1 Véliki duhovnik je vprašal: »Ali je res tako?« 2 Štefan je odgovoril: »Bratje in očetje! Poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotamiji, še preden se je naselil v Haránu, 3 in mu rekel: ›Odidi iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal!‹ 4 Tedaj je Abraham zapustil kaldejsko deželo in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti mu je Bog vêlel, naj odide od tam; in prišel je v deželo, v kateri zdaj vi prebivate. 5 In ni mu dal niti sežnja dedne posesti; obljubil pa je, da jo bo dal v last njemu in njegovemu potomstvu za njim, čeprav je bil brez otrok. 6 In Bog je takóle govoril: Tvoji potomci bodo priseljenci v tuji deželi; spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. 7 Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki mu bodo hlapčevali kot sužnji, je rekel Bog. In potem bodo odšli in me bodo častili na tem kraju. 8 In dal mu je zavezo obrezovanja; in tako se mu je rodil Izak, katerega je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob in Jakobu dvanajst očakov.

9 Očaki so Jožefa iz nevoščljivosti prodali za sužnja v Egipt. Toda Bog je bil z njim 10 in ga je rešil iz vseh stisk ter mu naklonil milost in modrost pred faraonom, egiptovskim kraljem. Faraon ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo. 11 Prišla pa je lakota nad ves Egipt in nad Kánaan. Stiska je bila velika in naši očetje niso mogli najti živeža. 12 Ko je Jakob slišal, da imajo v Egiptu žito, je prvič poslal naše prednike tja. 13 Ko pa so prišli drugič, se je dal Jožef svojim bratom prepoznati in faraon je spoznal Jožefov rod. 14 Jožef je poslal po svojega očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k njemu z vsem sorodstvom, ki je štelo petinsedemdeset duš. 15 In Jakob se je preselil v Egipt in tam umrl, kakor tudi naši očetje. 16 Njihova trupla so prepeljali v Sihem in jih pokopali v grobu, ki ga je Abraham za srebrn denar kupil od Hamórjevih sinov v Sihemu.

17 Bolj ko se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo v Egiptu rastlo in se množilo, 18 dokler ni nad Egiptom nastopil drug kralj, ki ni poznal Jožefa. 19 Ta je varal naš narod in zatiral naše očete; silil jih je izpostavljati novorojence, da ne bi ostali pri življenju. 20 V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom. Tri mesece je rastel v očetovi hiši. 21 Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si ga vzgojila za sina. 22 In Mojzes se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti in bil silen v besedah in dejanjih.

23 Ko je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi obiskal brate, Izraelove sinove. 24 In ko je videl, kako se nekomu izmed njih godi krivica, ga je branil in maščeval zatiranega tako, da je Egipčana ubil. 25 Prepričan je bil, da bodo bratje razumeli, kako jih hoče Bog po njegovi roki rešiti; pa niso razumeli. 26 Naslednjega dne se je pojavil med njimi, ko so se prepirali. Skušal jih je pomiriti z besedami: ›Možje, saj ste bratje! Zakaj delate krivico drug drugemu?‹ 27 Toda mož, ki je storil krivico sosedu, ga je odrinil in vprašal: ›Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? 28 Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‹ 29 Ob tej besedi je Mojzes zbežal in se naselil kot tujec v midjánski deželi; tam sta se mu rodila dva sinova.

30 Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori prikazal angel v plamenu gorečega grma. 31 Mojzes je ostrmel, ko je zagledal to prikazen, in se je hotel približati, da bi bolje videl. Tedaj pa se je zaslišal Gospodov glas: 32 ›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov.‹ Mojzes je začel drgetati in si ni upal pogledati. 33 Gospod pa mu je rekel: ›Sezuj si sandale z nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja! 34 Glej, videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal sem njihovo tožbo. Prišel sem, da jih rešim. In zdaj pojdi, pošiljam te v Egipt.‹ 35 Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? –, tega je Bog poslal za poglavarja in rešitelja po angelu, ki se mu je prikazal v grmu. 36 On jih je odpeljal proč ter delal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let. 37 To je Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: Bog vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. 38 On je bil pri občestvu, zbranem v puščavi, z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; on je prejel besede življenja, da jih nam izroči. 39 Toda naši očetje ga niso hoteli ubogati. Zavrnili so ga in si v svojih srcih želeli nazaj v Egipt. 40 Govorili so Aronu: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Zakaj ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ 41 In v tistih dneh so naredili tele, žrtvovali maliku in se veselili nad izdelkom svojih rok. 42 Bog pa se je odvrnil od njih in dopustil, da so častili nebesno vojsko, kakor je zapisano v knjigi prerokov:

44 Naši očetje so imeli šotor pričevanja v puščavi. Tako je naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl. 45 Ta šotor so prevzeli v dediščino naši očetje in ga odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim vodstvom vzeli deželo poganom, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov. Tako je bilo do dni kralja Davida, 46 ki je našel milost pred Bogom in prosil, da bi našel bivališče Bogu Jakobovemu. 47 Toda šele Salomon mu je sezidal hišo. 48 Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku rok, kakor pravi prerok:

51 Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! 52 Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. 53 Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!«

54 Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. 55 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.