1 Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. 2 »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. 3 Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. 4 Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ 5 Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; 6 ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. 7 Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. 8 Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. 9 Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ 10 Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. 11 Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. 12 Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. 13 Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ 14 Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«

15 Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. 16 K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. 17 Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« 18 Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? 19 Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. 20 Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« 21 Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« 22 Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.

23 Tisti dan so prišli k njemu saduceji, ki so govorili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: 24 »Učitelj, Mojzes je rekel: Če kdo umre brez otrok, naj se njegov brat oženi z njegovo ženo in obudi zarod svojemu bratu. 25 Bilo pa je pri nas sedem bratov. Prvi se je oženil in umrl. Ker ni imel potomstva, je zapustil ženo svojemu bratu; 26 tako tudi drugi in tretji, vsi do sedmega. 27 Zadnja od vseh je umrla tudi žena. 28 Katerega teh sedmih bo torej ob vstajenju? Vsi so jo namreč imeli.« 29 Jezus jim je odvrnil: »Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči. 30 Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. 31 O vstajenju mrtvih pa, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog, ki pravi: 32 Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. Ni pa Bog mrtvih, ampak živih.« 33 Ko so množice to slišale, so strmele nad njegovim naukom.

34 Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« 37 Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 »Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?« Dejali so mu: »Davidov.« 43 Rekel jim je: »Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi: