1 Nekako v tistem času se je zgodilo, da se je Antíoh neurejeno vračal iz perzijskih pokrajin. 2 Sicer je vdrl v mesto, imenovano Persépolis, ter skušal opleniti svetišče in stiskati mesto. Toda ljudstvo se je množično uprlo in seglo po orožju, tako da so bili napadalci zavrnjeni. Tako se je zgodilo, da so prebivalci poslali Antíoha v beg in da je bil prisiljen k sramotnemu umiku. 3 Ko je bil v bližini Ekbátane, je izvedel, kaj se je zgodilo z Nikánorjem in s Timótejevimi ljudmi. 4 V navalu besa je pomislil, da bi se maščeval Judom tudi za sramoto, ki so mu jo prizadeli tisti, ki so ga zapodili v beg. Zato je ukazal vozniku, naj vozi brez premora vse do konca poti. Medtem je že visela nad njim obsodba iz nebes. V svojem napuhu je namreč rekel: »Iz Jeruzalema bom naredil skupno grobišče Judov, brž ko pridem tja!«

5 Toda vsevidni Gospod, Izraelov Bog, ga je zadel z neozdravljivim in nevidnim udarcem. Komaj je izrekel tiste besede, že mu je drobovje zvila neznosna bolečina, notranje organe pa hudi krči. 6 Pač pravična kazen za človeka, ki je z mnogimi in nezaslišanimi mukami trpinčil drobovje drugih ljudi. 7 Vendar ni prav nič odstopil od svoje objestnosti, marveč je poln prevzetnosti bruhal na Jude ogenj svojega besa in silil k še hitrejši vožnji. Tedaj pa se je zgodilo, da je padel s hrupno dirjajočega voza in si pri nesrečnem padcu zvinil vse ude telesa. 8 Tako je človek, ki je malo prej v svoji nečloveški oholosti mislil, da lahko ukazuje valovom morja, in si domišljal, da tehta na tehtnici vrhove gorá, obležal na tleh in so ga morali odnesti na nosilih. S tem je vsem dokazal Božjo mogočnost. 9 Iz njegovega brezbožnega telesa so začeli lesti črvi, še živemu je v hudih bolečinah razpadalo meso, in smrad od tega gnitja je težil vse taborišče. 10 Človeka, ki je malo prej mislil, da se dotika zvezd na nebu, nihče ni mogel nositi, tako neznosen je bil smrad. 11 Šele zdaj, ko ga je zlomilo, je začel popuščati v velikosti svoje ošabnosti in prihajati do spoznanja, saj je pod Božjim bičem trpel čedalje hujše bolečine. 12 Ko pa še lastnega smradu ni mogel več prenašati, je rekel: »Prav je, da se človek ukloni Bogu, in ne misli, umrljiv, kakor je, da mu je enak.«

13 Ničvrednež je celo molil h Gospodarju, ki pa se ga ni hotel več usmiliti – in izrekel zaobljubo: 14 sveto mesto bo razglasil za svobodno – tisto mesto, h kateremu je hitel, da ga zravna z zemljo in spremeni v skupno grobišče; 15 vse Jude bo napravil enakopravne z Atenci, tiste Jude, ki jih je sklenil z njihovimi otroki vred dati za hrano ptičem ali vreči zverem, češ da niso vredni niti pokopa; 16 z najsijajnejšimi darovi bo okrasil sveti tempelj, ki ga je prej izropal, v večkratnem številu bo povrnil vse svete posode in iz lastnih dohodkov kril stroške za žrtvovanje. 17 Še več, obljubil je, da bo sam postal Jud in prehodil ves obljudeni svet, da bi oznanjal Božjo moč. 18 Vendar bolečine nikakor niso ponehale. Nadenj je namreč prišla pravična Božja kazen. In tako je obupal nad sabo in napisal Judom spodaj navedeno pismo. Imelo je obliko prošnje in se je glasilo takole:

19 »Kralj in vojskovodja Antíoh vrlim državljanom Judom: veselje, zdravje in srečo! 20 Upam, da ste s svojimi otroki vred zdravi in da vaši posli potekajo po vaših željah. Sicer pa je moje upanje v nebesih. 21 Z ljubeznijo se spominjam vaše pozornosti in naklonjenosti. Ko sem se vračal iz perzijskih krajev, me je napadla nadležna bolezen in začutil sem potrebo, da poskrbim za skupno varnost vseh. 22 Ne zaradi tega, ker bi obupal nad sabo, saj trdno upam, da se bom izkopal iz te bolezni, 23 temveč glede na to, da je tudi moj oče v času, ko se je šel vojskovat v gornje dežele, določil naslednika, 24 tako da bi se, če se zgodi kaj nepredvidenega ali pride neugodno sporočilo, prebivalci dežele ne vznemirjali, ampak bi vedeli, komu je prepuščeno vodstvo državnih poslov. 25 Poleg tega dobro vem, da vladarji ob naših mejah in sosedje mojega kraljestva prežijo na ugodno priložnost in čakajo na razvoj dogodkov. In tako sem določil za kralja svojega sina Antíoha. Večini izmed vas sem ga že večkrat zaupal in priporočil, ko sem se v naglici odpravljal v gornje dežele. Njemu sem napisal pismo, ki je priloženo. 26 Zato vas zavzeto prosim, da se spomnite uslug, ki ste jih dobili javno in zasebno, in da vsakdo še naprej ohrani naklonjenost, ki jo čuti do mene in do mojega sina. 27 Prepričan sem namreč, da bo on vestno sledil moji odločitvi in blagohotno ravnal z vami.«

28 Ta ubijalec in bogokletnik je torej doživel kar se da žalostno usodo, da je prišel ob življenje na tujem sredi gorá, in sicer po najhujšem trpljenju, kakršno je sam povzročal drugim. 29 Njegov mladostni prijatelj Filip je odpeljal njegovo truplo domov, a se je potem umaknil v Egipt k Ptolemeju Filométorju, ker ni zaupal Antíohovemu sinu.