1 Pavel je uprl pogled v véliki zbor in rekel: »Bratje! Vse do današnjega dne sem živel pred Bogom s čisto vestjo.« 2 Ob tem je véliki duhovnik Hananija ukazal tistim, ki so stali zraven: »Udarite ga po ustih!« 3 »Tebe bo Bog udaril, ti pobeljeni zid!« mu je rekel Pavel. »Tukaj sediš, da bi mi sodil po postavi, pa velevaš, naj me tolčejo mimo postave?« 4 Tisti, ki so stali okrog njega, so mu rekli: »Vélikega duhovnika Božjega zasramuješ?« 5 Pavel je odvrnil: »Nisem vedel, bratje, da je véliki duhovnik. Zakaj pisano je: Voditelja svojega ljudstva ne boš sramotil.«

6 Pavel je vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, zato je zaklical: »Bratje! Jaz sem farizej, sin farizejev! Moral sem pred sodišče, ker upam v vstajenje od mrtvih!« 7 Ob teh njegovih besedah se je vnel prepir med farizeji in saduceji in množica se je razcepila. 8 Saduceji namreč trdijo, da ni vstajenja in ne angelov in duhov, farizeji pa vse to priznavajo. 9 Nastalo je veliko vpitje. Nekaj pismoukov iz stranke farizejev je vstalo in odločno ugovarjalo: »Nič slabega ne najdemo na tem človeku. Kaj, če mu je govoril duh ali angel?« 10 Prepir je postajal vse bolj razgret. Poveljnik se je zbal, da ne bi Pavla raztrgali. Zato je ukazal, naj pride oddelek vojakov. Ti so Pavla potegnili iz njihove srede in ga odgnali v vojašnico.

11 Naslednjo noč je Gospod stopil k Pavlu in mu rekel: »Pogum! Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu.«

12 Ko se je zdanilo, so se Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo. 13 Več kot štirideset se jih je tako zaklelo. 14 Odšli so k vélikim duhovnikom in starešinam in rekli: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla ne ubijemo. 15 Vi v soglasju z vélikim zborom sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj.« 16 Sin Pavlove sestre pa je slišal za ta naklep. Šel je in stopil v vojašnico in o tem obvestil Pavla. 17 Pavel je poklical enega izmed stotnikov in mu rekel: »Odpelji tega mladeniča k poveljniku! Nekaj mu ima sporočiti.« 18 Stotnik ga je vzel s sabo, ga peljal k poveljniku in rekel: »Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča odpeljem k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.« 19 Poveljnik je mladeniča prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem vprašal: »Kaj bi mi rad sporočil?« 20 »Judje so se dogovorili,« je rekel, »da te poprosijo, naj bi jutri pripeljal Pavla pred véliki zbor, češ da bi radi podrobneje raziskali njegov primer. 21 Nikar jim ne verjemi! V zasedi bo namreč prežalo več kot štirideset mož, ki so se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo. Že so pripravljeni, samo na tvojo odločitev še čakajo.« 22 Poveljnik je mladeniču naročil: »Nikomur ne povej, da si mi to sporočil!« Nato ga je odslovil.

23 Nato je poklical dva stotnika in jima ukazal: »Pripravita dvesto vojakov, sedemdeset konjenikov in dvesto lahkooborožencev, da ob tretji nočni uri odrinejo v Cezarejo!« 24 Tudi konja naj pripravita, da bodo nanj posadili Pavla in ga varno spravili do cesarskega namestnika Feliksa. 25 Zanj je napisal pismo s tole vsebino: 26 »Klavdij Lizija spoštovanemu cesarskemu namestniku Feliksu: pozdrav! 27 Tega moža so Judje prijeli in nameravali ubiti. Izvedel sem, da je rimski državljan, zato sem z vojsko posegel vmes in ga rešil. 28 Hotel sem ugotoviti, česa ga obtožujejo, zato sem ga dal pripeljati pred njihov véliki zbor. 29 Odkril sem, da ga obtožujejo zaradi spornih vprašanj v svoji postavi, da pa obtožbe ne vsebujejo ničesar, za kar bi zaslužil smrt ali ječo. 30 Ker sem bil obveščen, da mu strežejo po življenju, sem ga takoj poslal k tebi, hkrati pa sem tožnikom sporočil, da lahko zoper njega nastopijo pred tabo.«

31 Vojaki so vzeli Pavla, kakor jim je bilo ukazano, in ga ponoči pripeljali do Antipatríde. 32 Drugi dan so se vrnili v vojašnico, konjenike pa so pustili, da so odšli z njim naprej. 33 Prispeli so v Cezarejo, izročili pismo namestniku in tudi Pavla pripeljali predenj. 34 Ta je pismo prebral in vprašal Pavla, iz katere province je. Ko je izvedel, da je iz Kilikije, 35 mu je rekel: »Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožniki.« Nato je ukazal, naj ga imajo pod stražo v Herodovem dvorcu.