1 Na njegovo mesto je stopil njegov sin Juda, imenovan Makabejec. 2 Vsi njegovi bratje in vsi, ki so se pridružili svojemu očetu, so mu pomagali in navdušeno bíli boj za Izraela.

10 Tedaj je Apolonij zbral nevernike in veliko vojsko iz Samarije, da bi se bojeval proti Izraelu. 11 Juda je izvedel za to, šel mu je nasproti, ga potolkel in ubil. Mnogi so bili smrtno ranjeni, drugi so se razbežali. 12 Judje so jim vzeli bojno opravo in Juda se je polastil Apolonijevega meča. Z njim se je potem bojeval, dokler je živel.

13 Seron, poveljnik vojske v Siriji, je izvedel, da je Juda zbral okrog sebe večjo skupino zvestih, ki so bili pripravljeni, da gredo v boj. 14 Rekel si je: »Pridobil si bom ime in se proslavil v kraljestvu. Bojeval se bom proti Judu in njegovim privržencem, ki prezirajo kraljev ukaz.« 15 Odrinil je in z njim je šla na pot močna vojska brezbožnežev, da bi mu bila v pomoč, ko se bo maščeval nad sinovi Izraela.

16 Približal se je klancu pri Bet Horónu in Juda mu je šel nasproti s peščico mož. 17 Ko pa so ti zagledali vojsko, ki jim je prihajala nasproti, so rekli Judu: »Kako se bomo mogli mi, ki nas je samo peščica, bojevati proti tako veliki in močni množici? Poleg tega smo izčrpani, saj danes nismo zaužili ničesar.« 18 Juda pa je rekel: »Zlahka se zgodi, da množica klecne pred peščico, in nebu je vseeno, ali reši z množico ali s peščico. 19 Zakaj zmaga v boju ni odvisna od velikosti vojske, ampak od moči, ki pride z neba. 20 Tile prihajajo nad nas polni objestnosti in brezbožnosti, da bi pokončali nas, naše žene in naše otroke ter nas izropali. 21 Toda mi se bomo bojevali za svoje življenje in svoje postave 22 in Gospod sam jih bo zdrobil pred našimi očmi. Zato ne imejte strahu pred njimi!«

23 Komaj je nehal govoriti, je hitro planil nadnje in Seron in njegova vojska sta bila pomendrana pred njegovimi očmi. 24 In zasledovali so jih po Bet Horónskem klancu do ravnine. Od onih je padlo približno osemsto mož, drugi pa so pobegnili v deželo Filistejcev. 25 Tedaj je nastal strah pred Judom in njegovimi brati in okoliške narode je prevzela groza. 26 Njegovo ime je prišlo do kralja in ljudstva so govorila o Judovih bojih.

27 Ko je kralj Antíoh slišal te govorice, se je silno razsrdil. Razposlal je sle in zbral vse sile svojega kraljestva, zelo mogočno vojsko. 28 Odprl je svojo zakladnico, razdelil vojakom enoletno plačo in jim zapovedal, naj bodo pripravljeni na vsako morebitnost. 29 Tedaj je opazil, da je v državni blagajni zmanjkalo denarja in da dežela prinaša le malo davkov, to pa zaradi sporov in nesreč, ki jih je povzročil deželi s tem, da je odpravil zakone, ki so bili v veljavi od najstarejših časov. 30 Zbal se je, da ne bo imel, kakor je imel svojčas, dovolj za izdatke in darove, ki jih je prej velikopotezno delil, pri čemer je prekašal kralje, ki so bili pred njim. 31 Dušo mu je zajela tesnoba in sklenil je oditi v Perzijo, da bi pobral v tistih deželah davke in tako zbral veliko denarja.

32 Upravljanje kraljevskih poslov od reke Evfrata do mejá Egipta je prepustil Liziju, ki je bil zelo ugleden mož in kraljevske krvi. 33 Njemu je tudi prepustil v vzgojo svojega sina Antíoha, dokler se ne bi vrnil. 34 Izročil mu je polovico vojske in slone ter mu dal navodila o vsem, kar je nameraval. Kar je zadevalo prebivalce Judeje in Jeruzalema, 35 je ukazal poslati nadnje vojsko, da bi strl in uničil moč Izraela in kar je ostalo od Jeruzalema ter izbrisal s kraja spomin nanje. 36 Na vsem njihovem ozemlju naj bi naselil tujce in z žrebom razdelil njihovo deželo. 37 Kralj pa je vzel polovico vojske, ki je še ostajala, in leta 147 odrinil iz Antiohije, prestolnice svojega kraljestva. Prekoračil je reko Evfrat in šel skozi gornje dežele.

38 Lizija je izbral Doriménovega sina Ptolemeja, Nikánorja in Górgija, zelo vplivne može izmed kraljevih prijateljev. 39 Z njimi je poslal štirideset tisoč mož in sedem tisoč konjenikov, da bi šli v judovsko deželo in jo opustošili, kakor se je glasil kraljev ukaz. 40 Odrinili so z vso svojo vojsko, prišli tja in se utaborili na ravnini blizu Emavsa. 41 Ko so tamkajšnji trgovci slišali o njih, so vzeli na kupe srebra in zlata in zraven še verig ter prišli v taborišče, da bi odkupili Izraelove sinove za sužnje. Pridružile so se jim čete iz Sirije in iz dežele tujerodcev.

42 Juda in njegovi bratje so videli, da je postal položaj skrajno nevaren in da sovražne sile že taborijo na njihovem ozemlju. Izvedeli so tudi za ukaz, ki ga je dal kralj, za popolno uničenje ljudstva. 43 Tedaj so rekli drug drugemu: »Vzdignimo naš narod iz ruševin in bojujmo se za naše ljudstvo in za sveti kraj.« 44 Sklicana je bila skupnost, da bi se pripravili na boj, da bi molili ter prosili za milost in usmiljenje.

46 Zbrali so se in prišli v Micpo, kraj nasproti Jeruzalemu: zakaj Micpa je bila že prej kraj molitve za Izraela. 47 Tisti dan so se postili, se oblekli v raševino, si potresli glave s pepelom in si pretrgali oblačila. 48 Odvili so zvitek postave, da bi v njej našli to, za kar so pogani spraševali podobe svojih malikov. 49 Prinesli so duhovniška oblačila, prve sadeže in desetine ter zbrali nazirce, ki so izpolnili svoj čas. 50 Z močnim glasom so zavpili proti nebu, rekoč:

54 Pri tem so zatrobili s trobentami in zavpili z močnim glasom. 55 Nato je Juda postavil poveljnike ljudstva, poveljnike tisočnij, stotnij, petdesetnij in desetnij. 56 Tistim pa, ki so zidali hišo, se ženili in sadili vinograd, ter bojazljivcem je rekel, naj se vsak vrne na svoj dom, kakor je določala postava. 57 Nato je vojska odrinila in se utaborila južno od Emavsa.

58 In Juda je rekel: »Nadenite si orožje in bodite junaki! Bodite pripravljeni, da se jutri zarana spopadete s temi neverniki, ki so se zbrali zoper nas, da bi uničili nas in naš sveti kraj. 59 Zakaj za nas je boljše, da umremo v boju, kakor da gledamo nesrečo, ki se zgrinja nad naš narod in nad naše svetišče. 60 Sicer pa, kakor hoče nebo, tako se bo zgodilo.«