1 Tretji mesec po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, prav ta dan, so prišli v Sinajsko puščavo. 2 Odpravili so se iz Refidíma in prišli v Sinajsko puščavo ter se utaborili v puščavi. Tam se je Izrael utaboril nasproti gori, 3 Mojzes pa je stopil k Bogu. Gospod mu je zaklical z gore in rekel: »Tako reci Jakobovi hiši in povej Izraelovim sinovom: 4 ›Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas pripeljal k sebi. 5 Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. 6 Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.‹ To so besede, ki jih povej Izraelovim sinovom!« 7 Mojzes je šel in sklical starešine ljudstva ter jim predložil vse besede, ki mu jih je zapovedal Gospod. 8 In vse ljudstvo je soglasno odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.« Mojzes je njihove besede sporočil Gospodu.

9 Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, pridem k tebi v gostem oblaku, da bo ljudstvo slišalo, ko bom govoril s teboj, in bo tudi tebi vedno zaupalo.« In Mojzes je besede ljudstva povedal Gospodu.

10 Gospod je rekel Mojzesu: »Pojdi k ljudstvu in posvečuj jih danes in jutri; naj operejo svoja oblačila! 11 Naj bodo pripravljeni za tretji dan, kajti tretji dan bo Gospod stopil pred očmi vsega ljudstva na Sinajsko goro. 12 Napravi za ljudstvo mejo naokrog in reci: ›Varujte se stopiti na goro ali se dotakniti njenega vznožja; kdor koli se dotakne gore, naj bo usmrčen!‹ 13 Naj se ga ne dotakne roka, temveč naj bo posut s kamenjem ali s strelicami, najsi bo žival ali človek, naj ne ostane živ! Ko zadoni ovnov rog, naj gredo na goro.« 14 Mojzes je stopil z gore k ljudstvu in ga je posvetil; oprali so svoja oblačila. 15 Potem je rekel ljudstvu: »Bodite pripravljeni na tretji dan; ne bližajte se ženi!«

16 Ko je tretji dan nastalo jutro, je začelo grmeti in se bliskati, težak oblak je pokrival goro in rog je močno zadonel. Vztrepetalo je vse ljudstvo, ki je bilo v šotorišču. 17 Tedaj je Mojzes popeljal ljudstvo iz šotorišča Bogu naproti in postavili so se ob vznožju gore. 18 Vsa Sinajska gora se je kadila, ker je Gospod v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla. 19 In glas roga je donel vedno močneje. Mojzes je govoril in Bog mu je odgovarjal z gromom. 20 Gospod je stopil na Sinajsko goro, na vrh gore, in Gospod je poklical Mojzesa na vrh gore. In Mojzes je stopil gor. 21 Gospod je rekel Mojzesu: »Stopi dol, posvári ljudstvo, naj ne pritiska proti Gospodu, da bi ga videlo, sicer bi jih veliko padlo. 22 Tudi duhovniki, ki pristopajo h Gospodu, naj se posvetijo, da se Gospod ne znese zoper nje.« 23 Mojzes je rekel Gospodu: »Ljudstvo ne more stopiti na Sinajsko goro, saj si nas sam posvaril in rekel: ›Napravi mejo okoli gore in jo okliči za sveto!‹« 24 In Gospod mu je rekel: »Pojdi, stopi dol, potem pa pridi gor ti in Aron s teboj! Duhovniki pa in ljudstvo naj ne pritiskajo, da bi šli gor h Gospodu, da se ne znese nad njimi.« 25 In Mojzes je stopil k ljudstvu in jim govoril.

1 Tedaj je Bog govoril vse te besede in rekel:

2 »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. 3 Ne imej drugih bogov poleg mene!

4 Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! 5 Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, 6 toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.

7 Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!

8 Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! 9 Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, 10 sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! 11 Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.

12 Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!

13 Ne ubijaj!

14 Ne prešuštvuj!

15 Ne kradi!

16 Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!

17 Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!«

18 Vse ljudstvo je zaznavalo grmenje, bliskanje, glas roga in kadečo se goro; ljudstvo je videlo in trepetalo in stalo od daleč. 19 Rekli so Mojzesu: »Ti govôri z nami in poslušali bomo! Bog pa naj ne govori z nami, da ne umremo!« 20 In Mojzes je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Kajti Bog je prišel, da bi vas preizkusil in da bi bil njegov strah pri vas, da ne bi grešili.« 21 Ljudstvo je torej stalo od daleč, Mojzes pa se je približal temnemu oblaku, v katerem je bil Bog.

22 Gospod je rekel Mojzesu: Tako reci Izraelovim sinovom: »Videli ste, da sem govoril z vami z neba. 23 Ne delajte srebrnih bogov, da bi bili poleg mene, in ne delajte si zlatih bogov! 24 Napravi mi oltar iz prsti in daruj na njem žgalne in mirovne daritve, svojo drobnico in govedo! Na vsakem kraju, kjer te bom spomnil na svoje ime, bom prišel k tebi in te blagoslovil. 25 Če pa mi napraviš kamnit oltar, ga ne postavljaj iz obdelanih kamnov, kajti če bi uporabljal dleto nad njimi, bi jih oskrunil. 26 In ne stopaj k mojemu oltarju po stopnicah, da se ne odgrne tvoja nagota pred njim!«

1 To so odloki, katere jim predloži:

2 Kadar kupiš hebrejskega sužnja, naj služi šest let, sedmo leto pa naj brez odškodnine odide v prostost. 3 Če je prišel sam, naj sam odide; če pa je imel ženo, naj žena odide z njim. 4 Če mu je dal ženo njegov gospodar in mu je rodila sinove ali hčere, naj bodo žena in otroci gospodarjevi, on pa naj odide sam. 5 Če pa suženj izrecno pravi: »Ljubim svojega gospodarja, svojo ženo in otroke, nočem oditi svoboden,« 6 naj ga njegov gospodar pripelje k Bogu in ga postavi k vratom ali k podbojem in naj mu s šilom prebode uhelj; potem naj bo njegov suženj za zmeraj.

7 Če kdo proda svojo hčer za sužnjo, ta ne sme oditi, kakor odhajajo sužnji. 8 Če gospodarju, ki si jo je odbral, ne ugaja, naj pusti, da se odkupi; nima pa pravice prodati jo tujemu ljudstvu, ker bi s tem prelomil zvestobo do nje. 9 Če jo je določil za svojega sina, naj ravna z njo po pravu hčera. 10 Če pa si vzame še drugo, ji ne sme kratiti ne hrane ne obleke in ne zakonskega občevanja. 11 Če ji ne stori teh treh reči, sme oditi v svobodo brez plačila odkupnine.

12 Kdor koga udari do smrti, naj bo kaznovan s smrtjo. 13 Če ni prežal nanj, temveč mu ga je Bog dal v roke, ti bom določil kraj, kamor lahko uteče. 14 Če pa se kdo razsrdi na svojega bližnjega in ga umori z zvijačo, ga odtrgaj od mojega oltarja, da umre!

15 Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.

16 Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo.

17 Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.

18 Kadar se moža prepirata in eden udari drugega s kamnom ali s pestjo, tako da udarjeni ne umre, temveč le pade in obleži, 19 naj bo tisti, ki je udaril, brez kazni, če oni spet vstane in lahko na prostem hodi s palico; le zamudo mu mora povrniti in plačati stroške zdravljenja.

20 Kadar pa kdo udari svojega sužnja ali sužnjo s palico, tako da umre pod njegovo roko, se mora ostro kaznovati. 21 Toda če suženj preživi en dan ali dva, naj se gospodar ne kaznuje, saj gre za njegov denar.

22 Kadar se moža tepeta in pri tem suneta nosečo ženo, tako da splavi svoje dete, kakšna druga nesreča pa se ne pripeti, naj bo krivec kaznovan z globo, kakršno mu naloži ženin mož, in naj plača po razsodbi. 23 Če pa se nesreča pripeti, daj življenje za življenje, 24 oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo, 25 opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!

26 Kadar kdo svojemu sužnju ali sužnji z udarcem uniči oko, naj ga za njegovo oko odpusti v svobodo. 27 In če izbije svojemu sužnju ali sužnji zob, naj ga za njegov zob odpusti v svobodo.

28 Kadar vol do smrti pobode moža ali ženo, naj bo vol kamnan in njegovo meso se ne sme jesti; gospodar vola pa naj bo brez kazni. 29 Če pa je vol že prej bodel in je bil njegov gospodar posvarjen, pa ni pazil nanj, in je vol usmrtil moža ali ženo, naj bo vol kamnan, pa tudi njegov gospodar naj bo usmrčen. 30 Če se mu naloži globa, naj plača odkupnino za svoje življenje, kolikor se mu naloži. 31 Če vol pobode sina ali hčer, naj se ravna z njim po tem pravilu. 32 Če pa pobode sužnja ali sužnjo, naj plača njegovemu gospodarju trideset šeklov srebra, vola pa naj kamnajo.

33 Če kdo pusti kapnico odprto ali jo izkoplje, pa je ne pokrije, in vanjo pade vol ali osel, 34 naj lastnik kapnice povrne škodo: denar naj da njegovemu gospodarju, mrtva žival pa naj bo njegova.

35 Kadar vol enega lastnika sune vola koga drugega, tako da žival pogine, naj prodata živega vola in si razdelita denar, pa tudi mrtvega naj si razdelita. 36 Če pa je bilo znano, da je vol že prej bodel, in njegov gospodar ni pazil nanj, naj da vola kot odškodnino za vola, mrtvi pa naj bo njegov.

Kadar kdo ukrade vola ali ovco in žival zakolje ali proda, naj povrne pet goved za vola in štiri ovce za ovco.

Če kdo zasači tatu pri vlomu in ga udari, da umre, nima krivde prelite krvi. 2 Če pa je sonce že vzšlo nad njim, ima krivdo prelite krvi. – Tat mora dati odškodnino; če nima ničesar, naj ga prodajo za vrednost ukradenega blaga. 3 Če najdejo tisto, kar je ukradel, še živo v njegovi roki, najsi bo vol, osel ali ovca, naj povrne dvojno.

4 Kadar kdo pase na polju ali v vinogradu in spusti svojo živino, da popase polje drugega, naj da kot odškodnino najboljše od svojega polja in najboljše od svojega vinograda.

5 Kadar nastane ogenj in zažge trnje in zgori kopica snopja ali stoječe žito ali polje, naj škodo povrne tisti, ki je zanetil ogenj.

6 Kadar kdo da v hrambo svojemu bližnjemu denar ali predmete, pa je iz njegove hiše ukradeno, naj tat, če ga najdejo, povrne dvojno. 7 Če pa tatu ne najdejo, naj se hišni gospodar približa Bogu, češ da ni iztegnil roke po blagu svojega bližnjega. 8 Pri vsakem sporu glede lastnine, pa naj gre za vola, osla, ovco, ogrinjalo ali za katero koli izgubljeno reč, o kateri se pravi »to je tisto«, naj pride zadeva obeh pred Boga. Tisti, ki ga Bog razglasi za krivega, naj svojemu bližnjemu povrne dvojno.

9 Kadar kdo da svojemu bližnjemu v varstvo osla ali vola ali ovco ali katero koli živinče, pa ta pogine ali se polomi ali ga odpeljejo, ne da bi kdo videl, 10 naj prisega pri Gospodu odloči med obema, da res ni iztegnil roke po blagu svojega bližnjega; gospodar mora to sprejeti, oni pa ni dolžan dati odškodnine. 11 Če pa mu je bilo ukradeno, mora dati gospodarju odškodnino. 12 Če je bilo kaj raztrgano od zveri, naj to prinese za dokaz; za raztrgano pa mu ni treba dati odškodnine.

13 Kadar si kdo sposodi od svojega bližnjega živinče, pa se to polomi ali pogine, ne da bi bil gospodar zraven, naj da odškodnino. 14 Če je bil gospodar zraven, ni treba dati odškodnine; če je najemnik, naj gre od njegove plače.

15 Kadar kdo zapelje še ne zaročeno devico in leži z njo, mora plačati ženitno odkupnino in jo vzeti za ženo. 16 Če pa mu je njen oče ne mara dati, naj plača toliko denarja, kolikor znaša odkupnina za device.

17 Čarovnice ne puščaj pri življenju!

18 Vsak, ki spolno občuje z živino, naj bo usmrčen.

19 Kdor daruje bogovom, razen Gospodu samemu, bodi iztrebljen!

20 Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! 21 Ne zatirajte nobene vdove in sirote! 22 Če bi jih zatiral, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje. 23 In moja jeza se razvname in pomorim vas z mečem, tako da bodo vaše žene postale vdove in vaši otroci sirote.

24 Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti! 25 Če vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda! 26 Kajti to je njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo kožo. V čem naj sicer spi? Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv.

27 Ne kolni Boga in ne preklinjaj voditelja svojega ljudstva!

28 Ne zadržuj zase prvine iz svoje stiskalnice! Daruj mi prvorojenca od svojih sinov! 29 Enako delaj s svojim govedom in drobnico: sedem dni naj bo pri svoji materi, osmi dan pa mi ga daruj!

30 Bodite mi sveti ljudje; ne jejte mesa na polju raztrganih živali; vrzite ga psom!

1 Ne raznašaj lažnive govorice; ne podajaj roke krivičniku, da bi krivo pričeval! 2 Ne vleci z večino, da bi delal húdo, in v pravdi ne pričaj z večino, da bi zatrl pravico! 3 Tudi do ubožca ne bodi posebej naklonjen v njegovi pravdi!

4 Kadar najdeš sovražnikovega vola ali njegovega osla, ki je zašel, mu ga gotovo pripelji nazaj! 5 Kadar vidiš, da se je sovražnikov osel zgrudil pod bremenom, ga nikakor ne smeš tako pustiti, temveč mu z njim vred pomagaj!

6 Ne zatiraj pravice siromaka v njegovi pravdi! 7 Ogibaj se lažnive pravde; nedolžnega in pravičnega ne ubijaj, kajti krivičnega ne bom opravičil! 8 Ne jemlji podkupnine, kajti podkupnina dela slepe tiste, ki vidijo, in sprevrača zadeve pravičnih.

9 Tujca ne stiskaj; saj veste, kako je tujcu pri duši, ker ste bili sami tujci v egiptovski deželi!

10 Šest let sej na svoji zemlji in spravljaj njene pridelke! 11 Sedmo leto pa jo pusti, naj počiva in leži neobdelana; naj jedo od nje siromaki tvojega ljudstva in kar še ostane, naj pojedo poljske živali! Prav tako delaj s svojim vinogradom in s svojim oljčnim nasadom! 12 Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!

13 Izpolnjujte vse, kar sem vam rekel; imen drugih bogov ne omenjajte; naj jih tvoja usta ne izgovarjajo!

14 Trikrat na leto mi obhajaj praznike! 15 Obhajaj praznik nekvašenega kruha! Sedem dni jej nekvašeni kruh, kakor sem ti zapovedal, ob določenem času v mesecu abíbu, kajti v njem si šel iz Egipta! In ne prikažite se pred menoj praznih rok! 16 Dalje obhajaj praznik žetve, prvin svojega dela, tega, kar si sejal na polju, in praznik spravljanja ob koncu leta, ko pospraviš svoje pridelke s polja! 17 Trikrat na leto naj se prikažejo vsi tvoji moški pred obličjem Gospoda Boga.

18 Ne daruj krvi moje daritve s kvašenim kruhom in maščoba moje praznične daritve naj ne ostane do jutra!

19 Najboljše prvine svoje zemlje prinašaj v hišo Gospoda, svojega Boga!

Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere!

20 Glej, angela pošljem pred tvojim obličjem, da te obvaruje na poti in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. 21 Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, ne bo namreč prenašal vašega zavračanja, ker je moje ime navzoče v njem! 22 Če boš poslušal njegov glas in storil vse, kar porečem, bom sovražnik tvojih sovražnikov in nasprotnik tvojih nasprotnikov. 23 Ko bo torej šel moj angel pred teboj in te pripeljal k Amoréjcem, Hetejcem, Perizéjcem, Kánaancem, Hivéjcem in Jebusejcem, ki jih bom iztrebil, 24 se ne priklanjaj njihovim bogovom, ne služi jim in ne delaj po njihovih delih, temveč jih zagotovo razruši in razbij njihove spomenike! 25 Služi pa Gospodu, svojemu Bogu, in blagoslovil bom tvoj kruh in vodo in odstranil bolezen izmed vas! 26 Ne bo v tvoji deželi ne žene, ki bi splavila, ne nerodovitne; dopolnil bom število tvojih dni.

27 Svoj strah pošiljam pred teboj in zbegal bom vsa ljudstva, h katerim prideš, ter zapodil pred teboj vse tvoje sovražnike v beg. 28 In sršene pošljem pred teboj, da preženejo izpred tebe Hivéjce, Kánaance in Hetejce. 29 Ne preženem jih izpred tebe v enem letu, da dežela ne postane pustinja in se ne namnožijo poljske zveri v tvojo škodo. 30 Le polagoma jih preženem izpred tebe, dokler se ne razmnožiš, da boš lahko vzel deželo v last. 31 Tvoje meje postavim od Trstičnega morja do morja Filistejcev in od puščave do reke.

Ko vam dam v roke prebivalce dežele, da jih preženeš izpred sebe, 32 ne sklepaj zaveze ne z njimi ne z njihovimi bogovi! 33 Naj ne prebivajo v tvoji deželi, da te ne zapeljejo v greh zoper mene; če bi namreč služil njihovim bogovom, bi to postalo zate past.

1 Potem je rekel Mojzesu: »Stopite h Gospodu, ti in Aron, Nadáb in Abihú ter sedemdeset izmed Izraelovih starešin, in od daleč molite! 2 Mojzes naj se sam približa Gospodu, oni pa naj se ne bližajo in ljudstvo ne sme iti gor z njim.«

3 Mojzes je prišel in povedal ljudstvu vse Gospodove besede in odloke. In vse ljudstvo je odgovorilo z enim glasom; rekli so: »Vse besede, ki jih je govoril Gospod, bomo izpolnjevali.« 4 Mojzes je zapisal vse Gospodove besede.

Potem je zjutraj zgodaj vstal in postavil oltar pod goro in dvanajst spominskih kamnov za dvanajst Izraelovih rodov. 5 Nato je poslal mladeniče izmed Izraelovih sinov, da so darovali žgalne daritve in žrtvovali junce kot mirovne daritve za Gospoda. 6 Mojzes je vzel polovico krvi in jo vlil v kotlico, polovico krvi pa je poškropil po oltarju. 7 Potem je vzel knjigo zaveze in jo prebral ljudstvu. Tedaj so rekli: »Vse, kar je govoril Gospod, bomo izpolnjevali; pokorni bomo.« 8 In Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo in rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami.«

9 Nato so šli Mojzes, Aron, Nadáb in Abihú ter sedemdeset izmed Izraelovih starešin na goro. 10 In videli so Izraelovega Boga; pod njegovimi nogami je bil nekakšen tlak iz safirja, tako čist kakor sámo nebo. 11 In ni iztegnil roke zoper odličnike Izraelovih sinov; zrli so Boga, jedli so in pili.

12 Gospod je rekel Mojzesu: »Pridi k meni na goro in ostani tukaj! Dal ti bom kamniti plošči, postavo in zapovedi, ki sem jih zapisal ljudstvu v poduk.« 13 Mojzes se je vzdignil in z njim njegov pomočnik Józue in Mojzes je šel na Božjo goro. 14 Starešinam pa je rekel: »Čakajte tukaj na naju, dokler se ne vrneva k vam! Glejte, pri vas sta Aron in Hur; če ima kdo pravdo, naj se obrne nanju.« 15 Ko je Mojzes odšel na goro, jo je pokril oblak. 16 Gospodovo veličastvo se je spustilo na Sinajsko goro in oblak jo je pokrival šest dni. Poklical je Mojzesa sedmi dan iz srede oblaka. 17 Prikazen Gospodovega veličastva je bila na vrhu gore pred očmi Izraelovih sinov kakor požirajoč ogenj. 18 Mojzes je šel v sredo oblaka in stopil na goro. Štirideset dni in štirideset noči je ostal na gori.