|
Prvi krog pogovora
Prvi Jobov govor: Job se pritoži
Prekolne svoj dan
3
1 Potem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan.
2 Spregovoril je in rekel:
3 Naj zgine dan, ko sem se rodil,
in noč, ko so rekli: Deček je bil spočet!
4 Tisti dan naj se spremeni v temo,
naj se zanj ne meni Bog od zgoraj,
naj ne sije nanj svetloba!
5 Naj se ga polastita tema in smrtna senca,
naj visi nad njim oblak:
naj ga preganjajo kakor tisti,
ki imajo dan žalovanja!
6 Tisto noč naj vzame tema,
naj se ne pridruži dnevom leta,
naj ne pride v število mesecev!
7 Tista noč naj bo osamljena,
v njej naj se ne razlega vriskanje!
8 Naj jo izvržejo preklinjevalci dneva,
ki so zmožni izzvati Leviatána!  Tj. verjetno morsko pošast.
9 Naj otemnijo zvezde njenega somraka,
zaman naj čaka na svit,
naj ne vidi trepalnic jutranje zore!
10 Ker ni zaprla pred menoj materinega telesa
in ni prikrila trpljenja mojim očem!
Job hrepeni po miru mrtvih
11 Zakaj nisem umrl v materinem naročju,
prišel iz materinega telesa in izdihnil?
12 Zakaj so me sprejela kolena,
zakaj prsi, da sem sesal?
13 Kajti zdaj bi ležal in miroval,
spal in počival
14 s kralji in svetovalci zemlje,
ki so si obnavljali porušena mesta,
15 ali z veljaki, ki so imeli zlato
in si polnili hiše s srebrom,
16 ali bi kot na skrivnem splavljeni ne bival,
kakor otroci, ki niso videli svetlobe.
17 Tam krivičniki nehajo besneti,
tam se oddahnejo tisti, ki so jim pošle moči.
18 Skupaj ujeti počivajo,
ne slišijo priganjalčevega glasu.
19 Mali in veliki sta tam,
suženj je prost, brez gospodarja.
Čemu takšno življenje
20 Čemú se Dodano. daje luč trpečemu,
življenje zagrenjenim v duši?
21 Tem, ki hrepenijo po smrti, pa ne pride,
ki jo iščejo bolj kakor zaklade,
22 se veselijo pokopa
in se radujejo, ko najdejo grob,
23 možu, ki mu je pot prikrita
in ga Bog ogradi?
24 Moj vsakdanji kruh je moje vzdihovanje,
kakor voda se razlivajo moji kriki.
25 Strah, ki sem se ga bal, je prišel nadme,
kar mi je zbujalo grozo, me je zadelo.
26 Nimam miru, nimam počitka,
nimam pokoja, prišel je trepet.
|
