14
1 In tako se končajo Tobítove besede zahvale.
Tobítova smrt
2 Tobít je umrl v miru, star sto dvanajst let, in v Ninivah so ga slovesno pokopali. Bilo mu je dvainšestdeset let, ko je izgubil vid. Odkar se mu je vrnil vid, je živel v obilju in delil miloščino; obenem pa je vedno slavil Boga in hvalil njegovo veličino.
3 Ko je umiral, je poklical svojega sina Tobija in mu naročil:
4 »Sin, odpelji svoje otroke in se čimprej preseli v Medijo! Zakaj verjamem Božji besedi o Ninivah, ki jo je izrekel Nahum: Vse se bo izpolnilo in prišlo nad Asúr in nad Ninive, vse, kar so napovedovali Izraelovi preroki, ki jih je Bog poslal, vse se bo uresničilo, nobena od teh besed ne bo izzvenela v prazno, vse se bo zgodilo ob svojem času, in v Mediji bo bolj varno kakor v Asiriji in v Babilonu. Zato vem in verjamem, da se bo vse, kar je Bog napovedal, izpolnilo in zgodilo in da nobena beseda ne bo padla v prazno. Vsi naši bratje, ki prebivajo v Izraelovi deželi, se bodo razkropili in bodo iz dobre dežele odgnani v sužnost, tako da bo vsa Izraelova dežela opustela. Tudi Samarija in Jeruzalem bosta opustela in hiša Božja bo žalostna in nekaj časa požgana.
5 Bog pa se jih bo spet usmilil in jih bo vrnil v Izraelovo deželo in spet bodo zgradili hišo, vendar ne takšne, kakor je bila prvotna, vse do takrat, ko se bo dopolnil čas ugodnega trenutka. Tedaj se bodo vsi vrnili iz sužnosti in bodo v slavi pozidali Jeruzalem in tudi hiša Božja v mestu bo znova sezidana, kakor so o njej napovedovali Izraelovi preroki.
6 Vsi narodi na vsej zemlji, vsi se bodo spreobrnili k Bogu in ga resnično spoštovali, vsi bodo zavrgli svoje malike, ki lažno blodijo v njihovih blodnjah, in vsi bodo v pravičnosti slavili Boga vseh časov.
7 Vsi Izraelovi sinovi, ki bodo v tistih dneh rešeni, ker so se resnično spominjali Boga, se bodo zbrali in prišli v Jeruzalem in bodo na veke varno prebivali v Abrahamovi deželi, ki jim bo dana. Tisti, ki resnično ljubijo Boga, se bodo veselili; tisti pa, ki delajo greh in krivice, bodo iztrebljeni z vse zemlje.
8 In zdaj, otroci, vam naročam:
9 Služite Bogu po resnici in delajte, kar je všeč njegovim očem! Vašim otrokom naj bo zapovedano, da ravnajo pravično in z usmiljenjem, da se spominjajo Boga in slavijo njegovo ime ob vsakem času v resnici in z vso svojo močjo. Ti pa, sin, odidi zdaj iz Niniv in ne ostajaj tukaj! Še istega dne, ko boš pokopal svojo mater poleg mene, še istega dne zapusti kraje te dežele! Zakaj vidim, v njej se dogaja veliko krivic, dogaja se veliko nizkotnosti, in nikogar ni sram.
10 Glej, sin, kaj vse je posvojenec Nadáb storil Ahikárju, ki ga je vzredil! Kaj se ni živ pogreznil pod zemljo? Toda Bog je razlil sramoto čez njegov obraz: Ahikár je prišel v svetlobo. Nadáb pa je odšel v večno temo, ker je poskušal ubiti Ahikárja. Ker je Ahikár delil miloščino, je ušel zanki smrti, Nadáb pa je sam padel v zanko smrti, da ga je pogubila.
11 Zdaj vidite, otroci, kaj stori usmiljenje in kaj stori krivica, ki ubija. Toda moči me zapuščajo.« Db. Glej, moja duša peša. Položili so ga na ležišče in umrl je. Nato so ga slovesno pokopali.
Epilog
12 Ko je umrla tudi mati, jo je Tobija pokopal poleg svojega očeta. Nato je s svojo ženo odšel v Medijo in prebival pri svojem tastu Raguélu.
13 Lepo in spoštljivo jima je stregel na starost in ju pokopal v Ekbátani v Mediji. Podedoval je hišo Raguélovo in hišo svojega očeta Tobíta.
14 Umrl je častitljivo v starosti sto sedemnajstih let. Različica sto sedemindvajsetih let.
15 Pred smrtjo je še videl in slišal za razdejanje Niniv in videl, kako so meščane odgnali v suženjstvo v Medijo; zasužnjil jih je Ahiahár, Tj. Kserkses. kralj Medije. Slavil je Boga zaradi vsega, kar je storil s sinovi Niniv in Asirije. Pred smrtjo se je veselil usode Niniv in slavil Gospoda Boga na veke vekov.
|