1 Ljudstvo se je začelo pritoževati nad hudim Gospodu na ušesa. Ko je Gospod to slišal, se je vnela njegova jeza; Gospodov ogenj je vzplamenel proti njim in použil obrobje tabora. 2 Tedaj je ljudstvo zavpilo k Mojzesu; ta je molil h Gospodu in ogenj je ugasnil. 3 Zato je tisti kraj imenoval Tabêra, ker je proti njim vzplamenel Gospodov ogenj.

4 Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželenju in tudi Izraelovi sinovi so spet začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti meso? 5 Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna. 6 Zdaj pa naša duša hira; ničesar več ni, le mano imamo pred očmi.«

7 Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna bdeliju. 8 Ljudstvo je hodilo okoli, jo nabiralo in mlelo v žrmljah ali trlo v možnarjih, kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; imela je okus oljnatega kolača. 9 Ko je na tabor ponoči padala rosa, je z njo padala tudi mana.

10 Mojzes je slišal, kako ljudstvo joka po svojih rodbinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo prav. 11 Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako grdo ravnaš s svojim služabnikom in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? 12 Sem mar jaz spočel vse to ljudstvo, sem ga mar jaz rodil, da mi praviš: ›Nôsi ga v naročju, kakor pestunja nosi dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njegovim očetom.‹ 13 Od kod naj vzamem meso, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Jokajo namreč pred menoj in govorijo: ›Daj nam jesti meso!‹ 14 Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame. 15 Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pri priči ubij, če sem našel milost v tvojih očeh, da mi ne bo treba več gledati svoje nesreče!«

16 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi mi sedemdeset mož izmed Izraelovih starešin, za katere veš, da so starešine ljudstva in njegovi predstojniki! Pripelji jih k shodnemu šotoru; tam naj se postavijo poleg tebe. 17 Stopil bom dol in bom tam govoril s teboj; vzel bom od duha, ki je nad teboj, in ga dal nadnje, da bodo s teboj vred nosili breme ljudstva in ga ne boš več nosil sam. 18 Ljudstvu pa reci: ›Posvetite se za jutri in jedli boste meso! Saj ste jokali Gospodu na ušesa in govorili: Kdo nam bo dal jesti meso? Kajti v Egiptu se nam je dobro godilo. – Gospod vam bo dal meso in jedli boste. 19 Jedli ga boste ne le en dan, ne dva, ne pet, ne deset, ne dvajset dni, 20 marveč ves mesec dni, dokler vam ne bo lezlo iz nosnic in se vam zagabilo. To pa zato, ker ste zavrgli Gospoda, ki je med vami, in jokali pred njim in govorili: Zakaj smo vendar šli iz Egipta?‹« 21 Mojzes je rekel: »Šeststo tisoč pešakov šteje ljudstvo, med katerim živim, ti pa praviš: ›Dal jim bom mesa, da ga bodo jedli mesec dni.‹ 22 Tudi če bi zaklali zanje drobnico in govedo, jim bo mar zadostovalo? In če bi jim zbrali vse ribe morja, bo to zanje dovolj?« 23 Gospod pa je rekel Mojzesu: »Je mar Gospodova roka prekratka? Zdaj boš videl, ali se bo moja beseda zate uresničila ali ne.«

24 Mojzes je odšel, povedal ljudstvu Gospodove besede in zbral sedemdeset mož izmed starešin ljudstva ter jih postavil okoli šotora. 25 Gospod je stopil dol v oblaku in govoril z njim. Nato je vzel od duha, ki je bil nad njim, in ga dal nad sedemdeset starešin. Ko je duh obstal nad njimi, so začeli prerokovati. A pozneje tega niso več delali.

26 Dva moža pa sta ostala v taboru: enemu je bilo ime Eldád, drugemu pa Medád. Duh je prišel tudi nadnju – bila sta namreč med zapisanimi, a nista šla k šotoru – in prerokovala sta v taboru. 27 Neki mladenič je pritekel in Mojzesu naznanil, rekoč: »Eldád in Medád prerokujeta v taboru.« 28 Tedaj je spregovoril Nunov sin Józue, ki je bil od mladih nog v službi pri Mojzesu, in rekel: »Moj gospod Mojzes, prepovej jima!« 29 Mojzes pa mu je rekel: »Kaj se vnemaš zame? Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!« 30 Potem so se Mojzes in Izraelovi starešine vrnili v tabor.

31 Tedaj se je od Gospoda vzdignil veter in z morske strani prinesel prepelice. Nasul jih je na tabor in vsenaokoli dan hoda daleč na vse strani; pokrivale so zemljo približno dva komolca visoko. 32 Ljudstvo je bilo pokonci ves tisti dan in je nabiralo prepelice; kdor je malo nabral, jih je imel deset tovorov. Naložili so jih v plasti okoli taborišča. 33 Še so imeli meso med zobmi, niso ga še použili, ko se je vnela Gospodova jeza na ljudstvo. Gospod je udaril ljudstvo s silno veliko nesrečo. 34 Zato so tisti kraj imenovali Kibrót Taáva, ker so tam pokopali ljudi, ki so se vdali poželenju. 35 Iz Kibrót Taáve se je ljudstvo odpravilo proti Hacerótu in ostali so v Hacerótu.