1 Tiste dni, ko ni bilo kralja v Izraelu, je bival neki levit kot tujec v notranjosti Efrájimskega pogorja. Vzel si je ženo priležnico iz Betlehema v Judu. 2 Ta mu je postala nezvesta in je šla od njega v hišo svojega očeta v Betlehem v Judu. Tam je ostala štiri mesece. 3 Tedaj se je vzdignil njen mož in šel za njo, da bi ji spregovoril na srce in jo spravil nazaj. S seboj je imel svojega hlapca in par oslov. Ko ga je odpeljala v hišo svojega očeta in ga je dekletov oče zagledal, mu je stopil veselo naproti. 4 Njegov tast, dekletov oče, ga je zadržal in mož je bival pri njem tri dni. Jedli so in pili in tam prenočevali. 5 Ko so četrti dan zgodaj zjutraj vstali, da bi šli na pot, je dekletov oče rekel svojemu zetu: »Okrepčaj svoje srce z grižljajem kruha in potem pojdete!« 6 Sedla sta ter skupaj jedla in pila. Tedaj je rekel dekletov oče možu: »Blagovoli, prosim, in še ostani tukaj čez noč. Naj se raduje tvoje srce.« 7 A mož je vstal, da bi šel na pot, vendar ga je njegov tast prisilil, da je ostal in tam prenočil. 8 Ko je peti dan zjutraj zgodaj vstal, da bi šel na pot, mu je dekletov oče rekel: »Okrepčaj, prosim, svoje srce!« Ostal je pri njem, dokler se ni dan nagnil in sta skupaj jedla. 9 Potem je mož vstal, da bi s svojo priležnico in s svojim hlapcem odšel na pot. Njegov tast, dekletov oče, pa mu je rekel: »Glej, prosim, dan se je že nagnil proti večeru. Ostani tukaj čez noč! Glej, dneva je konec. Prenoči tu in naj se raduje tvoje srce, jutri pa se odpravite na svojo pot in pojdete v svoj šotor!«

10 A mož ni hotel prenočiti, ampak je vstal in odšel. Skupaj s svojo priležnico in parom otovorjenih oslov je tako prišel pred Jebús, to je Jeruzalem. 11 Ko so bili pred Jebúsom, se je dan že precej nagnil. Hlapec pa je rekel svojemu gospodu: »Pojdimo, prosim, in zavijmo v to jebusejsko mesto in v njem prenočimo!« 12 Njegov gospod pa mu je rekel: »Ne bomo zavili v mesto tujcev, kajti niso izmed Izraelovih sinov. Odrinimo raje do Gíbee.« 13 Dalje je še rekel svojemu hlapcu: »Pojdi, da se približamo enemu od krajev in prenočimo v Gíbei ali v Rami.« 14 Napotili so se in šli, sonce pa jim je zašlo pri Gíbei, ki je v Benjaminu. 15 Tako so krenili tja, da bi šli in prenočili v Gíbei. In vstopil je in se usedel na mestnem trgu. Nikogar ni bilo, ki bi jih vzel v hišo, da bi prenočili.

16 A glej, starejši mož je zvečer prišel s svojega dela na polju. Mož je bil z Efrájimskega pogorja in je prebival kot tujec v Gíbei. Možje tega kraja so bili Benjaminovci. 17 Ko je starec povzdignil svoje oči in zagledal popotnika na mestnem trgu, mu je stari mož rekel: »Kam greš in od kod prihajaš?« 18 Rekel mu je: »Potujemo iz Betlehema v Judu v notranjost Efrájimskega pogorja. Od tam sem. Odšel sem v Betlehem v Judu in sem na poti h Gospodovi hiši; pa ni nikogar, ki bi me vzel v hišo. 19 Imam slamo in krmo za svoja osla. Tudi kruha in vina imam zase, za tvojo deklo in hlapca, ki sta s tvojim služabnikom. Nič nam ne manjka.« 20 Stari mož mu je rekel: »Mir s teboj! Prepusti meni vse svoje skrbi; na trgu ne moreš prenočiti.« 21 Potem ga je odpeljal v svojo hišo in nahranil osla. Umili so si noge ter jedli in pili.

22 Ko so tako razveseljevali svoje srce, glej, so možje iz mesta, ničvredneži, obkolili hišo. Tolkli so po vratih in rekli staremu možu, hišnemu gospodarju: »Pripelji ven moža, ki je prišel v tvojo hišo, da ga spoznamo!« 23 Hišni gospodar je tedaj stopil k njim in jim rekel: »Ne, bratje moji, ne počenjajte hudega, prosim! Če je ta mož prišel v mojo hišo, ne morete storiti take grdobije! 24 Glejte, tukaj sta moja hči, devica, in njegova priležnica; ti naj vam pripeljem ven; posilite ju in jima storite, kar bo dobro v vaših očeh. Temu možu pa ne storite grde reči!« 25 Možje pa ga niso hoteli poslušati. Tedaj je mož prijel svojo priležnico in jim jo pripeljal ven. Spoznali so jo in se pečali z njo vso noč tja do jutra. Odpustili so jo, ko je vstajala jutranja zarja. 26 Proti jutru je žena prišla domov in se ulegla do svita pred vhodom v hišo moža, kjer je bil njen gospod.

27 Ko je njen gospod zjutraj vstal, odprl hišna vrata in šel ven, da bi nadaljeval svojo pot, glej, je žena, njegova priležnica, ležala pred vhodom v hišo s svojimi rokami na pragu. 28 Rekel ji je: »Vstani! Pojdimo!« Pa ni bilo odgovora. Posadil jo je na osla, vstal in šel v svoj kraj. 29 Ko je prišel v svojo hišo, je vzel nož, prijel svojo priležnico in jo razrezal, ud za udom, na dvanajst kosov, in jo razposlal po vsem Izraelovem ozemlju. 30 Vsak, ki je to videl, je rekel: »Kaj takega se ni zgodilo ali videlo od dneva, ko so Izraelovi sinovi odšli iz egiptovske dežele, do tega dne. Premislite to, posvetujte se in spregovorite!«