1 Ko je nekega dne v templju učil ljudstvo in oznanjal evangelij, so pristopili véliki duhovniki in pismouki s starešinami 2 ter mu rekli: »Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš ali kdo je, ki ti je dal to oblast?« 3 Odgovoril jim je: »Tudi jaz vas bom nekaj vprašal. Povejte mi, 4 ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi.« 5 Razpravljali so med seboj: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ bo rekel: ›Zakaj mu niste verjeli?‹ 6 Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ nas bo vse ljudstvo kamnalo, kajti prepričano je, da je Janez prerok.« 7 Zato so odgovorili, da ne vedo, od kod. 8 In Jezus jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

9 Ljudstvu pa je začel pripovedovati tole priliko: »Neki človek je zasadil vinograd, ga dal v najem viničarjem in za dalj časa odpotoval. 10 V primernem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi mu dali od pridelka vinograda. Viničarji pa so ga pretepli in odslovili praznih rok. 11 Nato je poslal drugega služabnika. Oni pa so tudi tega pretepli in ozmerjali ter ga odslovili praznih rok. 12 Poslal je še tretjega, pa so tudi tega ranili in vrgli ven. 13 Tedaj je gospodar vinograda dejal: ›Kaj naj storim? Svojega ljubljenega sina bom poslal, morda bodo njega spoštovali.‹ 14 Toda ko so ga viničarji zagledali, so se posvetovali in rekli: ›Ta je dedič. Ubijmo ga, da bo dediščina naša.‹ 15 In vrgli so ga iz vinograda in ubili. Kaj bo torej storil z njimi gospodar vinograda? 16 Prišel bo in te viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim.« Ko so oni to slišali, so rekli: »Bog ne daj!« 17 On pa se je ozrl vanje in rekel: »Kaj torej pomeni to, kar je pisano:

20 Opazovali so ga torej in k njemu poslali zalezovalce, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili upraviteljevi oblasti in pristojnosti. 21 Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš Božjo pot. 22 Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?« 23 Spoznal je njihovo zvijačnost in jim rekel: 24 »Pokažite mi denarij! Čigavo podobo in napis ima?« Rekli so: »Cesarjevo.« 25 On pa jim je dejal: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« 26 Tako ga niso mogli pred ljudmi ujeti v besedi. In začudili so se nad njegovim odgovorom ter umolknili.

27 Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: 28 »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. 29 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. 30 Nato jo je vzel drugi, 31 pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. 32 Za vsemi je umrla tudi žena. 33 Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« 34 Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, 35 tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. 36 Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. 37 Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, 38 Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« 39 Nekaj pismoukov je tedaj odgovorilo: »Učitelj, dobro si povedal,« 40 in niso si ga drznili še kaj vprašati.

41 On pa jim je rekel: »Kako govorijo, da je Mesija Davidov sin? 42 Saj vendar David sam pravi v knjigi psalmov:

45 Pred vsem ljudstvom, ki ga je poslušalo, je rekel svojim učencem: 46 »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah, 47 ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«