1 Tedaj je Salomon sklical Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, kneze družin Izraelovih sinov, k sebi v Jeruzalem, da bi prenesli skrinjo Gospodove zaveze iz Davidovega mesta, to je s Siona. 2 Vsi Izraelovi možje so se zbrali pri kralju Salomonu ob prazniku v mesecu etanímu, to je v sedmem mesecu. 3 Ko so prišli vsi Izraelovi starešine, so duhovniki vzdignili skrinjo. 4 Prenesli so gor Gospodovo skrinjo, shodni šotor in vse svete priprave, ki so bile v šotoru; nosili so jih duhovniki in leviti. 5 Kralj Salomon in z njim ves Izraelov zbor, ki se je zbral ob njem pred skrinjo, je daroval toliko drobnice in goveda, da ju zaradi množine niso mogli ne prešteti ne izmeriti. 6 Potem so duhovniki skrinjo Gospodove zaveze prinesli na njeno mesto, v notranje svetišče hiše, v presveto, pod peruti kerubov. 7 Keruba sta namreč razprostirala peruti nad mestom, kjer je stala skrinja, tako da sta keruba krila skrinjo in njena drogova od zgoraj. 8 Drogova sta bila tako dolga, da je bilo njuna konca videti iz svetišča pred notranjim svetiščem, od zunaj pa ju ni bilo videti. Tam sta ostala do tega dne. 9 V skrinji ni bilo drugega kakor dve kamniti tabli, ki ju je bil vanjo položil Mojzes pod Horebom, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovimi sinovi ob izhodu iz egiptovske dežele.

10 Ko so duhovniki prišli iz svetišča, je oblak napolnil Gospodovo hišo, 11 tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravili bogoslužje. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo Gospodovo hišo.

12 Tedaj je Salomon rekel:

14 Nato se je kralj obrnil in blagoslovil ves Izraelov zbor, ki je medtem stal. 15 Rekel je: »Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi usti govoril mojemu očetu Davidu in s svojo roko izpolnil obljubo: 16 ›Od dneva, ko sem svoje ljudstvo Izraela izpeljal iz Egipta, si nisem iz nobenega Izraelovega rodu izbral mesta, kjer bi se sezidala hiša, da bi bilo tam moje ime. Izbral sem Davida, da bi bil na čelu mojega ljudstva Izraela.‹ 17 Moj oče David je sicer imel namen zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. 18 Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ›Imel si namen zidati hišo mojemu imenu. Lepo, da si imel ta namen! 19 Vendar te hiše ne boš zidal ti, ampak tvoj sin, ki se ti bo rodil; on bo zidal hišo mojemu imenu.‹ 20 Gospod je izpolnil obljubo, ki jo je dal: jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedim na Izraelovem prestolu, kakor je Gospod obljubil. Sezidal sem hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga, 21 in tam sem pripravil mesto za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z našimi očeti, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele.«

22 Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar, razprostrl roke proti nebu 23 in rekel: »Gospod, Izraelov Bog, ni tebi enakega Boga ne gori v nebesih ne tu doli na zemlji. Ti ohranjaš zavezo in naklonjenost svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred tvojim obličjem. 24 Svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, si izpolnil, kar si mu obljubil. Kar si z usti govoril, si z roko naredil, kakor priča ta dan. 25 Gospod, Izraelov Bog, izpolni zdaj svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, kar si mu obljubil, ko si rekel: ›Ne bo odstranjen izpred mojega obličja nobeden izmed tvojih, ki bodo sedeli na Izraelovem prestolu, če bodo le tvoji potomci pazili na svojo pot, da bodo tako hodili pred mojim obličjem, kakor si ti hodil pred mojim obličjem.‹ 26 Zdaj torej, Izraelov Bog, prosim, naj se uresniči beseda, ki si jo dal svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu.

27 Toda mar Bog res more prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! 28 Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog, in usliši klic in molitev, ki jo danes tvoj služabnik moli pred teboj. 29 Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte v to hišo, v kraj, o katerem si obljubil: ›Tam bo moje ime‹; da boš uslišal molitev, ki jo tvoj služabnik moli na tem kraju. 30 Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili na tem kraju. Poslušaj na kraju, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj!

31 Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in zahtevajo od njega, da se s prisego zapriseže, in se pride zapriseč pred tvoj oltar v tej hiši, 32 prisluhni v nebesih, ukrepaj in razsodi med svojima služabnikoma, da krivega razglasiš za krivega in njegovo početje spraviš na njegovo glavo, pravičnega pa opravičiš in mu povrneš po njegovi pravičnosti!

33 Kadar bo tvoje ljudstvo Izrael poraženo pred sovražnikom, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa se bodo vrnili k tebi, slavili tvoje ime in v tej hiši molili in te prosili, 34 poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela ter jih pripelji nazaj v deželo, ki si jo dal njihovim očetom!

35 Ko se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa bodo molili obrnjeni proti temu kraju, slavili tvoje ime in se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal, 36 poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela – saj jim ti kažeš pravo pot, po kateri naj hodijo – in pošlji dež svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino!

37 Če bo v deželi nastala lakota, če se pojavijo kuga, snet, rja, kobilica glodavka, če bo sovražnik oblegal katero njihovih mest, naj pride kakršna koli nadloga ali bolezen: 38 vsako molitev, vsako prošnjo katerega koli človeka ali vsega tvojega ljudstva Izraela, ki bo doživljal stisko v srcu in razprostrl roke proti tej hiši, 39 poslušaj v nebesih, na kraju, kjer prebivaš, in odpusti, ukrepaj in povrni vsakemu po vseh njegovih delih, ker poznaš njegovo srce – saj edino ti poznaš srca vseh človeških otrok – 40 da se te bodo bali vse dni, dokler bodo živeli v deželi, ki si jo dal našim očetom!

41 Tudi tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, temveč bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega imena – 42 slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu, o tvoji močni roki in iztegnjenem laktu – če pride molit v to hišo, 43 poslušaj v nebesih, na kraju, kjer prebivaš, in izpolni, za kar te bo tujec goreče prosil, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, se te bali kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da je tvoje ime priklicano na to hišo, ki sem jo sezidal.

44 Če bo šlo tvoje ljudstvo na vojsko proti sovražnikom, kamor koli jih boš poslal, in bodo molili h Gospodu, obrnjeni proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, 45 poslušaj v nebesih njihovo molitev in prošnjo in ravnaj z njimi pravično!

46 Če se bodo pregrešili nad teboj – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš razjezil nad njimi ter jih izročil sovražniku in jih bodo zmagovalci ujete odpeljali v sovražnikovo deželo, daljno ali bližnjo, 47 pa bodo šli vase v deželi, kjer bodo ujeti, se spreobrnili in te milo prosili v deželi svojih ječarjev in rekli: Grešili smo, delali húdo in ravnali krivično – 48 če se bodo z vsem srcem in z vso dušo vrnili k tebi v deželi svojih sovražnikov, kamor bodo ujete odpeljali, in bodo molili k tebi, obrnjeni proti deželi, ki si jo dal njihovim očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, 49 potem usliši v nebesih, na kraju, kjer prebivaš, njihovo molitev in prošnjo in ravnaj z njimi pravično. 50 Odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo zagrešili proti tebi, in vse upornosti, s katerimi se ti bodo upirali. Nakloni jim usmiljenje pri njihovih zmagovalcih, da se jih bodo usmilili, 51 saj so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jih izpeljal iz Egipta, iz srede topilnice železa. 52 Tvoje oči naj bodo odprte za prošnjo tvojega služabnika in za prošnjo tvojega ljudstva Izraela, da jih uslišiš, kadar koli te bodo klicali na pomoč. 53 Ti si jih namreč odbral izmed vseh ljudstev na zemlji za svojo dediščino, kakor si obljubil po svojem služabniku Mojzesu, ko si naše očete izpeljal iz Egipta, Gospod Bog!«

54 Ko je Salomon končal z molitvijo vse te molitve in prošnje h Gospodu, je vstal izpred Gospodovega oltarja, kjer je klečal in povzdigoval roke proti nebu. 55 Stojé je blagoslovil ves Izraelov zbor in govoril z močnim glasom:

56 »Slavljen Gospod, ki je naklonil počitek svojemu ljudstvu Izraelu povsem tako, kakor je obljubil. Neizpolnjena ni ostala niti ena od lepih obljub, ki jih je izrekel po svojem služabniku Mojzesu. 57 Gospod, naš Bog, naj bo z nami, kakor je bil z našimi očeti. Naj nas ne zapusti in ne zavrže, 58 naj nagne naša srca k sebi, da bomo hodili po vseh njegovih potih in se držali njegovih zapovedi, zakonov in odlokov, ki jih je zapovedal našim očetom. 59 Te moje besede, s katerimi sem ponižno prosil pred Gospodom, naj bodo noč in dan pred očmi Gospodu, našemu Bogu, da bo delal za pravico svojega služabnika in za pravico svojega ljudstva Izraela, kakor bo potrebno od dne do dne, 60 da bodo vsa ljudstva na zemlji spoznala, da je Bog Gospod in nihče drug. 61 Vaše srce pa naj bo v celoti z Gospodom, našim Bogom, da boste ravnali po njegovih zakonih in se držali njegovih zapovedi kakor ta dan.«

62 Nato sta kralj in z njim ves Izrael darovala klavne daritve pred Gospodom. 63 V mirovno daritev, ki jo je Salomon daroval Gospodu, je daroval dvaindvajset tisoč glav goveda in sto dvajset tisoč ovc. Tako so kralj in vsi Izraelovi sinovi posvetili Gospodovo hišo. 64 Tisti dan je kralj posvetil sredino dvora pred Gospodovo hišo. Tam je namreč daroval žgalno in jedilno daritev in tolščo mirovnih daritev, ker je bil bronasti oltar, ki je stal pred Gospodom, premajhen, da bi sprejel žgalno in jedilno daritev in tolščo mirovnih daritev.

65 Salomon in z njim ves Izrael, velik zbor od Lebó Hamáta do Egiptovskega potoka, je tisti čas obhajal praznik pred Gospodom, našim Bogom, sedem dni in še sedem dni, štirinajst dni. 66 Osmi dan pa je kralj ljudstvo odpustil. Klicali so blagoslov nanj in odšli v svoje šotore veseli in dobre volje zaradi vsega dobrega, kar je Gospod storil svojemu služabniku Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.