1 Sami namreč veste, bratje, da naš prihod med vas ni bil prazen. 2 Čeprav smo prej doživeli v Filípih, kakor veste, trpljenje in zasramovanje, smo se opogumili v našem Bogu in vam v velikem boju oznanili Božji evangelij. 3 Kajti naše spodbujanje ne izvira iz zablode, ne iz nečistih nagibov, ne iz zvijačnosti, 4 ampak tako oznanjamo, kakor nas je imel Bog za vredne, da nam zaupa evangelij: pri tem pa ne skušamo ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preizkuša naša srca. 5 Nikoli namreč nismo govorili tako, da bi se prilizovali, kakor veste. Prav tako nam oznanjevanje ni bilo pretveza za pohlep: Bog je priča o tem. 6 Tudi nismo iskali slave pri ljudeh, ne pri vas ne pri drugih, 7 čeprav bi lahko uveljavili svoj ugled kot Kristusovi apostoli, ampak smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, 8 smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili. 9 Saj se spominjate, bratje, kako smo se trudili in kako smo garali: ko smo vam oznanjevali Božji evangelij, smo noč in dan delali, da ne bi bili komu izmed vas v breme. 10 Vi ste priče in Bog je priča, kako sveto, pravično in neoporečno smo se vêdli do vas, ki ste verovali. 11 Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke 12 opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo.

13 Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete. 14 Bratje, postali ste posnemovalci Božjih Cerkvá, ki so v Kristusu Jezusu v Judeji. Tudi vi ste od lastnih rojakov pretrpeli iste hude reči kakor one od Judov, 15 torej od njih, ki so celo ubili Gospoda Jezusa Kristusa in preroke in preganjali tudi nas. Ti niso Bogu všeč, nasprotniki vseh ljudi so 16 in nam branijo oznanjati poganom, da bi se rešili. Tako so prignali svoje grehe do skrajnosti. Toda jeza nad njimi je že prikipela do vrhunca.

17 Mi pa, bratje, za kratek čas zapuščeni od vas kot sirote, po obličju, ne pa v srcu, smo zelo hrepeneli po vas in si močno prizadevali, da bi videli vaše obličje. 18 Zato smo hoteli priti k vam – vsaj jaz, Pavel, več kot enkrat –, a satan nam je to preprečil. 19 Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in venec, s katerim bi se lahko ponašali pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu, če ne prav vi? 20 Vi ste namreč naša slava in naše veselje.