1 Nastalo pa je veliko vpitje ljudstva in njihovih žena zoper lastne judovske brate. 2 Nekateri so rekli: »Naših sinov, naših hčera in nas je mnogo. Vzemimo si žita, da bomo jedli in ostali pri življenju.« 3 Drugi pa so rekli: »Mi smo zastavili svoja polja, svoje vinograde in svoje hiše, da so nam dali žita v času lakote.« 4 Spet drugi so rekli: »Za dajatve kralju smo si za ceno svojih polj in svojih vinogradov izposodili denar. 5 Zdaj, naše meso je kakor meso naših bratov, naši sinovi pa so, kakor njihovi sinovi. Glejte vendar, svoje sinove in svoje hčere smo oddali v sužnost; nekatere od naših hčera pa so celo tlačanke. Nič ne moremo storiti proti temu, saj so naša polja in naši vinogradi v posesti drugih.«

6 Ko sem poslušal njihovo vpitje in te besede, sem se zelo razsrdil. 7 Premišljeval sem v svojem srcu, potem pa pokaral odličnike in oblastnike ter jim rekel: »Vi torej odirate vsak svojega brata.« Nato sem sklical veliko zborovanje. 8 Rekel sem jim: »Mi smo svoje brate Jude, ki so bili prodani drugim narodom, odkupovali, kolikor je bilo v naši moči. Vi pa svoje brate prodajate in nam naj bodo prodani!« In molčali so in niso našli besed. 9 Nato sem rekel: »Ni dobro to, kar delate. Ali ne bi bili dolžni hoditi v strahu našega Boga, da ne bomo v sramoto narodom, našim sovražnikom? 10 Tudi jaz, moji bratje in moji mladeniči smo jim posodili denarja in žita, in zdaj jim odpustimo ta dolg. 11 Še danes jim vrnite njihova polja, vinograde, oljčnike in hiše, pa tudi obresti za denar, žito, vino in za olje, ki ste jim ga posodili.« 12 Rekli so: »Vrnili bomo in ničesar ne bomo terjali od njih. Tako bomo storili, kakor si nam rekel.« Potem sem sklical duhovnike in jih zaprisegel, da storijo tako. 13 Tudi sem iztresel svoje žepe ter rekel: »Tako iztresi Bog iz njegove hiše in njegove posesti vsakogar, ki te obljube ne bo izpolnil. Naj bo tako iztresen in izpraznjen!« Ves zbor je tedaj rekel: »Amen!« In hvalili so Gospoda. Ljudstvo pa je storilo po tej besedi.

14 Vrh tega, od dne, ko mi je bilo ukazano, naj bom za namestnika v judovski deželi – od dvajsetega leta pa do dvaintridesetega leta kralja Artakserksa, dvanajst let – nismo ne jaz ne moji bratje živeli od dohodkov, ki gredo namestnikom. 15 Prvotni namestniki, ki so bili pred menoj, so bili namreč ljudstvu v breme. Od njih so jemali kruh in vino, pa tudi denar – štirideset šeklov srebra. Tudi njihovi služabniki so tlačili ljudstvo. Jaz pa tega nisem delal zaradi strahu Božjega. 16 Sam sem bil udeležen pri utrjevanju tega obzidja in nobenega polja nismo kupili. In vsi moji služabniki so sodelovali tam pri delu. 17 Moje mize pa so bili deležni tudi Judje in oblastniki – sto petdeset oseb – kakor tudi vsi tisti, ki so prihajali k nam izmed narodov v okolici. 18 Kar se je vsak dan pripravljalo – en vol, šest glav drobnice in perutnina –, je šlo na moje stroške. Vsakih deset dni pa še za vsakogar vina v izobilju. Ob vsem tem nisem terjal kruha, ki gre namestnikom, kajti delo je težilo to ljudstvo. 19 Moj Bog, spominjaj se v moje dobro vsega, kar sem storil za to ljudstvo!