23 V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi Poti. 24 Neki zlatar z imenom Demetrij je izdeloval srebrne odlitke Artemidinega templja in s tem omogočal rokodelcem nemajhen zaslužek. 25 Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje. 26 Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredijo roke, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Efezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji. 27 Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj velike boginje Artemide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa Azija in ves obljudeni svet.«

28 Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Velika je Artemida Efeška!« 29 V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristarha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti. 30 Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili. 31 Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in mu odsvetovali, da bi se napotil v gledališče. 32 Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli. 33 Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico. 34 Ko pa so spoznali, da je Jud, se je iz vseh grl dvignil en sam krik, ki skoraj dve uri ni ponehal: »Velika je Artemida Efeška!« 35 Nazadnje je mestni pisar množico pomiril z besedami: »Možje Efežani! Vsemu svetu je znano, da mesto Efez časti in váruje tempelj velike Artemide in njeno podobo, ki je padla z neba. 36 Tega ne more nihče zanikati. Zato ostanite mirni in se ne prenaglite! 37 Privlekli ste ta dva človeka, čeprav nista oskrunila templja in nista preklinjala naše boginje. 38 Če Demetrij in njegovi rokodelci menijo, da jih je kdo oškodoval, so za to sodni dnevi in cesarski namestniki: tam naj se tožijo med sabo! 39 Če pa zahtevate kaj drugega, naj se to razčisti na redni skupščini. 40 Obstaja nevarnost, da nas zaradi današnjih dogodkov obtožijo za upor, saj ni nobenega razloga, s katerim bi lahko opravičili te nemire.« Po teh besedah je razpustil zborovanje.