1 Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: »Vstani, naredi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.« 2 Aron jim je rekel: »Izderite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov in hčera in mi jih prinesite!« 3 In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu. 4 Vzel jih je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil ulito tele. Tedaj so ljudje rekli: »To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!« 5 Ko je Aron to videl, je pred teletom postavil oltar; nato je razglasil: »Jutri bo praznik za Gospoda!« 6 Drugo jutro so ljudje zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in prinašali mirovne daritve; potem so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali.

7 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo. 8 Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹«

9 In Gospod je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. 10 Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!« 11 Mojzes pa je blažil obličje Gospoda, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? 12 Zakaj naj bi Egipčani govorili in rekli: ›S hudobnim namenom jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje.‹ Odvrni se od svoje togotne jeze in naj ti bo žal zaradi hudega, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! 13 Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim govoril: ›Namnožil bom vaše potomstvo, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu, in vso to deželo, ki sem jo obljubil, bom dal vašim potomcem, da jo prejmejo v večno posest.‹« 14 Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.

15 Mojzes se je obrnil in šel z gore s ploščama pričevanja v roki; plošči sta bili popisani na obeh straneh; na eni in na drugi strani sta bili popisani. 16 Bili sta Božje delo in pisava je bila Božja pisava, vrezana vanju. 17 Ko je Józue slišal, kako ljudstvo dela hrup, ko vpije, je rekel Mojzesu: »V taboru je bojni hrup.« 18 Ta pa je rekel:

21 Mojzes je rekel Aronu: »Kaj ti je storilo to ljudstvo, da si spravil nadenj tako velik greh?« 22 Aron je rekel: »Naj se ne vnema jeza mojega gospoda; saj sam poznaš ljudstvo, da je hudobno. 23 Rekli so mi namreč: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ 24 Tedaj sem jim rekel: ›Kdor ima zlato, naj si ga izdere.‹ Pa so mi ga dali; vrgel sem ga v ogenj in izšlo je to tele.«

25 Mojzes je videl, da je ljudstvo razbrzdano; kajti Aron ga je razbrzdal, da je bilo v zasmeh njegovih nasprotnikov. 26 In Mojzes se je postavil k vratom v tabor in rekel: »Kdor je za Gospoda, k meni!« Vsi Levijevi sinovi so se zbrali pri njem. 27 Rekel jim je: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« 28 Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. 29 Mojzes je rekel: »Danes se posvetite Gospodu, vsak za ceno svojega sina ali brata; naj vam danes podeli blagoslov!«

30 Drugi dan je Mojzes rekel ljudstvu: »Zagrešili ste velik greh, a zdaj pojdem gor h Gospodu; morda dosežem spravo za vaš greh.« 31 Vrnil se je h Gospodu in rekel: »Oh, to ljudstvo je zagrešilo velik greh: naredili so si bogove iz zlata. 32 Vendar zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« 33 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Kdor je grešil zoper mene, ga bom izbrisal iz svoje knjige. 34 Pojdi zdaj, vôdi ljudstvo tja, kamor sem ti rekel! Glej, moj angel pojde pred teboj; a na dan svojega obiskanja jih bom kaznoval za njihov greh.«

35 In Gospod je udaril ljudstvo zato, ker je naredilo tele, ki ga je izdelal Aron.

1 Gospod je spregovoril Mojzesu: »Pojdi, odpravi se z ljudstvom, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, od tod v deželo, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ›Tvojemu potomstvu jo bom dal.‹ 2 Poslal bom pred teboj angela in pregnal bom Kánaance, Amoréjce, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. 3 Pojdi v deželo, v kateri se cedita mleko in med! Jaz pa ne pojdem v tvoji sredi, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam na poti.«

4 Ko je ljudstvo slišalo te hude besede, je začelo žalovati in nihče si ni nadel okrasja. 5 Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom: ›Trdovratno ljudstvo ste! Ko bi le za trenutek hodil v tvoji sredi, bi te pokončal. Zdaj pa snemi okrasje! Potem bom videl, kaj naj storim s teboj.‹« 6 In Izraelovi sinovi niso nosili nobenega okrasja od gore Horeb naprej.

7 Mojzes je vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, precej proč od tabora. Imenoval ga je shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora. 8 Kadar koli je šel Mojzes k šotoru, je vse ljudstvo vstalo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora in gledal za Mojzesom, dokler ta ni prišel do šotora. 9 Ko pa je prišel k šotoru, se je spustil oblačni steber in stal pri vhodu v šotor; tedaj je govoril z Mojzesom. 10 Kadar je vse ljudstvo videlo, kako oblačni steber stoji pri vhodu v šotor, je vse ljudstvo vstajalo in se priklanjalo, vsak pri vhodu svojega šotora. 11 Gospod pa je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem. Potem se je vrnil v tabor, a njegov mladi pomočnik Józue, Nunov sin, se ni umaknil iz šotora.

12 Mojzes je rekel Gospodu: »Glej, ti mi praviš: ›Popelji to ljudstvo!‹ Nisi mi pa razodel, koga pošlješ z menoj. In vendar si rekel: ›Poznam te po imenu in našel si milost v mojih očeh.‹ 13 Če sem torej res našel milost v tvojih očeh, mi pokaži, prosim, svoje poti, da te spoznam in tako najdem milost v tvojih očeh! In upoštevaj, da je ta narod tvoje ljudstvo!« 14 In je rekel: »Moje obličje bo šlo in naklonil ti bom počitek.« 15 Mojzes mu je rekel: »Če tvoje obličje ne bo šlo, nas nikar ne vôdi od tod! 16 Le po čem naj spoznam, da smo našli milost v tvojih očeh jaz in tvoje ljudstvo? Ali ne po tem, da hodiš z nami in smo tako jaz in tvoje ljudstvo odlikovani izmed vseh ljudstev, ki so na zemlji?« 17 Gospod je rekel Mojzesu: »To, kar si rekel, bom tudi storil; kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.«

18 Potem je Mojzes rekel: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« 19 Rekel je: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.« 20 Nato je rekel: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.«

21 Potem je Gospod rekel: »Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! 22 Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. 23 Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče.«

1 Gospod je rekel Mojzesu: »Izsekaj si dve kamniti plošči, kakršni sta bili prvi, da napišem nanju besede, ki so bile na prvih ploščah, ki si ju razbil! 2 Zjutraj bodi pripravljen in zgodaj stopi na Sinajsko goro; tam se postavi predme na vrhu gore! 3 Nihče naj ne gre s teboj in tudi naj se nihče ne prikaže na vsej gori; tudi drobnica in govedo naj se ne paseta nasproti tej gori.« 4 Mojzes je izsekal kamniti plošči, kakršni sta bili prvi. Zjutraj je zgodaj vstal in šel na Sinajsko goro, kakor mu je Gospod zapovedal, v roko pa je vzel kamniti plošči.

5 Gospod je stopil dol v oblaku in se postavil ob njem ter klical ime Gospod. 6 In Gospod je šel mimo njega in klical:

10 Rekel je: »Glej, sklepam zavezo: vpričo vsega tvojega ljudstva bom delal čudeže, kakršni se niso zgodili na vsej zemlji in pri nobenem narodu. In vse ljudstvo, med katerim prebivaš, bo videlo Gospodovo delo; kajti strah vzbujajoče je, kar bom storil s teboj.

11 Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. 12 Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! 13 Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! 14 Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je Gospodovo ime ›Ljubosumni‹, ljubosumen Bog je. 15 Nikar ne sklepaj zaveze s prebivalci dežele! Kadar bi se vlačugali s svojimi bogovi in darovali svojim bogovom, bi te vabili in bi jedel od njihove daritve; 16 jemal bi njihove hčere za tvoje sinove in njihove hčere bi se vlačugale s svojimi bogovi in zapeljevale tvoje sinove, da bi se vlačugali z njihovimi bogovi.

17 Ne delaj si ulitih bogov!

18 Praznuj praznik nekvašenega kruha! Sedem dni jej nekvašeni kruh ob določenem času v mesecu abíbu, kakor sem ti zapovedal; kajti v mesecu abíbu si odšel iz Egipta.

19 Kar koli prvo odpre materino naročje, je moje; vsak prvi moški mladič tvoje živine, goveda in drobnice. 20 Prvega mladiča osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlômi tilnik! Vsakega prvorojenca izmed svojih sinov moraš odkupiti.

In ne prikažite se pred menoj praznih rok!

21 Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj; počivaj tudi ob času oranja in ob času žetve!

22 Obhajaj praznik tednov za prvine pšenične žetve in praznik spravljanja pridelkov ob koncu leta!

23 Trikrat v letu naj se vsi tvoji moški prikažejo pred obličjem Gospoda Boga, Izraelovega Boga. 24 Kajti pregnal bom narode pred teboj in razširil tvoje pokrajine in nihče ne bo zahlepel po tvoji deželi, kadar pojdeš, da se trikrat na leto prikažeš pred obličjem Gospoda, svojega Boga.

25 Ne daruj krvi moje klavne daritve s kvašenim kruhom in daritev praznika pashe naj ne ostane do jutra!

26 Najboljše prvine svoje zemlje prinašaj v hišo Gospoda, svojega Boga!

Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere!«

27 Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Zapiši te besede, kajti z njimi sklepam zavezo s teboj in z Izraelom!« 28 Bil je tam pri Gospodu štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed.

29 In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim. 30 Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu približati. 31 Mojzes pa jih je poklical in Aron in vsi knezi skupnosti so se vrnili k njemu. Govoril je z njimi. 32 Nato so se približali vsi Izraelovi sinovi in zapovedal jim je vse, kar je Gospod z njim govoril na Sinajski gori. 33 Ko je nehal govoriti z njimi, si je zagrnil obraz.

34 Kadar je Mojzes prišel pred Gospoda, da bi z njim govoril, si je snel zagrinjalo, dokler ni odšel. Potem ko je šel ven, je povedal Izraelovim sinovom, kar mu je bilo zapovedano. 35 In Izraelovi sinovi so videli Mojzesov obraz, kako žari koža Mojzesovega obraza. Potem si je Mojzes spet zagrnil obraz, dokler ni šel, da bi govoril z njim.