1 Kralj je poslal sle in pri njem so se zbrali vsi Judovi in jeruzalemski starešine. 2 Potem je šel v Gospodovo hišo in z njim vsi Judovi možje in vsi jeruzalemski prebivalci, duhovniki in preroki ter vse ljudstvo od najmanjšega do največjega. Prebral je vpričo njih vse besede knjige zaveze, ki se je našla v Gospodovi hiši. 3 Nato je kralj stopil k stebru in sklenil zavezo pred Gospodom, da bi hodili za Gospodom in se držali njegovih zapovedi, pričevanj in zakonov z vsem srcem in z vso dušo, da bi uresničevali besede zaveze, ki so zapisane v tej knjigi. In vse ljudstvo je privolilo v zavezo.

4 Potem je kralj ukazal vélikemu duhovniku Hilkijáju, drugim duhovnikom in čuvajem na pragu, naj spravijo iz Gospodovega templja vso opremo, narejeno za Báala, Ašero in vso nebesno vojsko. Sežgal jo je zunaj Jeruzalema na Cedronskih poljanah in njen pepel odnesel v Betel. 5 Odpravil je svečenike, ki so jih postavili Judovi kralji, da so zažigali kadilo na višinah po Judovih mestih in v okolici Jeruzalema; pa tudi tiste, ki so zažigali kadilo Báalu, soncu in mesecu, ozvezdjem in vsej nebesni vojski. 6 Tudi Ašero je spravil iz Gospodove hiše, ven iz Jeruzalema k potoku Cedronu in jo v potoku Cedronu sežgal in zmlel v prah, njen prah pa raztresel po grobeh preprostega ljudstva. 7 Podrl je tudi stanovanja obrednih vlačugarjev, ki so bila ob Gospodovi hiši in kjer so ženske tkale ogrinjala za Ašero.

8 Nadalje je odpravil vse duhovnike iz Judovih mest, oskrunil višine od Gebe do Beeršébe, kjer so duhovniki zažigali kadilo. Podrl je višine ob vhodih, ki so bili pred vrati mestnega poglavarja Jošúa na levi strani ob mestnih vratih. 9 Duhovniki višin pa niso smeli pristopati h Gospodovemu oltarju v Jeruzalemu, le nekvašeni kruh so lahko jedli med svojimi brati. 10 Oskrunil je Tofet, ki je v Ge Ben Hinómu, da ne bi nihče več žrtvoval Molohu sina ali hčere v ognju. 11 Odstranil je konje, ki so jih Judovi kralji postavili soncu ob vhodu v Gospodovo hišo pri sobi evnuha Netán Meleha, ki je v prizidku; sončne vozove pa je sežgal v ognju. 12 Oltarje, ki so bili na strehi Aházove gornje izbe in so jih bili napravili Judovi kralji, in oltarje, ki jih je bil napravil Manáse na obeh dvoriščih Gospodove hiše, je kralj podrl, na mestu razdrobil in njihov prah stresel v potok Cedron. 13 Tudi višine, ki so vzhodno od Jeruzalema, južno od Gore razdejanja, ki jih je izraelski kralj Salomon sezidal Astarti, gnusobi Sidóncev, Kemošu, gnusobi Moábcev, in Milkómu, gnusobi Amóncev, je kralj oskrunil. 14 Razbil je stebre in posekal ašere in njihove kraje napolnil s človeškimi kostmi.

15 Tudi oltar v Betelu, višino, katero je bil postavil Nebátov sin Jerobeám, ki je zapeljal Izraela v greh, tudi ta oltar in višino je podrl; sežgal je višino, jo zmlel v prah in sežgal ašero. 16 Ko se je Jošíja obrnil, je zagledal grobove, ki so bili tam na gori. Poslal je ljudi in vzel kosti iz grobov, jih sežgal na oltarju in ga tako oskrunil, po Gospodovi besedi, ki jo je napovedal Božji mož, mož, ki je napovedal te reči. 17 Nato je rekel: »Kaj je tisti spomenik, ki ga vidim?« Meščani so mu rekli: »To je grob Božjega moža, ki je prišel z Judovega in napovedal te reči, ki si jih naredil nad oltarjem v Betelu.« 18 Tedaj je rekel: »Pustite ga počivati; nihče naj ne premika njegovih kosti!« Tako so rešili njegove kosti, skupaj s kostmi preroka, ki je prišel iz Samarije. 19 Tudi vsa svetišča in višine, ki so jih po samarijskih mestih napravili Izraelovi kralji in s tem jezili Gospoda, je Jošíja odstranil; z njimi je storil prav tako, kakor je storil v Betelu. 20 Vse duhovnike višin, ki so bili tam, je žrtvoval na oltarjih in dal na njih sežgati človeške kosti. Potem se je vrnil v Jeruzalem.

21 Tedaj je kralj ukazal vsemu ljudstvu in rekel: »Obhajajte pasho Gospodu, svojemu Bogu, kakor je pisano v tej knjigi zaveze!« 22 Takšna pasha se namreč ni obhajala od dni sodnikov, ki so sodili Izraela, in vse dni Izraelovih in Judovih kraljev. 23 Šele v osemnajstem letu kralja Jošíja se je obhajala ta pasha Gospodu v Jeruzalemu.

24 Vrh tega je Jošíja iztrebil zarotovalce mrtvih in vedeževalce, hišne bogove in malike, vse gnusobe, ki jih je bilo mogoče videti v Judovi deželi in v Jeruzalemu, da bi tako izpolnil besede postave, zapisane v knjigi, ki jo je duhovnik Hilkijá našel v Gospodovi hiši. 25 Pred njim ni bilo kralja, ki bi mu bil enak in bi se bil vrnil h Gospodu z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo, v celem zvest Mojzesovi postavi; tudi za njim ni vstal nobeden, ki bi mu bil enak.

26 Vendar se Gospod ni odvrnil od svoje srdite, velike jeze, ko se je vnela njegova jeza nad Judom zaradi vsega izzivanja, s katerim ga je jezil Manáse. 27 Gospod je rekel: »Tudi Juda bom odstranil izpred svojega obličja, kakor sem odstranil Izraela; zavrgel bom to mesto, ki sem ga izvolil, Jeruzalem, in hišo, o kateri sem rekel: Tam bo moje ime.«

28 Druga Jošíjeva dela in vse, kar je še napravil – mar ni to zapisano v knjigi Letopisi Judovih kraljev? 29 V njegovih dneh je faraon Neho, egiptovski kralj, šel nad asirskega kralja proti reki Evfratu. Kralj Jošíja pa mu je šel nasproti. Ko ga je faraon zagledal v Megídu, ga je usmrtil. 30 Njegovi služabniki so ga mrtvega odpeljali iz Megída in ga pripeljali v Jeruzalem. Pokopali so ga v njegovi grobnici. Ljudstvo dežele pa je vzelo Jošíjevega sina Joaháza; mazilili so ga in postavili za kralja namesto njegovega očeta.

31 Joaház je imel triindvajset let, ko je postal kralj, in tri mesece je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hamutála; bila je hči Jirmejája iz Libne. 32 Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje. 33 Faraon Neho ga je vklenil v Ribli v deželi Hamátu, da ne bi več kraljeval v Jeruzalemu, deželi pa je naložil globo sto talentov srebra in talent zlata. 34 Faraon Neho je postavil Jošíjevega sina Eljakíma za kralja namesto njegovega očeta Jošíja ter ga preimenoval v Jojakíma. Joaháza pa je vzel in odpeljal v Egipt; tam je tudi umrl. 35 Jojakím je oddal faraonu srebro in zlato, vendar je moral naložiti deželi davek, da je mogel oddati denar na faraonovo zahtevo. Od ljudstva je izterjal srebro in zlato, od vsakega, kolikor so mu določili, da bi ga dal faraonu Nehu.

36 Jojakím je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Zebúda; bila je hči Pedajája iz Rume. 37 Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje.