1 Ko je Jakob izvedel, da imajo v Egiptu žito, je rekel svojim sinovom: »Kaj se spogledujete?« 2 In je rekel: »Slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umremo!« 3 Tedaj je odšlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili žita v Egiptu. 4 Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati; rekel si je: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!«

5 Med drugimi, ki so prihajali kupovat žito, so prišli tudi Izraelovi sinovi, kajti lakota je bila v kánaanski deželi.

6 Jožef je bil oblastnik v deželi in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli in se priklonili pred njim z obrazom do tal. 7 Ko jih je Jožef videl, jih je spoznal, a se je delal tujca pred njimi in trdo govoril z njimi. Rekel jim je: »Od kod ste prišli?« Rekli so: »Iz kánaanske dežele kupovat živež.«

8 Jožef je brate spoznal, oni pa ga niso spoznali. 9 Tedaj se je Jožef spomnil sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« 10 Rekli so mu: »Ne, moj gospod, tvoji služabniki so prišli nakupit živež. 11 Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji služabniki niso ogleduhi.« 12 »Ne,« jim je rekel, »zares ste prišli ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« 13 Rekli so: »Dvanajst je bilo tvojih služabnikov, bratje smo, sinovi enega moža v kánaanski deželi; najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.« 14 Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam govoril in rekel: ogleduhi ste! 15 Takole vas bomo preizkusili: kakor živi faraon, ne boste šli od tod, dokler ne pride sem vaš najmlajši brat. 16 Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako preizkusimo vaše besede, ali je resnica v njih. Če je ni, kakor živi faraon, ste ogleduhi.«

17 Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni. 18 Tretji dan jim je rekel: »To morate storiti, če hočete ostati živi. Bojim se Boga. 19 Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za svoje sestradane hiše; 20 potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo vaše besede izkazale za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako.

21 Govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom, saj smo videli stisko njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla ta stiska nad nas.«

22 Ruben jim je odgovoril in rekel: »Ali vam nisem rekel: ›Ne pregrešite se nad otrokom!‹ Pa niste hoteli poslušati. Zdaj se od nas terja njegova kri.«

23 Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi govoril po tolmaču. 24 Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in jim govoril.

Vzel je izmed njih Simeona in ga dal zvezati pred njihovimi očmi. 25 Potem je ukazal, naj jim napolnijo posode z žitom in jim vrnejo njihov denar, vsakemu v njegovo vrečo, ter jim dajo hrane za na pot. In storili so jim tako.

26 Naložili so žito na osle in odšli. 27 Na počivališču je eden razvezal svojo vrečo, da bi nakrmil osla. Pa je zagledal svoj denar. Bil je v žitni vreči na vrhu. 28 Rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Srce jim je zastalo in trepetajoč so se obračali drug k drugemu ter rekli: »Kaj nam je Bog to storil?«

29 Potem so prišli k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo, mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, in rekli: 30 »Mož, ki je gospodar dežele, je trdo govoril z nami. Imel nas je za ogleduhe dežele. 31 Rekli smo mu: ›Pošteni smo, nismo ogleduhi. 32 Bilo nas je dvanajst bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri očetu v kánaanski deželi.‹ 33 Pa nam je mož, ki je gospodar dežele, rekel: ›Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar potrebujete za svoje sestradane hiše in odidite! 34 Pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in videl bom, da niste ogleduhi, temveč poštenjaki! Vašega brata vam potem vrnem in smeli boste hoditi po deželi.‹«

35 Ko so praznili vreče, je vsak našel v svoji vreči mošnjo s svojim denarjem. Ko so sami in njihov oče videli te mošnje, so se prestrašili.

36 Oče Jakob jim je rekel: »Otroke mi jemljete; Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina mi jemljete! Vse prihaja nadme!« 37 Ruben je rekel očetu: »Moja sinova usmŕti, če ti ga ne pripeljem nazaj! Zaupaj ga moji roki in vrnil ti ga bom!« 38 Pa je rekel: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je ostal sam. Če bi ga na poti, na katero boste odšli, zadela nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo v podzemlje.«