13 Naslednji dan se je Mojzes usedel, da bi sodil ljudstvo; in ljudstvo je stalo pred Mojzesom od jutra do večera. 14 Ko je Mojzesov tast videl, kaj vse je moral Mojzes delati za ljudstvo, je rekel: »Kaj vendar delaš za ljudstvo? Zakaj sediš sam, vse ljudstvo pa mora stati pred teboj od jutra do večera?« 15 Mojzes je rekel tastu: »Ljudstvo prihaja k meni Boga spraševat za nasvet. 16 Kadar koli imajo namreč kako sporno zadevo, pridejo k meni, da razsodim med enim in drugim in naznanim Božje zakone in postave.« 17 Tast pa mu je rekel: »To, kar delaš, ni dobro. 18 Sebe in ljudstvo, ki je pri tebi, boš čisto izmučil; kajti to je pretežavno zate, sam tega ne moreš opravljati. 19 Poslušaj me zdaj; dam ti nasvet in Bog bo s teboj! Ti zastopaj ljudstvo pred Bogom in prinašaj zadeve pred Boga! 20 Razlagaj jim zakone in postave in kaži jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo! 21 Izberi pa iz vsega ljudstva sposobne može, ki se bojijo Boga, zanesljive ljudi, ki sovražijo podkupovanje; postavi jim jih za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi! 22 Ti naj vsak čas sodijo ljudstvu; vse večje zadeve naj prinašajo tebi, vse manjše zadeve pa naj razsojajo sami. Olajšaj si breme, naj ga nosijo s teboj! 23 Če to storiš in ti Bog to zapove, boš lahko zdržal in tudi vse ljudstvo bo v miru hodilo domov.«

24 Mojzes je poslušal svojega tasta in storil vse, kar je rekel. 25 Izbral je torej iz vsega Izraela sposobne može in jih postavil za poglavarje čez ljudstvo: za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi. 26 In sodili so ljudstvu vsak čas: težje zadeve so prinašali k Mojzesu, vse manjše zadeve pa so razsojali sami.

27 Nato je Mojzes odpustil svojega tasta in ta je odšel v svojo deželo.