1 Preroški sinovi so rekli Elizeju: »Glej, prostor, kjer stanujemo poleg tebe, nam je pretesen. 2 Naj gremo k Jordanu, si vzamemo od tam vsak po en hlod in si tam naredimo prostor, da bomo bivali v njem.« Rekel je: »Pojdite.« 3 Eden izmed njih je rekel: »Odloči se, prosim, in pojdi s svojimi služabniki!« Rekel je: »Šel bom.« 4 Šel je torej z njimi. Ko so prišli do Jordana, so sekali les. 5 Ko pa je eden izmed njih podiral deblo, mu je železno rezilo padlo v vodo. Zavpil je in rekel: »Joj, gospod! Pa še izposojeno je!« 6 Božji mož je rekel: »Kam je padlo?« Ko mu je pokazal mesto, je odrezal palico in jo vrgel tja, in železno rezilo je priplavalo na vrh. 7 Potem je rekel: »Vzemi si ga.« In mož je iztegnil roko in ga vzel.

8 Ko se je arámski kralj vojskoval z Izraelom, se je posvetoval s svojimi služabniki in rekel: »Na tem in tem mestu bom taboril.« 9 Božji mož pa je Izraelovemu kralju poslal sporočilo in rekel: »Pazi, da ne boš hodil mimo tistega kraja, kajti tam taborijo Arámci!« 10 Izraelov kralj je torej poslal oglednike na kraj, o katerem mu je rekel Božji mož, in ga tako opozarjal; tako je bil tam na preži, ne le enkrat ali dvakrat.

11 Zaradi tega je srce arámskega kralja vzkipelo. Poklical je služabnike in jim rekel: »Kaj mi ne boste sporočili, kdo izmed naših drži z Izraelovim kraljem!« 12 Eden izmed služabnikov je rekel: »Nobeden, moj gospod kralj; ampak prerok Elizej, ki je v Izraelu, sporoča Izraelovemu kralju besede, ki jih govoriš v spalnici.« 13 Tedaj je rekel: »Pojdite in odkrijte, kje je, da ga dam prijeti!« Sporočili so mu: »V Dotánu je.« 14 In poslal je tja konje, bojne vozove in močno posadko. Prišli so ponoči in obkolili mesto.

15 Ko je sluga Božjega moža naslednje jutro zgodaj vstal in šel iz mesta, glej, je bila okrog mesta vojska s konji in z bojnimi vozovi. Njegov služabnik mu je rekel: »Joj, gospod, kaj naj storimo?« 16 Pa je rekel: »Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.« 17 Nato je Elizej molil in rekel: »Gospod, odpri mu vendar oči, da bo videl!« In Gospod je odprl dečku oči in je videl; in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okrog Elizeja. 18 Ko so Arámci šli nadenj, je Elizej molil h Gospodu in rekel: »Udari, prosim, ta narod s slepoto!« In udaril jih je s slepoto, po Elizejevi besedi.

19 Potem jim je Elizej rekel: »To ni pot in to ni mesto; pojdite za menoj, pa vas pripeljem k možu, ki ga iščete!« In peljal jih je v Samarijo. 20 Ko so prišli v Samarijo, je Elizej rekel: »Gospod, odpri jim oči, da bodo videli!« Gospod jim je odprl oči in so videli; in glej, bili so sredi Samarije. 21 Ko jih je Izraelov kralj videl, je rekel Elizeju: »Ali naj jih do kraja pobijem, oče?« 22 Pa je rekel: »Nikar ne pobijaj! Ali pobijaš tiste, ki si jih ujel s svojim mečem in z lokom? Polôži prednje kruha in vode, da bodo jedli in pili, potem bodo šli k svojemu gospodarju!« 23 Pripravil jim je torej veliko gostijo. Jedli so in pili, nato pa jih je odposlal, da so šli k svojemu gospodarju. Odtlej Arámci niso več prihajali plenit v izraelsko deželo.

24 Potem se je zgodilo, da je arámski kralj Ben Hadád zbral vso svojo vojsko ter šel in oblegal Samarijo. 25 V Samariji je nastala velika lakota; oblegali so jo namreč tako dolgo, da je oslovska glava stala osemdeset srebrnikov, četrt peharja čebule pa pet srebrnikov. 26 Ko je Izraelov kralj nekoč hodil po obzidju, je neka žena zavpila proti njemu in rekla: »Pomagaj, moj gospod kralj!« 27 Rekel je: »Če ti Gospod ne pomaga, od kod naj ti pomagam jaz! Z mlatišča ali iz tlačilnice?« 28 Dalje je rekel: »Kaj te muči?« Pa je rekla: »Tale žena mi je rekla: ›Daj svojega sina, da ga pojemo danes, mojega pa bomo pojedli jutri.‹ 29 Skuhali smo torej mojega sina in ga pojedli. Drugi dan sem ji rekla: ›Daj svojega sina, da ga snemo,‹ pa je sina skrila.« 30 Ko je kralj slišal ženino pripoved, si je pretrgal oblačila – ker je bil na obzidju, je ljudstvo lahko videlo: glej, na njegovem golem telesu je bila raševina – 31 in je rekel: »Tako naj mi stori Bog in tako doda, če bo danes ostala glava Šafátovega sina Elizeja na njem!«

32 Elizej je sedèl v svoji hiši in starešine so sedeli pri njem, ko je kralj poslal k njemu svojega človeka. Poslal je tedaj moža pred seboj; a preden je odposlanec prišel k njemu, je rekel starešinam: »Ali vidite, da ta morilski sin pošilja nekoga, da mi odseka glavo? Glejte, ko pride odposlanec, zaprite vrata in ga porinite ob vrata! Kaj ni slišati za njim korakov njegovega gospodarja?« 33 Ko je še govoril z njimi, je prišel k njemu kralj in rekel: »Glej, ta nesreča je od Gospoda! Le kaj naj še pričakujem od Gospoda?«