Zadnja knjiga Nove zaveze se imenuje Razodetje ali Apokalipsa (gr. apokálypsis ‘odkritje, odstiranje’). Zapisano »razodetje« – književna zvrst, ki jo je razvilo pozno judovstvo – je vselej odstrtje zastora, ki pred človeškimi očmi skriva Božje načrte s svetom: pretekle, sedanje in zlasti tiste v neposredni prihodnosti. Pogled, ki ga odstira apokaliptično slovstvo nasploh – in z njim tudi Janezovo Razodetje –, je neprijeten, srhljiv, nenavaden, tuj: zlo, kri, odpad in nevera v neslutenih in čudnih podobah eshatološke stvarnosti. Toda že judovska apokalipsa, ki živi iz zaupanja v končno zmagoslavje »vseobvladujočega« (gr. pantokrátor) Boga, v tej nezaslišani nevarnosti z očmi vere prepozna tolažbo:

Še bolj to velja za Janezovo Razodetje. Temeljna in odločilna značilnost te apokalipse je namreč v tem, da je njeno »Rešilno« odrešujoča bližina Jezusa Kristusa, »zaklanega Jagnjeta, ki je vredno, da prejme oblast (gr. dýnamis), bogastvo, modrost (gr. sophía) in slavo (gr. dóxa) in hvalo« (prim. 5,12). Zato Janezovo Razodetje ostaja spis, ki ima za kristjane še vedno moč svarila, ki preganjanim zbuja upanje, mlačnim poživlja vnemo in tistim, ki so zašli, kaže pot k Bogu.

Da bi lažje razumeli samosvojost Raz, moramo poznati in upoštevati osnovne značilnosti apokaliptike kot take. Apokaliptika – tako imenujemo književno zvrst apokalips in hkrati duhovno gibanje, v katerem so nastale – je pravzaprav posebna oblika eshatologije poznega judovstva, v kateri so se v času helenizma pomešali vplivi različnih vzhodnih kultur. Za apokaliptiko so značilni opisi nenavadnih duhovnih videnj, ki na simbolen način posredujejo uvid v zastrte Božje načrte. Ni jasno, kako je nastala. Kljub modrostnim prvinam je najbolj sorodna judovskemu preroškemu izročilu in verjetno predstavlja njegov posebni razvoj. Vsekakor ima v svoji zreli obliki, ki se je izrazila tako v svetopisemskem (prim. Dan 7–14) kot zunajsvetopisemskem slovstvu (npr. Mojzesovo vnebovzetje, Četrta Ezrova knjiga in sirski Baruh ter deloma etiopski Henoh), posebne značilnosti, ki jo ločujejo od starozaveznega preroštva.

Za preroštvo je namreč značilna predvsem »prerokba«, se pravi Božja beseda. Prerok prenaša Besedo, ki jo je »slišal« ali jo neposredno »sliši«. V apokaliptiki pa je Božji človek v prvi vrsti »videc«: uzrl je »odprto nebo« in postal deležen »vzetja v nebo«, ki ga je povedlo v višji svet in mu omogočilo duhovno motrenje sicer nedostopnih resničnosti. Apokaliptika je psevdonimna: videc praviloma nosi ime kakega pomembnega Božjega človeka iz starodavne izraelske zgodovine. Način njegovega govora je izrazito figurativen: videc svoje videnje izraža z raznimi podobami. Nebeških resničnosti (onstranstva, angelov, Božjega prestola), ki jih videc motri v Duhu, ni mogoče predstaviti takšnih, kakršne »so«. Pisec, ki hoče bralcu približati območje povsem drugačnega in svetega, kamor je bil sam vpeljan, mora uporabljati paradoksno izražanje nevidnega z vidnim, ki hkrati sporoča in zakriva smisel sporočenega. Poleg tega z uporabo prispodob želi pokazati na zaupni značaj svojega sporočila. Z alegorijami, šifriranimi namigovanji in zakritimi izjavami se apokaliptično slovstvo obrača le na tiste bralce, ki so vpeljani v skrivnost: samo izbranci smejo pristopiti k umevanju Božjih skrivnosti. Večkrat v apokalipsah Bog ali njegovi angeli sami nerazumljive prispodobe prevedejo v nauk in s tem pokažejo na njihovo alegoriko.

Med »tem« in »onim« svetom v razodetjih obstaja radikalen prepad; apokaliptika je dualistična. Naš svet je stari, hudobni svet, ki mu vladajo hudič in sile zla in ki mora razpasti, da se bo lahko pojavil novi, Božji. V skoraj vseh apokalipsah srečamo težnjo po sistematizaciji, po številskem urejanju uzrtega, ki razkriva red sveta in Božjo modrost. Vprašanja in odgovori apokaliptične misli se pogosto izražajo v molitveni obliki, v prošnjah, zahvalnih molitvah, hvalnih obrazcih (doksologijah) in hvalnicah. Značilno je tudi prikazovanje preteklega v obliki nečesa prihodnjega: to naj bi v bralcu vzbudilo zaupanje v logiko eshatološkega dogajanja. Velik del apokalips vsebuje moralne spodbude in kliče k spreobrnjenju, vendar pa ta prvina ni tako v ospredju kot pri prerokih.

Tudi za Janezovo Raz v veliki meri veljajo navedene značilnosti apokaliptike, vendar pa ne v celoti. To lahko ugotovimo že na formalni ravni: pomemben del Raz je sestavljen iz zvrsti, ki je ne srečamo v judovskih apokalipsah: iz pisem sedmerim azijskim Cerkvam (pogl. 2–3), ki so bolj kot apokalipsam podobna starozaveznemu preroškemu oznanjevanju. Kakor v preroštvu se pisec Razodetja predstavi s (po vsej verjetnosti) pravim imenom in nagovarja svoje sodobnike. Zlasti pa se Janezovo Razodetje razlikuje od večine del apokaliptične književne zvrsti vsebinsko, po svoji razlagi odrešenjske zgodovine v luči krščanske vere in po teoloških poudarkih, ki izhajajo iz nje. Janezovo videnje konca časov namreč povzema nekatera bistvena prepričanja zgodnje krščanske teologije. Nova doba, ki jo je naznanjala in pričakovala judovska apokaliptika, je že nastopila s Kristusovim vstajenjem. Pričeli so se poslednji časi; Sveti Duh je razlit na vse človeštvo in kristjani so že vstali s Kristusom. Vendar pa se je to zgodilo mistično, skrivnostno, zato se ne more razumsko spoznati, ampak je lahko le razodeto in zaznano v veri.

V tej krščanski perspektivi je »Gospodov dan« preroštva in apokaliptike podvojen. Po eni strani pomeni vstajenje Kristusa in njegovo kraljevanje v srcih ljudi, po drugi pa njegovo še vedno pričakovano paruzijo, drugi prihod, vsesplošno razodetje Božjega kraljestva po njegovem Mesiju. »Sedanji čas« in »nova doba« sta v sedanjosti hkratna. Cerkev biva zdaj, čeprav pripada prihodnji dobi. Je eshatološka stvarnost, ki pomeni izpolnitev prerokb in preroško prvino konca časov. Božje eshatološko delo se je že dokončalo; pričakujemo le še njegovo razodetje (prim. 1,7; 22,20). Kristus že slavi zmago in njegovo kraljestvo se je začelo. Jezus je edini odrešenik in po Božji volji edini Gospod (prim. 5,5–14; 11,15–17; 12,10; 19,11–16). Ljudje se v eshatološkem dogajanju razdelijo na dve nespravljivi skupini:

– na tiste, ki verujejo v Kristusa, ki so pridruženi njegovemu zmagoslavju in so del Božjega mesijanskega ljudstva (prim. 7,9–17; 14,1–5; 15,2–4; 17,14; 19,1–9; 20,4–6);

– na tiste, ki vanj ne verujejo in ostajajo Božji nasprotniki: to so »prebivalci zemlje«, sokrivci brezbožnega samozvanca, ki so pod hudičevo oblastjo in z njim namenjeni sodbi (prim. 6,15–17; 9,20–21; 13,7–8.14–17; 14,9–11; 17,8–14; 18,9–19; 19,19–22; 20,7–9).

V svoji globini je Cerkev tesno združena s Kristusom in njegovim delom, saj je:

– izvoljena skupnost, ki je deležna njegove ljubezni (prim. 1,5; 3,9; 7,3–4; 12,6; 19,7–9);

– odrešena po njegovi krvi (prim. 1,5; 5,9; 7,14; 14,3–4);

– začetek njegovega kraljestva, kraljevski narod in duhovništvo (prim. 1,6; 5,10; 7,15; 20,4–6).

Cerkev in Kristus sta zato življenjsko zedinjena:

– kakor je bil Kristus prerok, »zvesta priča« (prim. 1,5; 3,14; 19,11), ima tudi Cerkev – sveta skupnost, ki o njem pričuje – preroško poslanstvo na zemlji (prim. 11,3–6; 12,17; 19,10; 22,9);

– kakor je Kristus pričeval vse do trpljenja in je doživljal nasprotovanje Bogu sovražnega sveta (prim. 1,5; 5,6), tako tudi Cerkev dopolnjuje svoje pričevanje v preizkušnji in dobro pozna boj in mučeništvo (prim. 6,9; 7,14; 11,7–10; 12,2.4.11; 16,6; 18,24; 20,4);

– kakor je Kristus zmagovalec, Vstali (prim. 1,5.18; 5,5; 12,5; 17,14; 19,11–21), je tudi Cerkev že deležna njegove zmage: ni le izvoljena, ampak že odrešena in živi začetke vstajenja (prim. 6,11; 7,16–17; 11,11–12; 17,14; 20,4–6);

– Kristus je proslavljen in povzdignjen v Gospoda tudi kot človek (prim. 1,5.12–16; 19,16). Cerkev je kraljevo duhovništvo, v bogoslužju že opravlja svoje nebeško delo in kmalu se bo razodelo njeno zmagoslavje (prim. 7,9; 12,15; 14,3; 20,4.6).

Tako v sedanjem času Cerkev živi različne vidike Kristusove skrivnosti: sledi Jagnjetu, kamor koli gre (prim. 14,4). Ta skladnost z Jezusom se nujno odraža v naravnem in duhovnem zadržanju:

– ker mora pričevati v svetu, ki ne pozna Boga, mora živeti v zvestobi (prim. 1,3; 2,10.13.26; 3,8; 14,12; 22,7.9);

– na zemlji, kjer je v izgnanstvu, trpi preganjanje, vendar pa je deležna tudi Božjega varstva in začetkov vstajenja: zadržanje, ki je primerno temu stanju preizkušnje, je stanovitnost, posebna oblika zvestobe, kakor je tudi mučeništvo posebna oblika pričevanja (prim. 1,9; 2,2.3.10; 3,10–11; 14,12);

– Cerkev je v eksodusu, na poti proti nebeškemu Jeruzalemu, ki se bo razodel in kjer je njena prava domovina. Pripravlja se na življenje v polnem razodetju svojega Gospoda. Ta pogled na prihodnjo slavo sredi sedanjih preizkušenj ohranja v Cerkvi napetost, polno upanja: »Pridi, Gospod Jezus!« (prim. 6,10; 10,7; 11,17–18; 12,10–12; 15,3–4; 19,7–9; 20,3–4; 22,17.20).

Pisec Razodetja se sam predstavlja kot Janez in je Božji »služabnik« (prim. 1,1.4.9; 22,8.9) s preroškim poslanstvom; natančnejših podatkov o njem nimamo. Janez se sicer nikjer ne imenuje za enega od dvanajstih Jezusovih apostolov, vendar ga je izročilo že v 2. st. enačilo z apostolom Janezom, ki so ga imeli tudi za pisca četrtega evangelija. Vendar pa to mnenje ni bilo enoglasno. Nekatere krščanske skupnosti so še dolgo dvomile o apostolskem značaju Apokalipse. Med sodobnimi eksegeti o vprašanju avtorstva Raz ni enotnosti: nekateri dokazujejo, da razlike v slogu, razpoloženju in teologiji ne dopuščajo, da bi to knjigo in četrti evangelij napisal isti človek, drugi pa poudarjajo podobnosti v temah in nauku ter opozarjajo na podobno semitsko ozadje obeh del. Mogoče je tudi, da sta obe knjigi povezani z naukom apostola Janeza po posredovanju kristjanov, ki so pripadali Janezovi skupnosti, »janezovski šoli«, ki se je oblikovala v Efezu.

Glede okoliščin, v katerih je knjiga nastala, nam sama knjiga daje dva zanesljiva podatka, iz katerih pa ne moremo spoznati natančnega datuma nastanka. Po eni strani je Cerkev očitno že doživela preganjanje in se je srečala z uradnim nasprotovanjem rimskega cesarstva, po drugi pa do paruzije ni in ni hotelo priti in vse daljša zamuda je nekatere kristjane privedla do prilagajanja svetu, druge pa do obupa in nepotrpežljivosti. Ob upoštevanju teh podatkov lahko še vedno postavimo več domnev glede časa nastanka. Po enem mnenju je Raz nastalo v obdobju po Neronovem preganjanju in pred padcem Jeruzalema (65–70), po drugem pa proti koncu Domicijanovega vladanja (91–96): zadnja domneva se zdi večini sodobnih raziskovalcev verjetnejša. Po mnenju drugih eksegetov pa so okoliščine nastanka Raz bolj zapletene in ni mogoče govoriti o enem času nastanka: po njihovem prepričanju Raz namreč ni enotno delo, ampak uskladitev različnih literarnih enot, ki so bile usklajene v celoto in preoblikovane v zadnjih desetletjih 1. st.

Četudi je možno, da so nekateri manjši ali večji sestavni deli Raz obstajali samostojno, kaže spis v obliki, kakor je prišel do nas, nedvomno enovito zgradbo. Ta sicer ne ustreza našim predstavam o zgradbi književnega dela, vendar pri analizi odkriva splošno enovito dogajanje in precej stalne književne postopke.

Raz je razdeljeno na dva velika dela: na preroški del, ki ga predstavljajo pisma Cerkvam (1,9–3,22), in na apokaliptični del v ožjem pomenu besede (4,1–22,5). V drugem delu srečamo običajno apokaliptično shemo: predigra konca časov (6,1–11,19), neposredne preizkušnje in veliki spopad (12,1–20,15), dopolnitev in končno razodetje (21,1–22,5). V Raz je ta osnovna zgradba obogatena in zapletena z igro »sedmeric« (sedem pečatov, sedem trobent, sedem čaš) in z neposrednimi videnji, ki omogočajo vidcu, da povzema številne odlomke iz Stare zaveze in razvija misli o skrivnosti Cerkve in sedanjega časa.

Natančni načrt Raz težko določimo, ker ni gotovo, kako je treba razlagati zaporedje videnj: ne vemo, ali gre za simbolno obujanje spomina na potek odrešenjske zgodovine ali pa je zaporedje samo namišljeni okvir, v katerem želi pisec brez upoštevanja časovnega zaporedja, tj. z raznovrstnimi vidiki Kristusovega zmagoslavja, položaja Cerkve in sodbe nad svetom, predstaviti različne stopnje eshatološkega procesa. Izbira med temi možnostmi razlage ima temeljni pomen, saj je od nje odvisna razlaga celotne knjige. V pomoč pri branju navedimo eno od novejših razdelitev Razodetja:

Sporočilo Razodetja nas še vedno zadeva, saj je več kot nedoločno naznanilo prihodnjega Gospodovega prihoda, paruzije. Tudi ni namenjeno temu, da bi v vernikih s pomočjo igre simbolov ohranjalo kako nejasno hrepenenje po »transcedentnem«, jih tolažilo zaradi zemeljskih razočaranj in jih odvračalo od zavzetosti za dejavnost v zgodovini.

Kristusovo kraljestvo za vidca Raz ni dogodek, ki bo prišel, ampak je stvarnost, ki se je že začela in mistično preobraža zgodovino. Drugi Gospodov prihod in poslednja sodba do konca uresničujeta to, kar se mistično dogaja že danes v na videz stihijskem poteku zgodovine. V vsakem trenutku človek izraža, komu pripada, in določa svojo usodo. V vsakem trenutku je pristnost vere vsakogar na preizkušnji in se odloča njegova sodba. Okrog njega in v njem poteka nepopustljivo nasprotje med malikovanjem zemlje in priznavanjem edinega Odrešenika. S svojim večkratnim sklicevanjem na bogoslužno simboliko Raz končno spodbuja vernike, naj doživljajo bogoslužje kot sedanje, dejansko srečanje s Kristusom in kot poziv, naj se preobrazijo v skladu z Gospodovo pasho; spoduja jih, naj bogoslužje doživljajo kot naznanilo in pričakovanje razodetja nebeškega Jeruzalema, katerega vnaprejšnje uresničenje in znamenje je.