|
Slavje v nebesih
4
1 Zatem sem videl: glej, odprla so se vrata na nebu in prvi glas, ki sem ga slišal govoriti z mano kakor trobento, je rekel: »Stopi sem gor in pokazal ti bom, kar se mora zgoditi poslej.«
2 V hipu me je navdal Duh.  Db. sem bil v Duhu. In glej, v nebesih je stal prestol in na prestolu je sedèl nekdo.
3 Sedeči je bil na pogled podoben kamnu jaspisu in sardiju, vsenaokrog prestola pa se je pela mavrica, na oko podobna smaragdu.
4 Okrog prestola je bilo štiriindvajset prestolov in na prestolih je sedelo štiriindvajset starešin, ogrnjenih v bela oblačila, z zlatimi venci na glavah.
5 Od prestola so prihajali bliski, glasovi in gromi. Pred prestolom je plamenelo sedem bakel: te pomenijo Db. so. sedem Božjih duhov.
6 Pred prestolom pa je bilo kakor stekleno morje, podobno kristalu.
Sredi pred prestolom Db. Sredi prestola. in okrog njega so stala štiri živa bitja, spredaj in zadaj polna oči.
7 Prvo živo bitje je bilo podobno levu, drugo bitje je bilo podobno juncu, tretje bitje je imelo obličje kakor človek, četrto bitje pa je bilo podobno letečemu orlu.
8 Ta štiri bitja so imela vsako po šest perutnic in so bila vsenaokrog in znotraj polna oči. Brez prenehanja so govorila noč in dan:
»Svet, svet, svet,
Gospod Bog, vladar vsega,
ki je bil, ki je in ki pride!«
9 In kadar so ta živa bitja izrekala slavo, čast in zahvalo njemu, ki sedi na prestolu in živi na veke vekov,
10 je štiriindvajset starešin popadalo pred sedečim na prestolu in molilo njega, ki živi na veke vekov, ter metalo svoje vence pred prestol in govorilo:
11 »Vreden si, naš Gospod in Bog,
da prejmeš slavo, čast in moč,
ker si ustvaril vse reči,
po tvoji volji so bivale in bile ustvarjene.«
|
