1 Nikánor je izvedel, da se Judovi ljudje zadržujejo v raznih krajih po Samariji. Sklenil jih je napasti na dan počitka, ko bi bilo to povsem brez tveganja. 2 Judje, ki so mu bili prisiljeni slediti, pa so mu rekli: »Nikar jih ne pokončaj na tako divji in barbarski način, ampak izkaži čast dnevu, ki ga je izvolil Vsevidni s svetostjo!« 3 Toda ta trikratni hudobnež jih je vprašal, kje v nebesih naj bi bil kak vladar, ki bi ukazal praznovati sobotni dan. 4 Pojasnili so mu: »Sam žívi Gospod, nebeški vladar, je ukazal obhajati sedmi dan.« 5 On pa je odvrnil: »Jaz sem vladar na zemlji in ukazujem seči po orožju in izvršiti kraljeve ukaze.« Vendar mu ni uspelo, da bi izpeljal svoje zločinske namere.

6 V svoji neznanski prevzetnosti je Nikánor sklenil, da postavi javni spomenik zmage nad Judovimi ljudmi. 7 Toda Makabejec je v nenehnem in polnem zaupanju pričakoval, da bo dobil pomoč od Gospoda. 8 Svoje ljudi je spodbujal, naj se ne bojijo napada poganov, ampak naj se spomnijo pretekle pomoči iz nebes in naj tudi zdaj računajo, da jim bo Vladar vsega podelil zmago. 9 S tem da jim je v spodbudo navajal iz postave in prerokov in jih spominjal na boje, ki so jih izbojevali, jim je vlil novega poguma. 10 Ko jih je tako ohrabril, jim je dal povelja in jih obenem opozoril na to, kako pogani kršijo pogodbe in prelamljajo prisege. 11 Oborožil je vsakega izmed njih, sicer ne toliko z gotovostjo, ki jo dajejo ščiti in kopja, kolikor s srčnostjo, ki jo vlijejo plemenite besede. Posebej jih je navdušil, ko jim je povedal verodostojne sanje, nekakšno videnje.

12 Videl je namreč takšenle prizor: Nekdanji véliki duhovnik Oníja, lep in dober človek, skromen v nastopu in blagega značaja, dostojanstvenega govorjenja, ki se je od mladih nog vsestransko vadil v tem, kar je značilno za krepost, je iztegoval roke in molil za vso judovsko skupnost. 13 Nato se je Judu prav tako prikazal belolas in dostojanstven odličnik, ožarjen z nekakšno čudovito in veličastno presežnostjo. 14 Oníja je spregovoril in rekel: »To je prijatelj svojih bratov, ki veliko moli za ljudstvo in za sveto mesto, Božji prerok Jeremija.« 15 Tedaj je Jeremija iztegnil desnico in Judu izročil zlat meč z besedami: 16 »Sprejmi ta sveti meč! Daje ti ga Bog. Z njim boš strl sovražnike!«

17 Te junaške besede so podžgale k srčnosti in ohrabrile srca mladih ljudi. Sklenili so, da se ne bodo zaprli v taborišče, ampak plemenito stopili na plan in v hrabrem boju moža proti možu izsilili odločitev, saj so v nevarnosti mesto, svete stvari in svetišče. 18 Manj so se namreč bali za žene in otroke in tudi za brate in sorodnike; najprej in najbolj so se bali za posvečeni tempelj. 19 Nemalo so bili v skrbeh tudi tisti, ki so bili zaprti v mestu: navdajal jih je strah pred bitko na odprtem polju.

20 Medtem ko so že vsi pričakovali bližnjo odločitev, so se sovražniki razvrstili in postavili v bojno vrsto. Zveri so stale razmeščene za čim ugodnejši nastop, na krilih pa je bila postavljena konjenica. 21 Ko je Makabejec s pogledom premeril sovražno množico, ki je stala pred njim, njeno pisano bojno opremo in podivjanost zveri, je iztegnil roke proti nebu in poklical na pomoč Gospoda, ki dela čudeže. Vedel je namreč, da zmage ne prinaša orožje, ampak da jo on naklanja tistim, ki so je po njegovi presoji vredni. 22 Njegova molitev pa se je glasila takole: »Ti, o Gospod, si v času, ko je bil kralj v Judeji Ezekíja, poslal svojega angela, in ta je v Sanheríbovi vojski pobil sto petinosemdeset tisoč mož. 23 Pošlji tudi zdaj pred nas, o Gospod nebes, dobrega angela, v strah in trepet sovražnikov! 24 Naj mogočnost tvoje roke udari tiste, ki bogokletno napadajo tvoje sveto ljudstvo!« S temi besedami je nehal.

25 Medtem ko so Nikánorjevi vojaki napredovali ob zvoku trobent in bojnih pesmi, 26 so se Judovi bojevniki spopadali s sovražniki med klicanjem k Bogu in molitvami. 27 Z rokami so se bojevali, s srci pa prosili Boga. Tako so pobili najmanj petintrideset tisoč mož, nadvse veseli, da je Bog tako vidno nastopil.

28 Ko je bilo delo opravljeno in so se veselo razhajali, so spoznali Nikánorja, ki je ležal mrtev v bojni opravi. 29 Med vriskanjem in vrvežem so v jeziku očetov slavili Gospodarja. 30 In ta, ki je bil zmeraj s telesom in dušo prvi bojevnik za svoje sodržavljane, ta, ki je ohranil mladostno ljubezen do svojih rojakov, je ukazal, naj Nikánorju odsekajo glavo in roko tja do rame in ju odnesejo v Jeruzalem. 31 Tja je šel tudi sam, sklical rojake, razpostavil duhovnike pred oltarjem in dal poklicati posadko iz trdnjave. 32 Potem je pokazal glavo hudodelskega Nikánorja in zraven še roko, ki jo je ta širokoustnež bahaško iztegnil zoper sveto hišo Vladarja vsega. 33 Brezbožnemu Nikánorju je odrezal jezik in ukazal, naj ga v kosih vržejo pticam, roko pa naj kot povračilo za njegovo norost obesijo nasproti templju. 34 Nato so se vsi obrnili proti nebu in slavili Gospoda, ki se je razodel, rekoč: »Slavljen bodi on, ki je ohranil svoj kraj neomadeževan!«

35 Juda je Nikánorjevo glavo obesil na trdnjavi kot vidno in očitno znamenje Gospodove pomoči. 36 Vsi pa so z javnim glasovanjem odločili, da ta dan ne sme minevati brez praznovanja, ampak da ga bodo praznovali trinajsti dan dvanajstega meseca – imenovanega v sirskem jeziku adár – na dan pred Mordohajevim dnevom.

37 Tako so torej potekali dogodki v zvezi z Nikánorjem. Od tistih časov je mesto ostalo v oblasti Hebrejcev. In tako bom tudi sam tukaj napravil konec svoji pripovedi. 38 Če je lepo in dobro sestavljena, sem dosegel, kar sem hotel. Če pa je sestavljena slabo in povprečno, je to pač vse, kar sem zmogel. 39 Kakor je namreč škodljivo piti sámo vino in sámo vodo, medtem ko je vino, če je pomešano z vodo, prijetno in gre v slast, tako tudi način, kako je pripoved sestavljena, ugaja sluhu tistih, ki se z njo srečajo. In tukaj bo konec.