1 Antíoh, sin kralja Demetrija, je poslal z otokov morja pismo duhovniku in judovskemu poglavarju Simonu in vsemu narodu. 2 Glasilo pa se je takole:

»Kralj Antíoh vélikemu duhovniku in poglavarju ter judovskemu narodu: pozdrav. 3 Nekaj hudodelcev se je polastilo kraljestva naših očetov, jaz pa ga terjam zase, da ga postavim v prejšnje stanje. Zato sem zbral številno vojsko in opremil bojne ladje 4 z namenom, da se izkrcam v deželi in obračunam s tistimi, ki so uničili našo deželo in opustošili mnoga mesta v mojem kraljestvu. 5 Zdaj ti potrjujem spregled vseh davkov, ki so ti jih spregledali kralji pred mano, in vseh drugih dajatev, katerih so te oprostili. 6 Dajem ti dovoljenje, da si kuješ lasten denar in ga daješ v obtok v svoji deželi. 7 Jeruzalem in svetišče pa sta svobodna. Vse orožje, kar si si ga oskrbel, in trdnjave, ki si jih zgradil in so v tvojih rokah, naj ostanejo v tvoji lasti. 8 Vse sedanje in prihodnje obveznosti do kraljeve blagajne naj ti bodo oproščene z današnjim dnem, in sicer za zmeraj. 9 Brž ko bomo zavladali v svojem kraljestvu, bomo tebi, tvojemu narodu in svetišču izkazali tako velike časti, da se bo vaša slava zableščala pred vsem svetom.«

10 Leta 174 je Antíoh prišel v deželo svojih očetov in vse čete so se mu pridružile, tako da jih je s Trifonom ostalo le malo. 11 Antíoh se je pognal za njim in Trifon je pribežal v Dor, kraj ob morju. 12 Vedel je namreč, da so se zgrnile nanj nesreče in da so ga čete zapustile. 13 Antíoh se je utaboril nasproti Doru in z njim sto dvajset tisoč bojevnikov in osem tisoč konjenikov. 14 Mesto je obkolil, z morske strani pa so ga napadle ladje. Tako je stisnil mesto s kopnega in z morja in ni pustil nikomur ne ven ne noter.

15 Numénij se je medtem s svojimi spremljevalci vrnil iz Rima in s sabo je prinesel pisma za kralje in dežele; v njih je bilo napisano tole:

16 »Rimski konzul Lukij kralju Ptolemeju: pozdrav. 17 K nam so prišli odposlanci Judov kot prijatelji in zavezniki, da bi obnovili nekdanje prijateljstvo in zavezništvo. Poslala sta jih véliki duhovnik Simon in judovsko ljudstvo. 18 Prinesli so zlati ščit, ki tehta tisoč min. 19 Zato smo sklenili pisati kraljem in deželam, naj jim ne prizadevajo hudega, naj ne napadajo njih, njihovih mest in njihove dežele ter naj ne stopajo v zavezništvo s tistimi, ki se bojujejo proti njim. 20 Zdelo se nam je dobro, da od njih sprejmemo ščit. 21 Če so torej nekateri hudodelci pobegnili iz njihove dežele k vam, jih izročite vélikemu duhovniku Simonu, da obračuna z njimi po njihovi postavi.«

22 Isto je konzul napisal kralju Demetriju, Atalu, Ariarátu in Arsáku. 23 Prav tako vsem deželam, in sicer Sampsámu, Špartancem, Delosu, Mindosu, Sikiónu, Karíji, Samosu, Pamfiliji, Likiji, Halikarnásu, Rodosu, Fazélidi, Kosu, Sidi, Arvádu, Gortíni, Knidosu, Cipru in Cireni. 24 Prepis tega so poslali vélikemu duhovniku Simonu.

25 Kralj Antíoh je taboril v predmestju Dora, nenehno je poganjal proti njemu svoje oddelke in postavljal oblegovalne stroje. Trifona je stisnil v obroč, da nihče ni mogel ne ven ne noter. 26 Simon mu je poslal dva tisoč izbranih mož, da bi se bojevali na njegovi strani, zraven pa še srebra, zlata in obilno vojno opremo. 27 Toda tega ni hotel sprejeti, marveč je preklical vse, o čemer se je prej pogodil z njim, in mu obrnil hrbet. 28 Poslal je k njemu Atenóbija, enega izmed svojih prijateljev, da bi mu dal tole izjavo: »Vi imate zasedeno Jopo, Gezer in trdnjavo v Jeruzalemu, ki so mesta mojega kraljestva. 29 Opustošili ste njihovo ozemlje, prizadeli deželi veliko hudega in se polastili mnogih krajev v mojem kraljestvu. 30 Vrnite torej zdaj mesta, ki ste jih zavzeli, in izplačajte davke za kraje, ki ste se jih polastili zunaj meja Judeje. 31 Če pa ne, dajte namesto tega petsto srebrnih talentov, drugih petsto talentov pa za razdejanja, ki ste jih napravili, in za davke teh mest. Sicer bomo prišli in se vojskovali z vami.«

32 Kraljev prijatelj Atenóbij je prišel v Jeruzalem in videl Simonov sijaj, postrežno mizo vso v zlatu in srebru ter številno služabništvo. Osupel mu je sporočil kraljeve besede. 33 Simon pa mu je takole odgovoril: »Nismo segli po tuji zemlji niti si nismo prilastili tujih dobrin, marveč smo si vzeli dediščino naših očetov, ki so si jo naši sovražniki po krivici lastili. 34 Mi samo izrabljamo ugodno priložnost in trdno držimo dediščino naših očetov. 35 Kar zadeva Jopo in Gezer, ki ju terjaš zase, sta ti dve mesti prizadeli našemu ljudstvu in naši deželi veliko škodo. Vendar pa bomo dali zanju sto talentov.«

36 Atenóbij v odgovor ni rekel besede, marveč se je besen vrnil h kralju. Sporočil mu je o teh izjavah, o Simonovem sijaju in o vsem, kar je videl. In kralj se je na moč razsrdil.

37 Trifon se je tedaj vkrcal na ladjo in pobegnil v Ortozíjo. 38 Kralj je imenoval Kendebája za epistratega primorja ter mu dal pehotne in konjeniške oddelke. 39 Ukazal mu je, naj se utabori nasproti Judeji, pozida Cedron, utrdi vrata in napade ljudstvo. Kralj sam pa se je pognal za Trifonom. 40 Kendebáj se je pojavil pri Jámniji ter začel izzivati ljudstvo, vdirati v Judejo, goniti ujetnike in pobijati ljudi. 41 Pozidal je Cedron in tam nastanil konjenike in pešce, da bi delali izpade ter nadzorovali čete po Judeji, kakor mu je kralj ukazal.