1 To se je Jonu zdelo hudo, zelo hudo in se je jezil. 2 Molil je h GOSPODU in rekel: »Oh, GOSPOD, mar ni bil to moj razlog, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem pohitel, da bi zbežal v Taršíš; kajti vedel sem, da si milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesaš hudega. 3 Zdaj torej, GOSPOD, vzemi, prosim, moje življenje od mene, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim.« 4 GOSPOD pa mu je rekel: »Je mar prav, da se jeziš?« 5 Jona pa je šel iz mesta in sédel nasproti mestu z vzhodne strani. Tam si je naredil šotor in sedèl pod njim v senci, da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom.

6 GOSPOD Bog pa je določil kloščevec, ki je zrasel nad Jona, da bi mu bil za senco nad glavo in da bi ga iztrgal iz njegove žalosti. Jona se je kloščevca zelo razveselil. 7 Bog pa je določil črva, ko je naslednjega dne vstala zarja, in ta je pičil kloščevec, da je usahnil. 8 Ko je nato vzšlo sonce, je Bog določil žgoč vzhodni veter in sonce je pikalo Jonovo glavo, da je medlel. Želel je svoji duši smrt in rekel: »Bolje je zame, da umrem, kakor da živim.«

9 Bog pa je rekel Jonu: »Je mar prav, da se jeziš zaradi kloščevca?« Rekel je: »Prav je, da se jezim do smrti.« 10 GOSPOD pa je rekel: »Ti žaluješ zaradi kloščevca, ki se nisi trudil zanj in ga nisi gojil, v eni noči je nastal in v eni noči je izginil. 11 Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?«