1 Po sklenitvi teh pogodb se je Lizija vrnil h kralju, Judje pa so se posvetili poljskemu delu.

2 Toda nekateri krajevni strategi kakor Timótej in Genájev sin Apolonij, Hieronim in Demofón, poleg njih pa tudi ciprski ustanovitelj Nikánor niso pustili Judom, da bi živeli v varnosti in miru. 3 Prebivalci Jope pa so zagrešili tole grozodejstvo. Jude, ki so prebivali z njimi, so povabili, naj se z ženami in otroki vkrcajo v čolne, ki so jih pripravili zanje. Delali so se, kakor da ne čutijo do njih nikakršnega sovraštva, 4 ampak ravnajo po javnem mestnem predpisu. Judje so predlog sprejeli v dokaz, da hočejo mir in da ničesar ne slutijo. Toda ko so pripluli na odprto, so jih potopili. In bilo je vsaj dvesto ljudi.

5 Ko je Juda izvedel za to grozovitost, storjeno njegovim rojakom, je sklical svoje ljudi, 6 poklical na pomoč Boga, pravičnega sodnika, in napadel morilce svojih bratov. Ponoči je podtaknil ogenj v pristanišču, zažgal ladje in pobil tiste, ki so se tja zatekli. 7 Ker pa so bila mestna vrata zaprta, se je umaknil, a z namenom, da se vrne in iztrebi vse prebivalstvo Jope. 8 Nato je izvedel, da hočejo tudi prebivalci Jámnije storiti isto z Judi, ki so bili tam priseljeni. 9 In tako je ponoči napadel tudi Jámnijčane in zažgal pristanišče z ladjevjem vred, tako da je bilo žar plamenov videti tja do Jeruzalema, dvesto štirideset stadijev daleč.

10 Od tam se je na pohodu proti Timóteju oddaljil za devet stadijev, ko so planili nadenj Arabci. Pešcev ni bilo manj kot pet tisoč, konjenikov pa je bilo petsto. 11 Vnel se je hud boj, toda Judovi vojaki so zmagali, ker so imeli na svoji strani Božjo pomoč. Premagani nomadi so Juda prosili, naj jim da desnico, obenem pa so obljubili, da mu bodo dali živino in tudi sicer šli Judom na roko. 12 Juda je menil, da bi mu dejansko mogli v marsičem koristiti, zato je privolil, da sklene z njimi mir. Segli so si v roke, in nato so se umaknili v svoje šotore.

13 Napadel je tudi z nasipi utrjeno in z obzidjem obdano mesto, v katerem so prebivali različni narodi. Imenovalo se je Kaspín. 14 Prebivalci so zaupali v trdnost obzidja in v zaloge živeža. Zato so se grobo vedli do Judovih mož in jih žalili. Pa še preklinjali so in govorili brezbožne stvari. 15 Judovi možje pa so poklicali na pomoč vélikega Vladarja sveta, ki je v Józuetovem času brez zidolomov in bojnih strojev porušil Jeriho, ter divje napadli obzidje. 16 Po Božji volji so se polastili mesta in uprizorili takšno klanje, da je bilo bližnje jezero, dva stadija široko, videti nalito s krvjo.

17 Potem ko so se za sedemsto petdeset stadijev oddaljili od tam, so dospeli v Haraks k tako imenovanim tubíjevskim Judom. 18 Timóteja v teh krajih niso našli. Odrinil je od tam, ne da bi dosegel kak uspeh. Pač pa je pustil v nekem kraju zelo močno posadko. 19 Dva izmed Makabejčevih poveljnikov, Dosítej in Sozípater, sta se usmerila tja in pobila več kot deset tisoč mož, ki jih je Timótej pustil v trdnjavi. 20 Makabejec sam pa je razdelil svojo vojsko v kohorte, kohortam postavil na čelo poveljnike in odrinil proti Timóteju. Ta je imel okrog sebe sto dvajset tisoč pešcev, konjenikov pa dva tisoč petsto. 21 Ko je Timótej izvedel, da prihaja Juda, je preselil ženske, otroke in pratež v kraj, imenovan Karnájim. Zaradi tesnih prehodov povsod okrog ga je bilo namreč težko oblegati in se prebiti do njega. 22 Ko se je kot prva prikazala Judova kohorta, sta sovražnike prevzela groza in strah, ker se jim je razodel Vsevidni. Razbežali so se na vse strani, tako da so si pogostokrat med seboj zadajali rane in se prebadali s konicami mečev. 23 Juda jih je v zaletu zasledoval in z mečem pokončeval te hudodelce: pobil je do trideset tisoč mož.

24 Sam Timótej je padel v roke Dosítejevim in Sozípatrovim vojakom. S priliznjeno zvijačnostjo jih je prosil, naj ga izpustijo zdravega, češ da ima v svoji oblasti starše in brate mnogih izmed njih in da bi se jim utegnilo kaj zgoditi. 25 Z mnogimi besedami jim je zagotovil, da bo vrnil te ljudi žive in zdrave. In tako so ga izpustili, da bi rešili brate.

26 Nato je Juda napadel Karnájim in Atergátejon in pobil petindvajset tisoč ljudi. 27 Potem ko so bili ti poraženi in pokončani, je šel z vojsko tudi nad Efrón. To je bilo utrjeno mesto, v katerem je prebival Lizija skupaj z množicami iz različnih rodov. Pred obzidjem so stali močni mladi ljudje in se hrabro upirali, znotraj pa so bile velike zaloge bojnih naprav in streliva. 28 Toda Judje so poklicali Vladarja, ki mogočno uničuje moč sovražnikov, spravili mesto pod svojo oblast in pobili okrog petindvajset tisoč ljudi od tistih, ki so bili znotraj obzidja.

29 Od tam so odrinili proti Skitópoli, šeststo stadijev od Jeruzalema. 30 Toda tamkaj bivajoči Judje so dali častno besedo, da so jim bili Skitópolčani prijateljsko naklonjeni in da so jih v hudih časih lepo sprejeli. 31 In tako se jim je Juda s svojimi vojaki zahvalil in jih spodbudil, naj bodo tudi v prihodnje prijateljski do njihovega rodu. Nato so se tik pred praznikom tednov vrnili v Jeruzalem.

32 Po prazniku, ki mu pravimo binkošti, so odrinili na pohod proti Górgiju, vojaškemu poveljniku Idumeje. 33 Ta je nastopil proti njim s tri tisoč pešci in štiristotimi konjeniki. 34 Ko so se spopadli, je naneslo, da je padlo nekaj Judov. 35 Neki Dosítej, ki je bil izmed Bakénorjevih ljudi in hraber konjenik, je že zagrabil Górgija. Držal ga je za plašč in ga z vsemi silami vlekel za sabo, da bi prekletega hudodelca ujel živega. Toda neki traški konjenik je navalil na Dosíteja in mu odsekal ramo, tako da se je Górgija izmuznil in pobegnil v Maréšo.

36 Kar pa zadeva Ezríjeve vojake, so se še dolgo bojevali prav do izčrpanosti. Tedaj je Juda prosil Gospoda, naj se jim izkaže zaveznika in voditelja v vojni. 37 V jeziku očetov je zagnal bojni krik in zapel hvalnice, nepričakovano planil nad Górgijeve čete in jih pognal v beg.

38 Nato je Juda zbral vojsko in jo popeljal do mesta Adulám. Ker je napočil sedmi dan v tednu, so se tam po običaju očistili in obhajali soboto.

39 Naslednji dan so se Judovi ljudje odpravili – bil je že skrajni čas –, da bi pobrali trupla svojih padlih in jih skupaj s sorodniki položili v grobnico njihovih očetov. 40 Tedaj so našli pri vsakem izmed njih, namreč pod tuniko, svetinje, posvečene jámnijskim malikom, ti pa so Judom po postavi prepovedani. Vsem je postalo jasno, zakaj so tisti vojaki padli. 41 Vsi so torej slavili pota pravičnega sodnika, Gospoda, ki razkriva, kar je skrito. 42 Potem so obhajali bogoslužje in prosili, da bi bila storjena pregreha popolnoma izbrisana. Plemeniti Juda pa je posvaril moštvo, naj se varujejo greha, saj vendar vidi, kaj se je zaradi prestopka zgodilo tistim, ki so malo prej padli. 43 Napravil je nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh. V tem je ravnal zelo lepo in plemenito, saj je mislil na vstajenje. 44 Zakaj ko ne bi pričakoval, da bodo padli vstali, bi bilo odveč in nespametno moliti za mrtve. 45 Pred očmi je imel tudi sijajno nagrado, pridržano za tiste, ki zaspijo pobožno: sveta in pobožna misel! Zato je namreč naročil to spravno daritev za umrle, da bi bili oproščeni greha.