1 Leta 160 je Aleksander Epifan, Antíohov sin, odrinil na pohod in zavzel Ptolemáido. Sprejeli so ga in tam je tudi zakraljeval. 2 Ko je kralj Demetrij izvedel za to, je zbral veliko vojsko in odšel v boj proti njemu. 3 Jonatanu je poslal pismo z miroljubnimi in poveličevalnimi izrazi. 4 Rekel je namreč: »Sklenimo mir z njimi, preden ga ne sklene on z Aleksandrom proti nam. 5 Spomnil se bo namreč vsega hudega, ki smo ga prizadeli njemu, njegovim bratom in njegovemu ljudstvu.« 6 In tako mu je dal oblast, da zbira vojaštvo, izdeluje orožje in nastopa kot njegov zaveznik. Ukazal je, naj mu izročijo talce iz jeruzalemske trdnjave.

7 Jonatan je šel v Jeruzalem in glasno prebral pismo vsemu ljudstvu in tistim, ki so bili v trdnjavi. 8 Na moč so se prestrašili, ko so slišali, da mu je kralj dal oblast, da zbira vojaštvo. 9 Tisti, ki so bili v trdnjavi, so izročili Jonatanu talce, ta pa jih je izročil njihovim staršem.

10 Jonatan se je nastanil v Jeruzalemu ter začel pozidavati in obnavljati mesto. 11 Izvajalcem del je ukazal postaviti utrdbe in obzidati Sionsko goro s klesanimi kamni. Tako so tudi naredili.

12 Tujci, ki so bili v trdnjavah, katere je zgradil Bakhíd, so pobegnili. 13 Vsakdo je zapustil svoje mesto in se pobral v svojo deželo. 14 Le v Bet Curu so ostali nekateri izmed tistih, ki so zavrgli postavo in zapovedi. Kraj jim je bil namreč zatočišče.

15 Kralj Aleksander je izvedel, kaj je obljubil Demetrij Jonatanu. Pripovedovali so mu o bojih in junaštvih, s katerimi so se izkazali Jonatan in njegovi bratje, ter o naporih, ki so jih prestali. 16 Tedaj je rekel: »Bomo kdaj našli moža, ki bi mu bil podoben? Kar zdaj si ga naredimo za prijatelja in zaveznika.« 17 In napisal mu je pismo in ga odposlal. Glasilo pa se je takole:

18 »Kralj Aleksander bratu Jonatanu: pozdrav. 19 O tebi smo slišali, da si zelo hraber mož in da zaslužiš, da bi bil naš prijatelj. 20 Zato te z današnjim dnem imenujemo za vélikega duhovnika tvojega naroda in ti dajemo naziv kraljevega prijatelja,« poslal mu je škrlatni plašč in zlato krono, »da stopiš na našo stran in ohraniš prijateljstvo do nas.«

21 V sedmem mesecu leta 160 si je Jonatan ob šotorskem prazniku nadel sveto oblačilo. In zbral je čete in si priskrbel veliko orožja.

22 Ko je Demetrij izvedel za to, se ga je polastila potrtost in je rekel: 23 »Le kaj smo naredili, da si je Aleksander pred nami zagotovil prijateljstvo Judov, da bi si utrdil položaj? 24 Tudi jaz jim bom napisal nekaj spodbudnega in obljubil odlikovanja ter obdarovanja, da bi bili z mano in me podprli.« 25 In poslal jim je pismo, ki se je glasilo takole:

»Kralj Demetrij judovskemu narodu: pozdrav. 26 Z veseljem smo slišali, da ste se držali pogodb, ki ste jih sklenili z nami, da ste vztrajali v prijateljstvu z nami in da niste stopili na stran naših sovražnikov. 27 Še naprej nam ostanite vztrajno zvesti, mi pa vam bomo povrnili dobro, ki nam ga izkazujete. 28 Naklonili vam bomo veliko davčnih olajšav in vam dali darove.

29 Že od danes naprej vam dajem svobodo in oproščam vse Jude davkov, pristojbine na sol in dajanja vencev. 30 Obenem se z današnjim dnem odpovedujem tretjini poljskih pridelkov in polovici letine sadnih dreves, ki mi pripadajo od Judove dežele in od treh okrajev Samarije in Galileje, ki so bili priključeni Judeji, in to od današnjega dne in za vse čase. 31 Jeruzalem naj bo svet in naj bo s svojo okolico vred oproščen desetin in davščin. 32 Odpovedujem se tudi oblasti nad jeruzalemsko trdnjavo in jo prepuščam vélikemu duhovniku, da bo lahko postavil vanjo kot stražo može, ki jih bo sam izbral. 33 Svobodo dajem vsem Judom, ki so bili iz Judove dežele odpeljani v ujetništvo kamor koli v mojem kraljestvu, in sicer brez odkupnine. In vsi naj bodo oproščeni tudi davkov na živino.

34 Vsi prazniki, sobote, mlaji, predpisani prazniki in trije dnevi pred praznikom in trije po njem naj bodo prosti davkov in brez obveznosti za vse Jude, ki so v mojem kraljestvu. 35 In nihče naj nima pravice terjati kaj od koga izmed njih in ga s čimer koli nadlegovati.

36 Od Judov bo v kraljevo vojsko vključenih do trideset tisoč mož, ki bodo dobili enako plačo, kakršna pripada vsem drugim vojakom v kraljestvu. 37 Nekateri izmed njih bodo dodeljeni velikim kraljevim trdnjavam, nekateri pa bodo zadolženi za zaupne državne zadeve. Njihove načelnike in poveljnike pa bodo izbrali iz njihovih vrst in se bodo ravnali po svojih postavah, kakor je kralj že določil za Judovo deželo.

38 Kar zadeva tiste tri okraje, ki so bili dodeljeni Judeji na račun dežele Samarije, bodo priključeni Judeji, veljali bodo za področje enega samega upravitelja in ne bodo podložni nobeni drugi oblasti razen oblasti vélikega duhovnika. 39 Ptolemáido s pripadajočim ozemljem poklanjam v dar svetišču v Jeruzalemu za kritje bogoslužnih stroškov. 40 Kar se mene tiče, bom dal vsako leto iz kraljevih dohodkov po petnajst tisoč srebrnih šeklov, ki jih bo treba zbrati na primernih področjih. 41 Upravitelji bodo odslej dajali za dela v templju ves prebitek, ki ga niso vplačali, kakor bi ga morali v prejšnjih letih. 42 Poleg tega se tudi sprosti vsota pet tisoč srebrnih šeklov, ki so jih leto za letom pobirali kot davek iz tempeljskega imetja, ker pripada duhovnikom, ki opravljajo bogoslužje. 43 Vsakdo, ki se bo zatekel v svetišče v Jeruzalemu in sploh na njegovo področje, ker dolguje kaj kralju ali iz katerega koli drugega razloga, bo nedotakljiv skupaj z vsem, kar ima v mojem kraljestvu.

44 Stroški za gradbena in obnovitvena dela svetišča bodo šli v breme kralju. 45 Prav tako bodo šli v breme kralju stroški za gradnjo obzidja v Jeruzalemu in njegovo utrditev kakor tudi za zidanje utrdb po Judeji.«

46 Ko so Jonatan in ljudstvo slišali te besede, jim niso verjeli. Niso jih vzeli zares, ker so se spomnili vsega zlega, ki ga je Demetrij prizadel Izraelu, in kako jih je tlačil. 47 Odločili so se v prid Aleksandru, ker jim je prvi ponudil mir in so bili vse dni njegovi zavezniki.

48 Kralj Aleksander je zbral velike sile in se utaboril nasproti Demetriju. 49 Kralja sta se spopadla in Demetrijeva vojska se je spustila v beg. Aleksander se je pognal za njim in obvladal njegove vojake. 50 Zagrizeno se je bojeval, dokler ni sonce zašlo. Tisti dan je Demetrij padel.

51 Nato je Aleksander poslal k egiptovskemu kralju Ptolemeju odposlance z naslednjim sporočilom:

52 »Vrnil sem se v svoje kraljestvo, sédel na prestol svojih očetov in prevzel oblast. Demetrija sem porazil in zagospodoval naši deželi. 53 Šel sem v boj proti njemu. Potolkli smo njega in njegovo vojsko in zasedli njegov kraljevi prestol. 54 Skleniva torej zdaj prijateljstvo in daj mi svojo hčer za ženo. Tako postanem tvoj zet. Tako tebi kakor njej bom dal darove, ki so te vredni.«

55 Kralj Ptolemej je odgovoril takole: »Srečen tisti dan, ko si se vrnil v deželo svojih očetov in sédel na njihov kraljevi prestol! 56 Pri priči ti bom ustregel. Toda pridi mi naproti v Ptolemáido, da se osebno spoznava in se povežem s tabo v svaštvo, kakor si rekel.«

57 Ptolemej je odpotoval iz Egipta s svojo hčerjo Kleópatro in prišel v Ptolemáido. To je bilo leta 162. 58 Kralj Aleksander se mu je predstavil in Ptolemej mu je dal svojo hčer Kleópatro. V Ptolemáidi je priredil zelo slovesno svatbo, kakor je pri kraljih v navadi.

59 Nato je kralj Aleksander pisal Jonatanu, naj pride, da bi se srečala. 60 Res je Jonatan v slovesnem sprevodu prišel v Ptolemáido in se srečal z obema kraljema. Njima in njunim prijateljem je dal srebra, zlata in veliko daril, tako da se jima je priljubil. 61 Tedaj se je združilo proti njemu nekaj zločinskih in brezbožnih ljudi iz Izraela in so ga zatožili kralju, vendar se kralj ni zmenil zanje. 62 Nasprotno, ukazal je, naj Jonatanu slečejo njegova oblačila in ga oblečejo v škrlat. Tako so tudi storili. 63 Kralj je Jonatana posadil poleg sebe in rekel svojim dostojanstvenikom: »Pojdite z njim v središče mesta in razglasite, da ga nihče ne sme česar koli obtožiti in s čimer koli nadlegovati.« 64 Ko so obrekovalci videli, kako je v skladu s kraljevim razglasom čaščen in oblečen v škrlat, so vsi skupaj pobegnili. 65 Kralj ga je počastil s tem, da ga je prištel med svoje prve prijatelje in ga postavil za vojskovodja in deželnega upravitelja. 66 In Jonatan se je miren in vesel vrnil v Jeruzalem.

67 Leta 165 je Demetrij, Demetrijev sin, prišel s Krete v deželo svojih očetov. 68 Ko je kralj Aleksander izvedel za to, je bil zelo potrt in se je vrnil v Antiohijo. 69 Demetrij je postavil za upravitelja Kojlosirije Apolonija. Ta je zbral veliko vojsko in se utaboril pri Jámniji. Vélikemu duhovniku Jonatanu pa je poslal naslednje sporočilo:

70 »Ti si edini, ki se postavljaš proti nam, in po tvoji krivdi sem postal predmet zasmehovanja in zaničevanja. Zakaj se v hribih prsiš s svojo močjo proti nam? 71 Če res zaupaš svojim četam, se spústi proti nam v ravnino, da se tam pomeriva. Zakaj bojna sila mest je z mano. 72 Kar vprašaj in pozvedi, kdo sem jaz in vsi drugi, ki nam pomagajo. Takole porečejo: ›Ne boste mogli zdržati pred našim obličjem, saj so bili vaši očetje že dvakrat pognani v beg na svojih lastnih tleh. 73 Zdaj, na ravnini, kjer ni ne kamna ne skale ne zavetja, ne boš mogel vzdržati pred konjenico in tako veliko bojno silo.‹«

74 Ko je Jonatan izvedel za Apolonijeve besede, je ves razkačen zbral deset tisoč mož in odrinil iz Jeruzalema. Njegov brat Simon se mu je pridružil, da bi mu pomagal. 75 Utaboril se je nasproti Jopi. Prebivalci so mesto zaprli, ker je bila v njem Apolonijeva posadka. Judje so šli v napad 76 in prestrašeni prebivalci so odprli mestna vrata, tako da je Jonatan postal gospodar Jope.

77 Ko je Apolonij izvedel za to, je razvrstil tri tisoč konjenikov in veliko vojsko in se usmeril proti Ašdódu, kakor da hoče iti skozi mesto. Obenem pa je vdrl v ravnino, ker je imel številno konjenico in se je nanjo zanašal. 78 Jonatan ga je zasledoval do Ašdóda in vojski sta se spopadli. 79 Apolonij je pustil v zasedi za njegovim hrbtom tisoč konjenikov. 80 Toda Jonatan je zaznal, da preži za njim past. Vendar so konjeniki obkolili njegovo vojsko in od jutra do večera s puščicami obstreljevali njegovo moštvo. 81 Toda to je vzdržalo, kakor je Jonatan ukazal, medtem ko so se konji sovražnikov utrudili.

82 Tedaj je Simon pognal svoje čete v napad in naskočil falango. Konjenica je bila izčrpana in tako je Simon pregazil sovražnike, da so se spustili v beg. 83 Konjenica se je razkropila po ravnini, ubežniki pa so se zatekli v Ašdód in stopili v Bet Dagón, svoje malikovalsko svetišče, da bi se rešili. 84 Jonatan je zažgal Ašdód in okoliška mesta, jih oplenil ter uničil z ognjem Dagónovo svetišče in tiste, ki so se zatekli vanj. 85 Od meča in ognja je umrlo kakih osem tisoč mož.

86 Jonatan je odrinil od tam in se utaboril pri Aškelónu. Prebivalci mesta so mu prišli naproti v slavnostnem sprevodu.

87 Potem so se Jonatan in njegovi vojaki z bogatim plenom vrnili v Jeruzalem. 88 Ko je kralj Aleksander izvedel za to, je Jonatanu izkazal še večje časti. 89 Poslal mu je zlato zaponko, kakor se po običaju daje kraljevim sorodnikom. Poleg tega mu je izročil v last Ekrón in vse pripadajoče ozemlje.