Juda pride do zmage v Emavsu
4
1 Górgija je vzel s seboj pet tisoč mož in tisoč izbranih konjenikov, in ta vojska je odrinila ponoči,
2 da bi planila na taborišče Judov, jih presenetila in potolkla. Pot so mu kazali ljudje iz trdnjave.
3 Juda je izvedel za to in tudi sam odrinil s svojimi hrabrimi bojevniki, da bi potolkel kraljeve sile pri Emavsu,
4 dokler so bile čete še razkropljene zunaj taborišča.
5 Górgija je prišel ponoči v Judovo taborišče, pa ni našel nikogar. In tako jih je iskal po hribih. Govoril je namreč: »Ti ljudje bežijo pred nami.«
6 Ko se je naredil dan, se je Juda prikazal na ravnini s tri tisoč možmi. Vendar niso imeli ne opreme Ali oklepov. ne mečev, kakršnih bi si želeli.
7 Zagledali so taborišče poganov. Bilo je močno in utrjeno, obkrožala ga je konjenica, in to so bili ljudje, izurjeni v bojevanju.
8 Juda je rekel možem, ki so bili z njim: »Ne bojte se te množice in ne plašite se njihovega napada!
9 Spomnite se, kako so bili naši očetje rešeni ob Rdečem morju, ko jih je faraon zasledoval s svojo vojsko.
10 Zato zdaj zakličimo v nebo, naj nam bo naklonjeno, Db. če nas bo hotelo. naj se spomni zaveze z očeti in naj danes stre to vojsko pred našimi očmi.
11 In vsi bodo spoznali, da je nekdo, ki odkupuje in rešuje Izraela.«
12 Ko so tujci vzdignili oči in videli, da jim prihajajo nasproti,
13 so šli iz taborišča, da bi se spopadli. Judovi možje pa so zatrobentali
14 in se vrgli v boj. Pogani so bili pomendrani in so pobegnili proti ravnini.
15 Vsi, ki so zaostali, so padli pod mečem. Zasledovali so jih vse do Gezerja in do Idumejske, Ašdódske in Jámnijske ravnine. Od njih je padlo približno tri tisoč mož.
16 Ko se je Juda s svojo vojsko vrnil z zasledovanja,
17 je rekel ljudstvu: »Ne hlepite po plenu, kajti pred vami je še ena bitka.
18 Na hribu nedaleč od nas je Górgija s svojo vojsko. Zdaj se hrabro postavite proti našim sovražnikom in se bojujte z njimi, potem pa boste mirno segli po plenu.«
19 Juda je še tako govoril, Db. to izpolnjeval. ko se je izza hriba prikazal oddelek sovražnikov.
20 Ti so opazili, da njihovi bežijo in da je taborišče v plamenih. Še je bilo videti dim, ki je kazal, kaj se je zgodilo.
21 Ko so videli to, so se silno prestrašili. In ko so videli v ravnini še Judovo vojsko, pripravljeno na napad,
22 so vsi pobegnili v deželo tujerodcev.
23 Juda pa se je vrnil, da bi se lotil plena v taborišču. Nabrali so veliko zlata in srebra, vijoličastega in morskega škrlata ter veliko bogastva.
24 Ko so se vračali, so peli zahvalno pesem nebu: »Ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje.«
25 Tisti dan je Izrael doživel veliko odrešitev.
26 Tisti izmed tujcev, ki so se rešili, so šli povedat Liziju vse, kar se je zgodilo.
27 To, kar je slišal, ga je strašno potrlo, Db. ga je zmedlo in je postal brezvoljen. ker se z Izraelom ni zgodilo tako, kakor je hotel, ampak se je vse obrnilo drugače, kakor je ukazal kralj.
Juda premaga Lizija
28 Naslednje leto pa je Lizija zbral šestdeset tisoč izbranih mož in pet tisoč konjenikov, da bi se bojeval proti Judom.
29 Prišli so v Idumejo in se utaborili pri Bet Curu. Juda jim je šel nasproti z deset tisoč možmi.
30 Ko je zagledal to mogočno vojsko, je molil z besedami: »Slavljen si, o rešitelj Izraela, ki si z roko svojega služabnika Davida strl napad velikana ter predal taborišče tujerodcev v roke Savlovemu sinu Jonatanu in njegovemu pribočniku.
31 Tako tudi daj tole vojsko v roke svojega naroda Izraela, da se bodo sramovali svoje pehote in konjenice.
32 Navdaj jih s strahopetnostjo, ohrômi njihov predrzni nalet in naj se sesujejo v svojem porazu.
33 Pobij jih na tla z mečem tistih, ki te ljubijo, da te bodo vsi, ki poznajo tvoje ime, slavili z zahvalnimi pesmimi.«
34 Spopadli so se in od Lizijeve vojske je v boju na nož padlo približno pet tisoč mož.
35 Ko je Lizija videl, kako je bila njegova vojska pognana v beg, Judova pa se je izkazala s pogumom, in kako so bili Judovi možje pripravljeni junaško živeti ali junaško umreti, je odrinil v Antiohijo. Tam je zbiral plačance, da bi se z večjo močjo vrnil v Judejo.
Judje očistijo in posvetijo tempelj
36 Tedaj so rekli Juda in njegovi bratje: »Glejte, naši sovražniki so poraženi. Pojdimo očistit svetišče in ga posvetit.«
37 In vsa vojska se je zbrala in povzpeli so se na Sionsko goro.
38 Videli so, kako je svetišče zapuščeno, oltar oskrunjen in vrata požgana. Dvorišča pa so zarasla z grmovjem, kakor če bi bilo v gozdu ali na kakem hribu. Dvorane so bile uničene.
39 Pretrgali so si oblačila, se prepustili glasnemu žalovanju in se potresli s pepelom.
40 Nato so padli z obrazi na zemljo, zatrobili s signalnimi trobentami in zavpili proti nebu.
41 Tedaj je Juda ukazal nekaterim možem, naj se bojujejo z onimi, ki so se držali v trdnjavi, dokler ne bo očistil svetišča.
42 Nato je izbral nekaj neoporečnih duhovnikov, ki so bili navdušeni za postavo,
43 da so osnažili svetišče in odnesli kamne skrunitve na nečist kraj.
44 Posvetovali so se o tem, kaj naj bi storili z oltarjem za žgalne daritve, ki je bil oskrunjen.
45 Prišli so na dobro misel, da bi ga odstranili, tako da jim ne bi bil kdaj v sramoto, ker so ga pogani oskrunili. In tako so oltar porušili,
46 kamenje pa odložili na primeren kraj na tempeljski gori, dokler ne bi prišel prerok in presodil, kam z njim.
47 V skladu s postavo so segli po neoklesanih kamnih in sezidali nov oltar po vzoru prejšnjega.
48 Pozidali so svetišče in notranjščino hiše Tj. templja. ter posvetili dvorišča.
49 Izdelali so nove svete posode in ponesli v tempelj svečnik, kadilni oltar in mizo.
50 Zažgali so kadilo na oltarju in prižgali luči na svečniku, da so razsvetljevale tempelj.
51 Na mizo so položili hlebe, razpeli zavese in dokončali vsa dela, ki so se jih lotili.
52 Na petindvajseti dan devetega meseca (ta mesec se imenuje kislév) leta 148 Tj. 164 pr. Kr. so zarana vstali
53 in v skladu s postavo žrtvovali na novem žgalnem oltarju, ki so ga postavili.
54 Oltar je bil na novo posvečen prav v istem letnem času in na isti dan, kot so ga pogani oskrunili, in sicer s pesmimi, plunkami, harfami in cimbalami.
55 Vse ljudstvo je padlo na obraz in častilo in hvalilo nebo, ker mu je naklonilo uspeh.
56 Osem dni so posvečevali oltar in z veseljem prinašali žgalne daritve; darovali so odrešitveno in hvalno daritev.
57 Pročelje templja so okrasili z zlatimi venci in ščitki, obnovili vhode in dvorane ter jih opremili z vrati.
58 Med ljudstvom je zavladalo veliko veselje in izbrisana je bila sramota, ki so jo povzročili pogani.
59 Juda, njegovi bratje in vsa izraelska skupnost so sklenili, da bodo vsako leto ob istem času, začenši s petindvajsetim dnevom meseca kisléva, z osemdnevnim praznovanjem slavili posvetitev oltarja, in sicer z veseljem in radostjo.
60 V istem času so okrog Sionske gore sezidali visoko obzidje in mogočne stolpe, da ne bi v tisti kraj vdrli pogani in ga pomendrali, kakor so storili prej.
61 Juda je tam nastanil posadko, ki naj bi kraj varovala. Utrdil je tudi Bet Cur, da bi ljudstvo imelo trdnjavo nasproti Idumeji.
|