1 Po teh besedah je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, ura je prišla. Poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin poveliča tebe, 2 kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. 3 To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. 4 Poveličal sem te na zemlji – dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. 5 In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.

6 Tvoje ime sem razodel ljudem, katere si mi dal od sveta. Bili so tvoji in si jih dal meni: in tvojo besedo so ohranili. 7 Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. 8 Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me poslal ti.

9 Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; 10 in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje, in poveličan sem v njih. 11 Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, da bodo êno kakor midva. 12 Dokler sem bil med njimi, sem jih varoval v tvojem imenu; katere si mi dal, sem jih obvaroval in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sinú pogubljenja, da se spolni pismo. 13 Zdaj pa grem k tebi; in o tem govorim na svetu, da bi imeli v sebi polnost mojega veselja.