|
Debórina pesem
5
1 Tisti dan sta zapela Debóra in Abinóamov sin Barák ter rekla:
2 Knezi so bili vodje v Izraelu,  Ali Ko si v Izraelu razpletajo lase, tj. ko se popolnoma posvetijo Bogu.
ljudstvo jim je voljno sledilo:
slavite Gospoda!
3 Poslušajte kralji, prisluhnite veljaki,
Gospodu hočem zapeti,
prepevati Gospodu, Izraelovemu Bogu.
4 Gospod, ko si šel iz Seírja,
prihajal z edómske poljane,
se je zemlja tresla,
nebo je močno rosilo,
iz oblakov je lilo med gromom.
5 Gore so trepetale Tako gr., sir., aram.; hebr. so rosile. pred Gospodom,
Gospodom s Sinaja, Izraelovim Bogom.
6 V dnevih Anátovega sina Šamgárja,
v dnevih Jaéle so ceste samevale;
in ti, ki so hodili po stezah,
so stopali po stranskih poteh.
7 Izumrli so veljaki v Izraelu, izumrli,
dokler nisem vstala jaz, Debóra,
se vzdignila jaz, mati v Izraelu.
8 Hlastali so za tujimi bogovi,
kakor po ječmenovih hlebih;
ščita in kopja pa ni bilo videti,
med štirideset tisoči v Izraelu.
9 Moje srce je z izraelskimi knezi;
o, prostovoljci med ljudstvom,
slavite Gospoda!
10 Vi, ki jezdite na belih oslicah,
vi, ki sedite na sodniških stolih,
vi, ki hodite po poti: vriskajte!
11 Močneje od glasu pastirjev pri napajališčih
naj se opeva Gospodova zmaga;
zmaga njegovih veljakov v Izraelu.
Tedaj je Gospodovo ljudstvo šlo dol k vratom.
12 Prebudi, prebudi se, Debóra,
prebudi, prebudi se, pesem zapoj!
Vstani, Barák, pripelji svoje ujetnike,
sin Abinóamov!
13 Stopi zdaj dol, preostanek plemenitih,
Gospodovo ljudstvo, pridi k meni z junaki!
14 Za menoj Efrájim, njih korenina je v Amáleku,
tvoji potomci, Benjamin, s tvojim ljudstvom. Teodotion Efrájimovi knezi so v dolini, / Benjamin, njegov brat, je med njimi.
Od mene, Mahír, so prišli voditelji,
in iz Zábulona ti, ki držijo žezlo.
15 Isahárjevi vojvode so z Debóro,
saj je bil Isahár zvest Baráku
in se je v dolini podvrgel njegovim korakom.
Med Rubenovimi plemeni
so dolgi posveti.
16 Zakaj se mudiš pri ovčjih stajah
in poslušaš čred beketanje?
Med Rubenovimi plemeni
so dolgi posveti.
17 Gileád onkraj Jordana počiva,
in Dan, čemu domuje na ladjah?
Aser sedi ob morskem obrežju
in počiva ob njegovih zalivih.
18 Zábulon je ljudstvo, ki izpostavlja svoje življenje smrti,
in tudi Neftáli, na vrhovih poljane.
19 Kralji so prišli in se bojevali.
Tedaj so se vojskovali kánaanski kralji,
pri Taanáhu, ob vodah megídskih,
vendar srebra v plen niso dobili.
20 Z neba dol so se vojskovale zvezde,
s svojih tirov so se bojevale proti Siseráju.
21 Potok Kišón jih je odplavljal,
potok starodavnih dni, potok Kišón.
Pogumno nastopi, moja duša!
22 Tedaj so peketala konjev kopita,
in urno so dirjali njihovi vranci.
23 »Prekolnite Meróz,« pravi Gospodov angel,
»prekolnite, prekolnite njegove prebivalce,
ker niso prišli na pomoč Gospodu,
na pomoč Gospodu z junaki.«
24 Blagoslovljena med ženami bodi Jaéla,
žena Kenéjca Heberja,
med ženami v šotoru bodi blagrovana.
25 Vode jo je prosil, dala mu je mleka,
v dragoceni posodi mu je prinesla smetane.
26 S svojo levico je segla po klinu,
z desnico po kovaškem kladivu.
Udarila je Siserája,
mu glavo razbila,
strla in prebodla njegova senca.
27 Ob njenih nogah je omahnil,
padel in obležal,
ob njenih nogah je omahnil in padel;
kjer je omahnil, je mrtev obležal.
28 Z okna doli gleda
in skoz omrežje toži Gr. vohuni. Siserájeva mati:
»Zakaj se obotavlja in ne pride njegov voz,
zakaj kasni topot njegovih bojnih vpreg?«
29 Najmodrejša njenih kneginj ji odgovarja,
pa tudi sebi odgovarja in pravi:
30 »Glej, skupaj zbrani si delijo plen!
Eno ali dve dekleti na glavo junaka;
plen: pisana oblačila za Siserája,
plen: pisana oblačila in ruta,
pisana obleka in dve ruti
na moj vrat kot plen.«
31 Tako se naj pogubijo vsi tvoji sovražniki, o Gospod,
kateri pa te ljubijo, naj bodo kakor sonce, ko vzhaja v svoji moči.
Nato je dežela štirideset let uživala mir.
|
