1 Žena enega izmed preroških sinov je vpila k Elizeju in rekla: »Tvoj služabnik, moj mož, je umrl in ti veš, da se je tvoj služabnik bal Gospoda. Prišel pa je upnik, da bi si moja sinova vzel za sužnja.« 2 Elizej ji je rekel: »Kaj naj ti storim? Povej mi, kaj imaš v hiši!« Odgovorila je: »Tvoja dekla nima v hiši ničesar razen vrča olja.« 3 Pa je rekel: »Pojdi k vsem sosedom naokoli in si od njih izprosi posod, praznih posod, a ne premalo! 4 Potem pojdi domov, zakleni vrata za sabo in za sinovoma in napolni vse te posode; katera bo polna, jo postavi na stran!« 5 Šla je torej od njega in zaklenila vrata za sabo in za sinovoma; ta dva sta prinašala posode, ona pa je nalivala. 6 Ko so bile posode polne, je rekla sinu: »Prinesi mi še kakšno posodo!« Rekel ji je: »Ni več posode!« Tedaj se je olje ustavilo. 7 Prišla je to povedat Božjemu možu. Rekel je: »Pojdi, prodaj olje in poplačaj dolgove. S preostankom pa preživljaj sebe in svoja sinova!«

8 Nekega dne je Elizej potoval skozi Šuném. Tam je živela premožna žena, ki ga je pregovorila, da je obedoval pri njej. In kadar koli je potem šel mimo, je zavil tja na obed. 9 Svojemu možu je rekla: »Glej, spoznala sem, da je tisti, ki se vselej oglasi pri nas, svet Božji mož. 10 Naredimo mu torej zidano gornjo izbico in postavimo vanjo posteljo, mizo, stol in svetilko, da se lahko umakne tja, kadar bo prišel k nam!«

11 Ko je nekega dne prišel tja, se je umaknil v gornjo izbo in tam legel. 12 Potem je rekel svojemu služabniku Gehazíju: »Pokliči to Šunémko!« Poklical jo je in stopila je k njemu. 13 Rekel mu je: »Reci ji vendar: ›Glej, skrbela si za naju s tolikšno skrbjo. Kaj lahko storim zate? Naj govorim zate pri kralju ali pri vojskovodju?‹« Rekla je: »Saj živim sredi svojega ljudstva.« 14 Pa je rekel: »Kaj naj torej naredim zanjo?« Gehazí je rekel: »Na žalost nima sina in njen mož je že star.« 15 Tedaj je rekel: »Pokliči jo!« Ko jo je poklical, je stopila k vratom. 16 Rekel je: »Ko se bo izteklo leto, v tem času, boš objemala sina.« Rekla je: »Nikar, moj gospod, Božji mož, nikar ne zbujaj svoji dekli lažnih upov!«

17 A žena je res spočela in rodila sina, ko se je izteklo leto, v istem času, kakor ji je govoril Elizej.

18 Ko je deček odrastel, je šel nekega dne k svojemu očetu med žanjce. 19 Rekel je očetu: »O moja glava, moja glava!« Ta je rekel hlapcu: »Nesi ga k njegovi materi!« 20 Vzdignil ga je in odnesel k materi. Ležal ji je v naročju do opoldne, nato pa umrl. 21 Šla je in ga položila v posteljo Božjega moža, zaprla vrata za njim in odšla. 22 Poklicala je svojega moža in rekla: »Pošlji mi, prosim, enega izmed hlapcev in eno izmed oslic. Pohitela bom k Božjemu možu in se spet vrnila.« 23 Rekel je: »Zakaj pa greš danes k njemu? Saj ni ne mlaj ne sobota.« Pa je rekla: »Ostani v miru!« 24 Nato je osedlala oslico in rekla svojemu hlapcu: »Dobro jo priganjaj in ne zadržuj me pri ježi, razen če ti bom rekla!« 25 Odšla sta torej in prišla k Božjemu možu na goro Karmel.

Ko jo je Božji mož zagledal od daleč, je rekel svojemu služabniku Gehazíju: »Glej, to je Šunémka! 26 Teci ji torej naproti in ji reci: ›Je mir s teboj, je mir s tvojim možem, je mir s tvojim otrokom?‹« Rekla je: »Mir.« 27 Ko pa je prišla k Božjemu možu na goro, se je oklenila njegovih nog. Gehazí je pristopil, da bi jo odstranil, a Božji mož je rekel: »Pusti jo, kajti njena duša je zagrenjena, Gospod pa mi je to prikril in mi ni naznanil.« 28 Tedaj je rekla: »Sem mar jaz prosila sina od svojega gospoda? Ali nisem rekla: ›Ne zavajaj me?‹« 29 Rekel je torej Gehazíju: »Opaši si ledja, vzemi mojo palico v roko in pojdi! Če koga srečaš, ga ne pozdravljaj, in če te kdo pozdravi, mu ne odzdravljaj. Mojo palico položi dečku na obraz!« 30 A dečkova mati je rekla: »Kakor živi Gospod in živiš ti, ne zapustim te!« Vstal je torej in šel za njo. 31 Gehazí je prispel pred njima in položil palico dečku na obraz; vendar ni bilo ne glasu ne znamenja življenja. Zato se je vrnil k njemu ter mu sporočil in rekel: »Deček se ni prebudil.«

32 Ko je Elizej prišel v hišo, glej, je deček ležal mrtev na njegovi postelji. 33 Vstopil je, zaprl vrata za obema in molil h Gospodu. 34 Potem se je povzpel na posteljo in legel na dečka, del usta na njegova usta, oči na njegove oči in roke na njegove roke; in ko se je tako zleknil nanj, se je dečkovo meso ogrelo. 35 Nato je vstal in šel po sobi gor in dol, se spet povzpel in se zleknil nanj. Tedaj je deček sedemkrat kihnil, in deček je odprl oči. 36 Poklical je Gehazíja in rekel: »Pokliči to Šunémko!« Poklical jo je, in ko je prišla k njemu, je rekel: »Odnesi svojega sina!« 37 Prišla je, padla k njegovim nogam, se priklonila do tal, vzela svojega sina in odšla.

38 Elizej se je vrnil v Gilgál, ko je bila lakota v deželi. Ko so preroški sinovi sedeli pred njim, je rekel svojemu služabniku: »Pristavi veliki lonec in skuhaj juho preroškim sinovom!« 39 Eden izmed njih je šel na polje, da bi nabral zelenjave. Našel je divjo ovijalko in nabral z nje poln plašč divjih bučk. Prinesel jih je in narezal v lonec z juho; niso jih namreč poznali. 40 Potem so juho nalili možem, da bi jedli. Ko pa so juho jedli, so zavpili in rekli: »Smrt je v loncu, Božji mož!« In niso mogli jesti. 41 Tedaj je rekel: »Prinesite moko!« Vrgel jo je v lonec in rekel: »Nalij ljudem, da bodo jedli!« In nič škodljivega ni bilo v loncu.

42 Neki mož je prišel v Báal Šalíš in Božjemu možu prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja. On pa je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli!« 43 Njegov sluga pa je rekel: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Tedaj je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bo še ostalo.« 44 Dal je jed prednje; jedli so in še pustili po Gospodovi besedi.