1 Ko je kralj prebival v svoji hiši in mu je Gospod naklonil mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog, 2 je kralj rekel preroku Natánu: »Glej vendar, jaz stanujem v cedrovi hiši, skrinja Božja pa stanuje sredi šotorskega pregrinjala.« 3 Natán je rekel kralju: »Pojdi, stori vse, kar je v tvojem srcu, kajti Gospod je s teboj!«

4 A še tisto noč se je Natánu zgodila Gospodova beseda, rekoč: 5 »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod: Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje? 6 Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem Izraelove sinove izpeljal iz Egipta, do tega dne, temveč sem hodil z njimi v šotoru in prebivališču. 7 Kjer koli sem hodil med vsemi Izraelovimi sinovi, sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih rodovnih poglavarjev, ki sem jih postavil za pastirje svojega ljudstva Izraela: ›Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‹ 8 Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil vladar mojemu ljudstvu Izraelu. 9 Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji. 10 Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga zasadil vanj, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga krivičneži ne bodo več stiskali kakor nekdaj, 11 od dneva, ko sem postavil sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. Naklonil ti bom mir pred vsemi tvojimi sovražniki. Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod naredil hišo. 12 Ko se ti dopolnijo dnevi in boš legel k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca, ki bo izšel iz tvojega telesa, in bom utrdil njegovo kraljestvo. 13 Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. 14 Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Če se pregreši, ga bom kaznoval s človeško šibo in z udarci človeških sinov. 15 A svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil Savlu, ki sem ga odstranil pred teboj. 16 Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke.«

17 Po vseh teh besedah in po vsem tem videnju je Natán govoril Davidu.

18 Tedaj je kralj David prišel, se usedel pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me pripeljal do sèm? 19 A to je še premalo v tvojih očeh, Gospod Bog; govoril si o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Je to človeški zakon, Gospod Bog? 20 Pa kaj naj ti David še dalje govori? Saj poznaš svojega služabnika, Gospod Bog. 21 Zaradi svoje besede in po svojem srcu si storil vse to veliko dejanje in ga dal spoznati svojemu služabniku. 22 Zato si velik, Gospod Bog! Kajti ni ga tebi enakega, razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi. 23 Kdo je kakor tvoje ljudstvo Izrael, edini narod na zemlji, ki ga je Bog šel odkupit za svoje ljudstvo in si pridobil ime ter storil zanj velika in strah zbujajoča dela, ko je pred svojim ljudstvom, ki si ga je odkupil iz Egipta, pregnal narode in njihove bogove! 24 Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njihov Bog.

25 In zdaj, Gospod Bog, potrdi na veke besedo, ki si jo govoril o svojem služabniku in o njegovi hiši, in stori, kakor si govoril. 26 Naj se poveličuje tvoje ime na veke in naj se govori: ›Gospod nad vojskami je Bog nad Izraelom!‹ In hiša tvojega služabnika Davida naj ostane trdna pred teboj. 27 Kajti ti, Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, si razodel svojemu služabniku: ›Sezidal ti bom hišo.‹ Zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil k tebi to molitev. 28 In zdaj, Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica in napovedal si svojemu služabniku te dobrine. 29 In zdaj, začni blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke. Kajti ti, Gospod Bog, si govoril. Naj bo s tvojim blagoslovom blagoslovljena hiša tvojega služabnika na veke.«