1 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu, kajti zakrknil sem srce njemu in njegovim služabnikom, zato da napravim svoja znamenja sredi med njimi; 2 in da boš pripovedoval svojemu sinu in sinu svojega sina o tem, kako sem se poigral z Egipčani, in o mojih znamenjih, ki sem jih napravil nad njimi; da spoznate, da sem jaz Gospod.« 3 Mojzes in Aron sta prišla k faraonu in mu rekla: »Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: ›Do kdaj se boš branil ponižati se pred menoj? Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo! 4 Če ne boš hotel odpustiti mojega ljudstva, pripeljem jutri kobilice v tvoje pokrajine. 5 Pokrile bodo površino dežele, tako da je ne bo več mogoče videti. Požrle bodo ostanek, ki ste ga rešili in vam je preostal od toče, in objedle bodo vse drevje, ki vam raste na polju. 6 Napolnile bodo tvoje hiše in hiše vseh tvojih služabnikov in vseh Egipčanov, da česa takega niso videli ne tvoji očetje ne očetje tvojih očetov, odkar so na zemlji, do današnjega dne.‹« Mojzes se je obrnil in odšel od faraona.

7 Faraonovi služabniki pa so mu rekli: »Do kdaj nam bo ta v pogubo? Odpusti može, da bodo služili Gospodu, svojemu Bogu! Ali še ne vidiš, da Egipt propada?« 8 Poklicali so torej Mojzesa in Arona nazaj k faraonu. Rekel jima je: »Pojdite, služite Gospodu, svojemu Bogu! Kateri so, ki naj gredo?« 9 Mojzes je rekel: »Z mladimi in starimi pojdemo, s sinovi in hčerami, z drobnico in govedom pojdemo, kajti to je za nas Gospodov praznik.« 10 Rekel jima je: »Tako bodi Gospod z vami, kakor vas odpustim z otroki vred! Vidite, da imate v mislih slabe namene! 11 Ne bo tako! Naj gredo možje, da služijo Gospodu; saj ste to terjali!« In izgnali so ju izpred faraonovega obličja.

12 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko nad egiptovsko deželo, da pridejo kobilice nadnjo in požrejo vsa zelišča, vse, kar je pustila toča!« 13 Mojzes je iztegnil palico nad egiptovsko deželo in Gospod je gnal vzhodni veter v deželo ves tisti dan in vso noč. Ko je napočilo jutro, je vzhodni veter prinesel kobilice. 14 In kobilice so prišle čez vso egiptovsko deželo in se usedle po vseh egiptovskih pokrajinah; tako velika množica kobilic, da jih ni bilo toliko do tedaj in jih tudi potlej ne bo. 15 Pokrile so površino vse dežele, da se je stemnilo. Požrle so vsa zelišča in vse sadje na drevju, kar je pustila toča; nič zelenega ni ostalo ne na drevju ne na poljskih zeliščih po vsej egiptovski deželi.

16 Faraon je tedaj hitro poklical Mojzesa in Arona ter rekel: »Pregrešil sem se zoper Gospoda, vašega Boga, in zoper vaju. 17 Zdaj pa mi, prosim, odpustita greh, samo še tokrat. In prosita Gospoda, svojega Boga, naj odvrne od mene vsaj to smrt!« 18 Mojzes je odšel od faraona in prosil Gospoda. 19 In Gospod je zasukal veter, da je nastal silno močan zahodnik, odnesel kobilice in jih pognal v Trstično morje. Niti ena ni ostala po vseh egiptovskih pokrajinah. 20 Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni odpustil Izraelovih sinov.

21 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu in tema naj pride nad egiptovsko deželo, taka tema, da bi jo lahko tipali!« 22 Mojzes je iztegnil roko proti nebu in po vsej egiptovski deželi je bila tri dni gosta tema. 23 Drug drugega niso videli in tri dni se nihče ni mogel ganiti z mesta; Izraelovi sinovi pa so vsi imeli svetlobo v svojih bivališčih.

24 Faraon je poklical Mojzesa in rekel: »Pojdite, služite Gospodu! Samo vaša drobnica in govedo naj ostaneta tu; tudi vaši otroci smejo iti z vami.« 25 Mojzes je rekel: »Prepustiti nam moraš tudi klavne in žgalne daritve, da jih pripravimo Gospodu, svojemu Bogu. 26 Tudi naša živina pojde z nami – niti parkelj ne ostane; kajti od nje bomo vzeli za službo Gospodu, svojemu Bogu, saj dokler ne pridemo tja, ne bomo vedeli, s čim naj služimo Gospodu.« 27 Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in jih ni hotel odpustiti. 28 Potem mu je faraon rekel: »Pojdi od mene! Varuj se, da ne zagledaš več mojega obličja; kajti tisti dan, ko bi zagledal moje obličje, boš moral umreti!« 29 Mojzes je rekel: »Prav si govoril; ne bom več videl tvojega obličja.«