1 Leta 151 je Demetrij, Selevkov sin, pobegnil iz Rima, s peščico mož prišel v obmorsko mesto in tam zavladal. 2 Ko se je namenil stopiti v kraljevsko palačo svojih očetov, je vojaštvo zgrabilo Antíoha in Lizija, da bi mu ju izročilo. 3 Ko je izvedel za stvar, je rekel: »Nikar mi ne kažite njunih obrazov!« 4 In vojaki so ju ubili in Demetrij je sédel na prestol svojega kraljestva.

5 Tedaj je prišlo k njemu vse, kar je bilo brezvestnih in brezbožnih ljudi v Izraelu. Vodil jih je Alkim, ki si je želel postati véliki duhovnik. 6 Kralju so zatožili izraelske ljudi in rekli: »Juda je s svojimi brati vred pobil vse tvoje prijatelje in nas razkropil zunaj naše dežele. 7 Pošlji torej moža, ki mu zaupaš, in ta naj si gre ogledat vse razdejanje, ki ga je Juda povzročil pri nas in v kraljevi deželi. Naj jih kaznuje, nje in vse njihove pomagače.«

8 Kralj je izbral Bakhída, enega od kraljevih prijateljev. Ta je upravljal deželo onkraj reke, bil je mogočnik v kraljestvu in zvest kralju. 9 Poslal ga je skupaj z brezbožnim Alkimom. Temu je podelil véliko duhovništvo in mu ukazal, naj se maščuje nad sinovi Izraela. 10 Odrinila sta z veliko vojsko in prišla v Judejo. K Judu in njegovim bratom je odposlal sle z zvijačnimi mirovnimi predlogi. 11 Izraelci pa jim niso nasedli, saj so videli, da so prišli z veliko vojsko.

12 Vendar se je pri Alkimu in Bakhídu zbrala skupina pismoukov, da bi poiskala pravično rešitev. 13 Med sinovi Izraela so bili prvi, ki so se potegovali za mir pri njih, hasidejci. 14 Rekli so namreč: »Z vojaštvom je prišel duhovnik iz Aronovega rodu in ta nam ne bo prizadel krivice.« 15 Alkim se je miroljubno pogovoril z njimi in jim s prisego zagotovil: »Ne vam ne vašim prijateljem ne bomo prizadeli nič hudega.« 16 Verjeli so mu, on pa je dal prijeti med njimi šestdeset mož in jih v enem samem dnevu pobiti, v skladu s tem, kar je pisano:

19 Bakhíd je odrinil iz Jeruzalema in se utaboril v Bet Zajitu. Dal je prijeti mnoge izmed pribežnikov, ki so se mu pridružili, in tudi nekatere iz ljudstva, jih poklal in vrgel v velik vodnjak. 20 Deželo je prepustil Alkimu in pustil ob njem vojsko, da bi mu bila v oporo, nato pa se je vrnil h kralju.

21 Alkim se je trudil za to, da bi postal véliki duhovnik, 22 in okrog njega so se zbrali vsi, ki so sejali zmedo med ljudstvom. Ti so zagospodarili nad Judovo deželo in povzročili mnogo hudega v Izraelu. 23 Juda je videl vse gorje, ki so ga Alkim in njegovi privrženci prizadeli sinovom Izraela: bili so slabši od poganov. 24 Na široko je obredel vse judovsko ozemlje, se maščeval nad odpadniki in jim onemogočil, da bi se gibali po deželi.

25 Ko pa je Alkim uvidel, da je Juda s svojimi privrženci postal močnejši, in spoznal, da se jim ne more upirati, se je vrnil h kralju in jih obsul s hudimi obtožbami. 26 Tedaj je kralj poslal Nikánorja, enega svojih slavnih poveljnikov, ki je mrzil in sovražil Izraela, z ukazom, naj pokonča to ljudstvo. 27 Nikánor je prišel z veliko vojsko v Jeruzalem in se po odposlancih obrnil na Juda in njegove brate z zvijačno miroljubnimi besedami: 28 »Naj ne bo boja med mano in vami. Prišel bom z majhnim spremstvom, da si miroljubno pogledamo iz oči v oči.«

29 Prišel je k Judu in spravljivo sta se pozdravila, toda sovražniki so bili pripravljeni, da Juda ugrabijo. 30 Juda pa je sprevidel, da je Nikánor prišel k njemu s slabimi nameni. Ustrašil se ga je in odklonil srečanje. 31 Ko je Nikánor spoznal, da je bila njegova namera razkrita, je šel, da se pomeri z Judom na bojišču pri Kafarsalámi. 32 Na Nikánorjevi strani je padlo približno petsto mož, drugi pa so se zatekli v Davidovo mesto.

33 Po teh dogodkih se je Nikánor povzpel na Sionsko goro. Iz svetišča je stopilo nekaj duhovnikov in ljudskih starešin, da bi ga miroljubno pozdravili in mu pokazali žgalno daritev, ki so jo darovali za kralja. 34 On pa se jim je rogal, jih zasmehoval in zasramoval ter govoril, poln objestnosti. 35 Besno je prisegel, rekoč: »Če tokrat Juda s svojo vojsko ne bo izročen v moje roke, bom, ko se srečno vrnem, zažgal tole hišo.« In odšel je, poln besa. 36 Duhovniki so se vrnili v svetišče, obstali pred oltarjem in templjem, zajokali in rekli:

39 Nikánor je odšel iz Jeruzalema in si postavil taborišče v Bet Horónu. Tam se mu je pridružila vojska iz Sirije. 40 Juda pa se je s tri tisoč možmi utaboril pri Hadáši. Tedaj je molil takole: 41 »Takrat, ko so kraljevi odposlanci preklinjali, je nastopil tvoj angel in pobil sto petinosemdeset tisoč njihovih. 42 Na enak način danes pomendraj pred nami tole vojsko, drugi pa naj vedo, da je grdo govoril o tvojem svetišču. Sodi mu po njegovi hudobiji!«

43 Na trinajsti dan meseca adárja sta se vojski spopadli, Nikánorjeva vojska je bila poražena in on je prvi padel v boju. 44 Ko pa so njegovi vojaki videli, da je padel, so odvrgli orožje in se spustili v beg. 45 Izraelci so jih zasledovali en dan hoda od Hadáše vse tja do Gezerja in za njimi dajali znamenja s trobentami. 46 Iz vseh judovskih vasi naokrog so se zgrinjali ljudje, jih obkoljevali in se spravljali nadnje. Vsi so padli pod mečem in niti eden od njih ni preživel. 47 Odvzeli so jim opremo in plen. Nikánorju pa so odsekali glavo in desno roko, ki jo je objestno iztegoval. Oboje so odnesli in obesili v bližini Jeruzalema. 48 Ljudi je prevzelo izredno veselje in tisti dan so imeli za dan velike radosti. 49 Sklenili so praznovati tisti dan vsako leto trinajstega adárja. 50 In judovska dežela se je za kratek čas oddahnila.