me bo Savel pustil in me ne bo več iskal po vseh Izraelovih pokrajinah. Tako bom ubežal iz njegove roke.« 2 In David je vstal ter s šeststo možmi, ki so bili z njim, odšel k Maóhovemu sinu Ahíšu, kralju v Gatu. 3 Tako je David s svojimi možmi prebival pri Ahíšu v Gatu, vsak s svojo družino, David s svojima dvema ženama, z Jezreélko Ahinóam in z Nabálovo ženo, Karmélčanko Abigájilo. 4 Ko so Savlu povedali, da je David pobegnil v Gat, ga ni več iskal.

5 David je rekel Ahíšu: »Če sem, prosim, našel milost v tvojih očeh, naj mi dajo prostor v katerem od podeželskih mest, da bom tam prebival. Zakaj bi tvoj hlapec prebival pri tebi v kraljevem mestu?« 6 Tisti dan mu je Ahíš dal Ciklág. Zato je bil Ciklág last Judovih kraljev do tega dne. 7 Število dni pa, ki jih je David prebil v deželi Filistejcev, je bilo eno leto in štiri mesece.

8 David je hodil s svojimi možmi in vpadal h Gešuréjcem, Girzéjcem in Amalečanom; ti so bili namreč oddavnaj prebivalci dežele od Šura do egiptovske dežele. 9 Kadar je David udaril deželo, ni pustil pri življenju ne moža ne žene; vzel je drobnico, govedo, osle, kamele in oblačila, se vrnil in prišel k Ahíšu. 10 Če je Ahíš vprašal: »Kam ste vpadli danes?« je David rekel: »V južno stran Judovo,« ali »V južno stran Jerahmeélovo,« ali »V južno stran Kenéjcev.« 11 David ni pustil, da bi možje in žene prišli živi v Gat, ker je rekel: »Da ne bodo poročali proti nam: ›Tako je storil David.‹« Tako je David ravnal vse dni, ki jih je prebil v deželi Filistejcev. 12 Ahíš je zaupal Davidu, rekel je: »Zelo slab glas o sebi si je ustvaril pri svojem ljudstvu Izraelu, zato mi bo vedno služabnik.«

1 V tistih dneh so Filistejci zbrali svoja krdela za vojsko, da bi se bojevali proti Izraelu. Ahíš je rekel Davidu: »Zagotovo vedi, da pojdete ti in tvoji možje z mano na vojsko!« 2 David je rekel Ahíšu: »Dobro, sam boš spoznal, kaj bo storil tvoj hlapec.« Ahíš je rekel Davidu: »Dobro, postavljam te za svojega telesnega varuha za vse dni.«

3 Samuel je umrl in ves Izrael je žaloval za njim. Pokopali so ga v njegovem mestu Rama. Savel pa je izgnal iz dežele rotilce duhov in vedeževalce. 4 Filistejci so se torej zbrali in prišli ter se utaborili v Šunému. Savel je zbral ves Izrael in utaborili so se na Gilbói. 5 Ko je Savel zagledal tabor Filistejcev, se je prestrašil in njegovo srce je zelo trepetalo. 6 Savel je vprašal GOSPODA, a GOSPOD mu ni odgovoril ne po sanjah ne po urímu ne po prerokih. 7 Tedaj je Savel rekel svojim služabnikom: »Poiščite mi ženo, ki roti umrle, da grem k njej in jo vprašam!« Njegovi služabniki so mu rekli: »Glej, žena, ki roti umrle, je v En Doru.«

8 Savel se je pritajil, oblekel druga oblačila ter šel z dvema možema in prišli so k ženi ponoči. Rekel je: »Vedežuj mi, prosim, po duhu umrlega in pripelji mi, kogar ti porečem!« 9 Žena mu je rekla: »Glej, sam veš, kaj je storil Savel, kako je iztrebil iz dežele rotilce umrlih in vedeževalce. Zakaj nastavljaš zanko moji duši, da me usmrtiš?« 10 Savel pa ji je prisegel pri GOSPODU: »Kakor živi GOSPOD, ne bo te zadela kazen za to stvar.« 11 Žena je rekla: »Koga naj ti pripeljem?« Rekel je: »Pripelji mi Samuela!« 12 Ko je žena zagledala Samuela, je glasno zavpila. Rekla je Savlu: »Zakaj si me prevaral? Saj si Savel!« 13 Kralj ji je rekel: »Nikar se ne boj! Kaj si videla?« Žena je rekla Savlu: »Božansko bitje sem videla prihajati iz zemlje.« 14 Rekel ji je: »Kakšno je?« Rekla je: »Star mož prihaja, zavit v plašč.« Savel je spoznal, da je to Samuel. Nagnil se je z obrazom do zemlje in ga počastil.

15 Samuel je rekel Savlu: »Zakaj si me zmotil in me dal pripeljati?« Savel je rekel: »Zelo sem v stiski. Filistejci se bojujejo proti meni, Bog pa se je umaknil od mene in mi ne odgovarja več ne po prerokih ne po sanjah. Zato sem te poklical, da bi mi dal vedeti, kaj naj storim.« 16 Samuel je rekel: »Zakaj me sprašuješ, če se je GOSPOD umaknil od tebe in postal tvoj nasprotnik? 17 GOSPOD ti je storil, kakor je govoril po meni. GOSPOD je iztrgal kraljestvo iz tvoje roke in ga dal tvojemu bližnjemu, Davidu. 18 Ker nisi poslušal GOSPODOVEGA glasu in nisi storil Amáleku po njegovi plameneči jezi, zato ti je GOSPOD danes to storil. 19 Skupaj s teboj bo GOSPOD tudi Izraela dal Filistejcem v roko. Jutri boste ti in tvoji sinovi pri meni. Tudi Izraelovo vojsko bo GOSPOD dal Filistejcem v roko.«

20 Tedaj je Savel hipoma po vsej svoji dolžini padel po tleh, tako zelo se je prestrašil Samuelovih besed. Tudi ni bilo več moči v njem, kajti ves dan in vso noč ni nič jedel. 21 Žena je prišla k Savlu, in ko je videla, da je zelo zbegan, mu je rekla: »Glej, tvoja služabnica je poslušala tvoj glas. Svojo dušo sem položila v svojo roko in poslušala sem tvoje besede, ki si mi jih govoril. 22 Zdaj pa, prosim, tudi ti poslušaj glas svoje služabnice! Naj položim predte grižljaj kruha, jej, da bo moč v tebi, kajti na pot greš!« 23 Pa je odklonil in rekel: »Ne bom jedel.« Njegova služabnika, pa tudi žena so ga silili in je poslušal njihov glas, se vzdignil s tal in sédel na blazinjak. 24 Žena je imela v hiši pitano tele. Hitro ga je zaklala, vzela moko ter zamesila in spekla nekvašeni kruh 25 in ga prinesla pred Savla in njegova služabnika. Jedli so, vstali in še tisto noč odšli.

1 Filistejci so zbrali vso svojo vojsko v Aféku, Izraelci pa so se utaborili ob studencu, ki je v Jezreélu. 2 Ko so filistejski knezi šli mimo po stotnijah in po tisočnijah in so nazadnje David in njegovi možje šli mimo z Ahíšem, 3 so filistejski poglavarji rekli: »Kaj so ti Hebrejci?« Ahíš je rekel filistejskim poglavarjem: »Ali ni to David, služabnik Savla, Izraelovega kralja, ki je bil zdaj z menoj leto in dan, pa nič nisem našel na njem od dneva, ko se mi je pridružil, do tega dne?« 4 Filistejski poglavarji pa so se vznejevoljili nad njim in mu rekli: »Vrni tega moža! Naj se vrne v svoj kraj, ki si mu ga določil! Naj ne hodi z nami v boj, da nam ne bo nasprotnik v boju! S čim naj bi se priljubil svojemu gospodu, če ne z glavami teh mož? 5 Ali ni to David, ki so mu med rajanjem izmenoma prepevali:

6 Ahíš je tedaj poklical Davida in mu rekel: »Kakor živi GOSPOD, iskren si in dobro bi bilo v mojih očeh, če bi odhajal in prihajal z menoj na vojsko, kajti na tebi nisem našel hudobije od dneva, ko si prišel k meni, do tega dne. A v očeh knezov nisi dober. 7 Tako se zdaj vrni in pojdi v miru in ne stori ničesar, kar je slabo v očeh filistejskih knezov.« 8 David je rekel Ahíšu: »Kaj pa sem storil? Kaj si našel na svojem služabniku od dneva, ko sem pred teboj, do tega dne, da ne bi smel priti in se bojevati proti sovražnikom svojega gospoda kralja?« 9 Ahíš je odgovoril in rekel Davidu: »Vem, kajti v mojih očeh si dober kakor Božji angel. Toda filistejski poglavarji so rekli: ›Naj ne gre z nami v boj!‹ 10 In zdaj, vstani zgodaj zjutraj s služabniki svojega gospoda, ki so prišli s teboj! Vstanite zgodaj zjutraj, in ko vam bo zora zasvetila, pojdite!« 11 David in njegovi možje so zgodaj vstali, odšli zjutraj in se vrnili v deželo Filistejcev. Filistejci pa so šli v Jezreél.

1 Ko je David s svojimi možmi tretji dan prišel v Ciklág, so Amalečani vdrli proti jugu in v Ciklág. Udarili so Ciklág ter ga požgali z ognjem. 2 Ujeli so žene, ki so bile v njem, od majhnih do velikih. Usmrtili niso nikogar, ampak so jih odpeljali in šli svojo pot. 3 Ko je David s svojimi možmi prišel v mesto, glej, je bilo požgano z ognjem, njihove žene, njihovi sinovi in njihove hčere pa so bili ujeti. 4 David in ljudstvo, ki je bilo z njim, so povzdignili glas in jokali, dokler niso od joka onemogli. 5 Tudi obe Davidovi ženi, Jezreélka Ahinóam in Abigájila, žena Karmélčana Nabála, sta bili ujeti. 6 David je bil zelo v stiski, ker so ljudje govorili, da ga bodo kamnali, kajti vsemu ljudstvu je bilo bridko pri duši, vsakemu zaradi njegovih sinov in njegovih hčera. David pa se je okrepil v GOSPODU, svojem Bogu.

7 David je rekel duhovniku Abjatárju, Ahimélehovemu sinu: »Prinesi mi, prosim, efód!« Abjatár mu je prinesel efód. 8 David je vprašal GOSPODA: »Ali naj zasledujem to roparsko drhal? Jo bom dohitel?« Rekel mu je: »Zasleduj! Kajti zagotovo boš dohitel, zagotovo boš rešil.«

9 David je torej šel s šeststo možmi, ki so bili z njim. Ko so prišli do potoka Besórja, so tisti, ki so zaostajali, obstali, 10 David pa jih je s štiristo možmi zasledoval še naprej. Obstalo pa je dvesto mož, ki so bili preveč izčrpani, da bi mogli iti čez potok Besór.

11 Na polju so našli Egipčana in ga pripeljali k Davidu. Dali so mu jesti kruha in piti vode, 12 dali so mu tudi kos smokvinega kolača in dva posušena grozda. Potem ko je jedel, se je njegov duh vrnil vanj, kajti tri dni in tri noči ni bil jedel kruha ne pil vode. 13 David mu je rekel: »Čigav si in od kod si?« Rekel je: »Egiptovski mladenič sem, suženj Amalečana. Moj gospod me je odpustil, ker sem pred tremi dnevi zbolel. 14 Vpadli smo v južno stran Keretéjcev, v to, kar pripada Judu, in v južno stran Kalébovo ter požgali Ciklág z ognjem.« 15 David mu je rekel: »Ali me hočeš peljati k tej drhali?« Rekel je: »Prisezi mi pri Bogu, da me ne boš dal usmrtiti in me ne boš izročil v roko mojemu gospodu, pa te popeljem k tej drhali.«

16 Popeljal ga je, in glej, bili so razkropljeni po površju vse dežele, jedli so, pili in se zabavali zaradi vsega velikanskega plena, ki so ga vzeli iz filistejske dežele in iz judovske dežele. 17 David jih je pobijal od popoldneva do večera drugega dne, tako da ni ušel nobeden izmed njih razen štiristo mladih mož, ki so zajahali kamele in pobegnili. 18 Tako je David rešil vse, kar so Amalečani vzeli; tudi obe svoji ženi je David rešil. 19 Nikogar niso pogrešali, od najmanjšega do največjega, do sinov in hčera, od plena do vsega, kar so jim vzeli; vse je David vrnil. 20 Vzel je vso drobnico in govedo. Tisti, ki so gnali to čredo, so govorili: »To je Davidov plen.«

21 Ko je David prišel do dvesto mož, ki so bili preveč izčrpani, da bi šli za Davidom in jih je pustil sedeti pri potoku Besórju, so šli naproti Davidu in naproti ljudstvu, ki je bilo z njim. David je pristopil k tem ljudem in jih pozdravil. 22 Vsi hudobneži in ničvredneži izmed mož, ki so šli z Davidom, pa so spregovorili in rekli: »Ker niso šli z nami, jim ne dajmo nič od plena, ki smo ga rešili, razen vsakemu njegovo ženo in njegove otroke; te naj odpeljejo in odidejo!« 23 David pa je rekel: »Ne storite tako, bratje moji, s tem kar nam je dal GOSPOD! Obvaroval nas je in nam dal v roko to drhal, ki je prišla nad nas. 24 Kdo bi vas poslušal v tej stvari? Kajti kakršen je delež tistega, ki je šel v boj, takšen bodi delež onega, ki je ostal pri prtljagi; enako naj si razdelijo!« 25 Tako je bilo od tega dne naprej. Postavil je to za zakon in za pravo za Izraela do tega dne.

26 Ko je David prišel v Ciklág, je poslal od plena Judovim starešinam, svojim rojakom, in rekel: »Glejte, blagoslov za vas od plena GOSPODOVIH sovražnikov,« 27 tistim v Betelu, tistim v Ramát Negebu, tistim v Jatírju, 28 tistim v Aroêrju, tistim v Sifmótu, tistim v Eštemói, 29 tistim v Rahálu, tistim v mestih Jerahmeélovcev, tistim v mestih Kenéjcev, 30 tistim v Hormi, tistim v Bor Ašánu, tistim v Atáhu, 31 tistim v Hebrónu in vsem krajem, koder je hodil David s svojimi možmi.

1 Ko so se Filistejci bojevali z Izraelom, so Izraelci zbežali pred Filistejci in popadali smrtno ranjeni na gori Gilbói. 2 Filistejci so dohiteli Savla in njegove sinove; Filistejci so pobili Savlove sinove Jonatana, Abinadába in Malkišúa. 3 Boj je bil za Savla težak; našli so ga lokostrelci in strelci so ga hudo ranili. 4 Tedaj je Savel rekel svojemu oprodu: »Izderi svoj meč in me prebodi z njim, da me ne pridejo ti neobrezanci prebadat in zasmehovat!« Njegov oproda pa ni hotel, ker se je silno bal. Zato je Savel zgrabil meč in se nasadil nanj. 5 Ko je oproda videl, da je Savel mrtev, se je tudi sam nasadil na svoj meč in umrl z njim. 6 Tako so tisti dan umrli hkrati Savel, njegovi trije sinovi, njegov oproda in tudi vsi njegovi možje. 7 Ko so Izraelci, ki so bili onkraj doline, in tisti onkraj Jordana videli, da so Izraelci zbežali in da so Savel in njegovi sinovi mrtvi, so zapustili svoja mesta in zbežali. Prišli so Filistejci in se naselili v njih.

8 Drugo jutro so prišli Filistejci pobite oropat. Ko so našli Savla in njegove tri sinove, ki so padli na gori Gilbói, 9 so njemu odsekali glavo, mu izropali bojno orožje in poslali sle po vsej deželi Filistejcev, da bi oznanili veselo novico v hiši njihovih malikov in ljudstvu. 10 Njegovo orožje so položili v Astartino hišo, njegovo truplo pa pribili na obzidje Bet Šeána. 11 Ko so prebivalci Jabéš Gileáda slišali, kaj so Filistejci storili Savlu, 12 so vstali vsi hrabri možje in hodili vso noč ter Savlovo truplo in trupla njegovih sinov vzeli z obzidja Bet Šeána. Ko so prišli v Jabéš, so jih tam sežgali. 13 Potem so vzeli njihove kosti in jih pokopali pod tamarisko v Jabéšu ter se postili sedem dni.