1 Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili napisano na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta. 2 Z neba sem zaslišal glas kakor glas mnogih vodá in kakor glas silovitega groma. Glas, ki sem ga slišal, je bil kakor glas harfistov, ki brenkajo na svoje harfe. 3 Pred prestolom, pred štirimi živimi bitji in pred starešinami so peli kakor novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče, razen tistih sto štiriinštiridesetih tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje. 4 To so tisti, ki se niso omadeževali z ženskami: so namreč deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in za Jagnje. 5 Na njihovih ustih ni bilo najti laži: neomadeževani so.

6 Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. 7 Z močnim glasom je rekel: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe. Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá!«

8 Za njim je prišel še drugi angel in rekel: »Padel je, padel véliki Babilon, ki je vsem narodom dal piti vino svojega pobesnelega vlačugarstva.«

9 Za njima je prišel še tretji angel in govoril z močnim glasom: »Če kdo moli zver in njeno podobo in sprejme na čelo ali na roko žig, 10 bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega nemešanega v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta. 11 Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njeno podobo ter sprejemajo žig z njenim imenom. 12 Tu je stanovitnost svetih, ki se držijo Božjih zapovedi in vere v Jezusa.«

13 Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi.«

14 Pogledal sem in prikazal se je bel oblak in na oblaku je sedèl nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Na glavi je nosil zlat venec, v roki pa oster srp. 15 Iz svetišča je stopil drug angel in z močnim glasom zavpil njemu, ki je sedèl na oblaku: »Zamahni s srpom in požanji, ker je prišla ura žetve, kajti žetev zemlje je dozorela.« 16 Tedaj je on, ki je sedèl na oblaku, zamahnil s srpom po zemlji in zemlja je bila požeta.

17 Iz svetišča v nebesih je nato stopil drug angel, ki je prav tako držal oster srp. 18 Od oltarja pa je stopil še drug angel, ki je imel oblast nad ognjem. Z močnim glasom je zavpil njemu, ki je držal ostri srp, in rekel: »Zamahni s svojim ostrim srpom in oberi grozdje z zemeljske trte, ker so njene jagode dozorele!« 19 Angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji in obral zemeljsko trto, grozdje pa je vrgel v veliko stiskalnico Božjega srda. 20 Stiskalnico so tlačili zunaj mesta in iz stiskalnice se je nateklo krvi konjem do uzd tisoč šeststo stadijev daleč naokoli.