|
Mojzes in Izraelci pojejo hvalospev
15
1 Tedaj so Mojzes in Izraelovi sinovi peli Gospodu tole pesem. Rekli so:
»Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen;
konja in jezdeca je treščil v morje.
2 Gospod je moja moč in moja pesem,
bil mi je v rešitev.
To je moj Bog,
zato ga bom hvalil,
Bog mojega očeta,
poveličeval ga bom.
3 Gospod je bojevnik;
ime mu je Gospod.
4 Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje;
njegovi izbrani častniki so utonili v Trstičnem  Tj. Rdečem. morju.
5 Zagrnili so jih valovi;
potopili so se v globočino kakor kamen.
6 Tvoja desnica, Gospod, se blešči od moči,
tvoja desnica, Gospod, drobi sovražnika.
7 V svojem velikem sijaju tolčeš nasprotnike;
pošiljaš svojo jezo; požiga jih kakor strnišče.
8 Ob pišu tvojih nosnic so se nakopičile vode;
valovi so se postavili kakor jez,
globine so se strdile v osrčju morja.
9 Sovražnik je dejal: ›Zasledujem, dohitim;
razdelim si plen, z njim se nasiti moja duša;
izderem meč, moja roka jih pokonča.‹
10 Pihnil si s svojim dihom in zagrnilo jih je morje;
kakor svinec so se pogreznili v silnem vodovju.
11 Kdo je kakor ti, Gospod, med bogovi?
Kdo je kakor ti, veličasten v svetosti,
strašen v sijaju, ki delaš čudeže?
12 Le desnico si iztegnil
in zemlja jih je požrla.
13 V svoji dobroti si vodil ljudstvo, ki si ga rešil;
ga peljal s svojo močjo k svojemu svetemu bivališču.
14 Ljudstva so slišala in vztrepetala;
strah je prevzel filistejske prebivalce.
15 Tedaj so se zgrozili edómski poglavarji,
drhtenje je zajelo moábske voditelje,
obupali so vsi kánaanski prebivalci.
16 Zajela sta jih groza in trepet;
pred veličino tvoje roke molčijo kot kamen;
dokler tvoje ljudstvo, Gospod, ne gre mimo,
dokler ne gre mimo ljudstvo, ki si ga pridobil.
17 Popelješ jih in zasadiš na svoji dedni gori,
na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil sebi,
v svetišču, Gospod, ki so ga postavile tvoje roke.
18 Gospod kraljuje na vekov veke.«
19 Kajti faraonovi konji z njegovimi vozovi in konjeniki so prišli v morje in Gospod je poslal morske vode nadnje, medtem ko so Izraelovi sinovi odšli po suhem sredi morja.
20 Tedaj je Mirjam, Aronova sestra, prerokinja, vzela v roko boben in vse žene so se ji pridružile; plesale so in igrale na bobne.
21 Mirjam pa jim je odpevala:
»Pojte Gospodu, ker je silno vzvišen;
konja in jezdeca je treščil v morje.«
Izraelci potujejo po puščavi
Grenka voda v Mari
22 Tedaj je Mojzes odpeljal Db. storil, da so izpulili količke, tj. da so podrli šotore. Izraela od Trstičnega Tj. Rdečega. morja in odšli so v puščavo Šur; tri dni so hodili po puščavi in niso našli vode.
23 Prišli so v Maro, pa niso mogli piti vode iz Mare, ker je bila grenka; od tod njeno ime Mara. Tj. ‘grenka’.
24 In ljudstvo je godrnjalo proti Mojzesu ter reklo: »Kaj bomo pili?«
25 Zaklical je h Gospodu in Gospod mu je pokazal kos lesa; ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka.
Tam jim je določil zakon in pravo in tam jih je preizkušal.
26 Rekel je: »Če boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in ubogal njegove zapovedi in izpolnjeval vse njegove zakone, ne bom spravil nadte nobene od bolezni, ki sem jih poslal nad Egipt; kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik.«
27 Potem so prišli v Elím, kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm; tam so se utaborili ob vodi.
|
